ImPulsTanz. Dogaja se ples

Plesati na Dunaju je skorajda nuja vsakega plesalca oziroma plesalke. (Foto: Karolina Miernik)

Na ImPulsTanz mednarodnem plesnem festivalu, ki poteka od 16. julija  do 18. avgusta se vsak dan dogaja kaj novega, predvsem se dogaja ples, in to na gledaliških odrih, v muzejskih prostorih, tudi na sodobnih razstavnih prizoriščih. Dobesedno po cele dneve, in to nadvse intenzivno, štiri tedne pa je plesno dogajanje koncentrirano na prostor poslopij z imenom Arsenal, in sicer v središču objekta št.19. Arsenal nosi ime trdnjava, v kateri je vojnozgodovinski muzej, ustanovljen leta 1896, kjer so na ogled avstrijske vojaške zbirke vse od 16. stoletja do danes. Tam je razstavljen tudi avto, v katerem je bil v Sarajevu leta 1918 ustreljen nadvojvoda Franc Ferdinand.

Bivša vojaška skladišča so že nekaj časa namenjena umetnosti. (Foto: Karolina Miernik)
Tudi sicer je Arsenal v času cesarstva služil za vojaško skladišče, danes pa so to stavbe, namenjene različnim dejavnostim. V objektu 19 se nahajajo nadomestni vadbeni prostori in dvorane, tudi  skladišča velikih gledaliških hiš – Volkstheater, Burgertheater, Operenhaus. V času ImPulsTanz festivala pa ta objekt postane pravo plesno mesto ali središče plesnega vrveža, kjer odzvanja glasba, se hladi v malih bazenih, ob kavici in hrani se srečuje, pogovarja, nakupuje in se čaka v vrsti za nakup kart za plesne delavnice. ki potekajo od jutra do večera na osemnajstih prizoriščih in pod vodstvom umetniškega vodje tega plesnega programa Ria Rutzingerja.
Rio Rutzinger je kreator vsakoletnih plesnih delavnic. (Foto: Karolina Miernik)
Delni vpogled v vadbeni plesni program "Impressions´15" je bil predstavljen 19. julija ob 16. uri, ko se je v skoraj dveh urah in pol zvrstilo 32 pedagogov in predavateljev, ki bodo v različnih tedenskih terminih imeli svoje delavnice. Vabila za udeležbo na tej predstavitvi so bila poslana vsem pedagogom, ki letos vodijo plesne delavnice v času festivala, odzvali pa se verjetno le tisti, ki so v tem času že prispeli na Dunaj.
Brez Iva Ismaela ni dunajskega plesnega festivala. (Foto: Marta Lamovšek)
Predstavitev je vodil Ismael Ivo, ki je že od samih začetkov programski umetniški svetovalec ImPulTanz festivala, ki bo tudi sam vodil delavnice afriškega sodobnega plesa in modernega stila, predstavil pa je svojo skupino plesalcev mlajše generacije, ki so ravno zaključili potrebna šolanja in se pri njem uvajajo v svet plesnega izraza. V kratki koreografiji je nastopajoča skupina delovala ubrano, samozavestno in prezentno, ko je vsak gib pridobil na oblikovnosti, v plesnih sosledjih pa tudi na ekspresiji. Impresijo ImPulsTanza in festivalskega plesnega vzdušja je v svojem kratkem nagovoru oznanil kot komunikacijo telesa s telesom, duše z dušo, misli z mislijo v objemu umetnosti in še poudaril: "V teh težkih časih, ki smo jim priča, lahko gradimo in dajemo le sebe, svoje ideje, koncepte in umetnost, kar nam pomaga istočasno razvijati lastno rahločutnost." V spomin na nedavno preminulega velikega buto umetnika in mojstra Ko Murobushia (14. 6. 1947 – 18. 6. 2015) je Ismael Ivo napovedal Homage Ko Murobushi, ki se bo zgodil v gledališču Odeon 6. avgusta; vstop bo prost, potrebna pa bo predhodna rezervacija kart, saj je število sedežev omejeno.
Ko Murobushi je odšel s planeta Zemlja, a ostaja v srcih vseh obiskovalcev festivala ImPulsTanz. (Foto: Mauricio Esguerra)
Plesno dogajanje se je začelo s fluidno improvizacijo dvigov in preprijemov kot predstavitev delavnice za pripravo performansa in v izvedbi Andrewa De Lotbini´erea Harwooda s partnerico Sabine. Posebej impresivno je izzvenel sodobni jazz v izvedbi Rusella Adamsona, ko je v stilu jazz glasbe stekel tudi njegov solo, gibalni sižeoprijemljivih trenutkov, ko telo obstoji v prostoru, se podaljšuje v daljicah in se relaksira na tleh in ko se v trenutku lahko izstreli kot energijska puščica ali se širi kot mehka prelivajoča se masa, tudi kot gmota napetega mišičevja, vseskozi pa je to živa poslikava reliefne plesne pokrajine. Intenzivni gibalni slovar Ultima vez je v treh minutah, ki so bile na razpolago za vsako prezentacijo delavnice, predstavil njihov nekdanji plesalec German Jauregui.
Russel Adamson na predstavitvi v Arsenalu. (Foto: Karolina Miernik)
Pravo nasprotje moški energiji pa je bila Shelley Senter, ki je v milini sodobnih gibalnih povezav prezentirala svojo delavnico v repertoarnem stilu Trishe Brown. Poudarek je bil tudi na vadbenih metodah, posvečenih gibalnemu razvoju telesa, pa plesnim začetkom, telesni drži, tudi starejši generaciji, otrokom in tistim, ki so na invalidskih vozičkih, osvajal pa je stil Shake The Brake, zlasti v izvedbi STORM, predstavile so se tudi nove tendence urjenja telesa in nabiranja kondicije, ena teh je vadba v duetu ročnih in nožnih udarcev, tekle bodo še prakse o tem, kako govoriš na odru ali pišeš o plesu, pa program 3. simpozija IDODC o sodobni plesni edukaciji … Bila je to prava plesna paša raznobarvnega spektra gibalnih zvrsti in telesnih zmožnosti, torej še eno prizorišče dunajskih plesnih dogodkov ter užitkov, ki kar vabijo na festivalske plesne podije z oznako ImPulsulsTanz.
Skupina Elia Gervasija je tudi stara znanka festivala. (Foto: Michel Nahabedian)
Istega dne ob 19. ur, pa je stekla še predstava The white horn/Beli rog v izvedbi dunajske plesne skupine Tanz Company Gervasi, ki deluje pod umetniškim vodstvom Elia Gervasia. Plesalec, pedagog in koreograf Elio Gervasi, rojen v Švici, že od leta 1995 aktivno sodeluje z ImPulsTanz festivalom, kjer nastopa s svojo skupino in vodi plesne delavnice, zadnja tri leta pa se še posebej posveča seniorski generaciji v delavnici 55+. Predstava Beli rog je imela žal nepredvideno težavo, na katero so nas opozorili pred začetkom, namreč nastopilo je le pet plesalk od šestih, ker se je zgodila poškodba meniskusa. Na velikem plesnem podiju se je pet odličnih plesalk kar nekam porazgubilo in se držalo bolj ene tretjine prostora. Plesno kompozicijo je ustvarjalo vseh šest predvidenih plesalk pod koreografskim vodstvom njihovega umetniškega vodje Gervasia, ki se  je izkazala z  gibalno razigrano in precej zahtevno, pet plesalk pa se izpostavilo v odlični plesni izvedbi. Vseeno se je zaznal upad energije, verjetno tudi zavoljo neprijetnega dogodka. Vsekakor so se plesalke potrudile, v eni uri dinamičnega plesa pa so se vrstili vstopi in izstopi, solistični utripi, dueti ter medsebojne povezave, sicer brez neke globlje izraznosti, in kljub gibalni dinamiki plesnih vijačnic, vzponov ter padcev je celota kljub temu izzvenela nekam linearno in dolgovezno. Največ gibalne vznesenosti in vsebnosti je premogla odlična Xukie Koji, ki to uprizoritev tudi zaključi z dolgo tenko palico, naslonjeno na čelo in centrirano v krožnico, okoli katere se še počasi obrača vse do prvega aplavza, torej z domnevnim belim rogom, sidriščem misli in povezave s tlemi. Ta dan je temperatura presegala 37 stopinj Celzija in so sončni žarki vdirali skozi stekleno steno stavbe št. 19 in navkljub večerni uri še vedno dvigovali temperaturo v plesni dvorani.
Čakajoč na nova plesna znanja pred Arsenalom.
No, na ImPulsTanzu je za vse vedno poskrbljeno, tudi dobro organizirano v tem mesecu plesnega poletja, ko v pekoči vročini čakajo stekleničke z vodo, hladni napitki in prepotrebne pahljače; prav posod in ob vseh dogodkih …, zvečer po 22. uri pa se v Burgtheater Vestibül dogaja še druženje ob glasbi in kdaj še nazdravi po premierah ter "posladka" s kruhom, soljo in olivnim oljem.
Opazno je, da  tudi mesto Dunaj diha z ImPulsTanzom, ko se tekoče poskrbi za dnevne in vroče informacije o festivalskem dogajanju  Istočasno in vzporedno pa se v mestu dogaja še veliko drugih umetniških užitkov –  od koncertov, razstav pa do filmskega festivala, ki je že  25. po vrsti in letos teče od 4. do 23. julija, na sporedu pa so operna in baletna  dela, znani koncerti in sodobne glasbene vsebine, vse pa se dogaja na velikem platnu, razobešenim tik pred poslopjem Rathaus, na Rathhausplatz, ko s trga prav do velikega platna in sedežev gledalcev zadišijo vonjave vseh možnih kuhinj. Petnajstega julija je bol na sporedu tudi baletni film oziroma filmski posnetek predstave Pepelka, koreografa Therryja Malandaina, na glasbo Sergeja Prokofjeva in v režiji Philippa Jordana ter v izvedbi baleta Biarritz, bilo je isto baletno delo, ki je gostovalo 3. marca v Gallusovi dvorani CD. Filmsko platno ima pač svoj svetlobni čar, ko bližina pogleda še bolj izpostavi vso lepoto plesne izvedbe 22 plesalcev, koreografska vsebina je tudi zato izzvenela bolj kompaktno kot na odru Gallusove dvorane, mislim, da predvsem zavoljo izvrstnega plesalca, ki je upodobil lik Princa, in to ni bil Daniel Vizcayo, ki je nastopil v Ljubljani. To je bil Princ, ki je razživel tudi Pepelko, Miuki Kanei, ki smo jo gledali v Ljubljani, Princ širokega nasmeha, žarečih oči, pač kakršnega si lahko samo poželiš, dobesedno je bil karizmatični baletni Princ; žal pa ostal neimenovan, ker njegovega imena ni bilo moč izslediti. In tega večera mi je bilo povsem jasno, kako pomemben je Princ, in še sploh  v baletnih predstavah.
Na Dunaju je tudi že plesalka Urša Rupnik, asistentka pedagoga Joa Alegada.
V dunajskem muzeju Hundertwasser dunajskega umetnika, slikarja in arhitekta Friedensreicha Hundertwasserja, sicer rojenega kot Fridrich Stowaser (1928 – 2000) je poleg njegove stalne razstave stekla 17. julija še razstava umetniškega fotografa Joela Mayerowitza iz New Yorka, prepoznavnega kot ameriškega fotografa nove barvne fotografije, ki bo na ogled do 1. novembra. Fotograf Mayerowitz, rojen leta 1938, se je umetniški fotografiji posvetil dokaj pozno, in sicer leta 1962, ko se je srečal s fotografom, režiserjem in kamermanom Robertom  Frankom, ki ga je tudi vpeljal v svet umetniške fotografije. Fotografski impulz pa se mu je porodil ob srečanju s plesno skupino mladih plesalcev na ulici N.Y., ko se je v trenutku v njem porodila želja, da ovekoveči to živo plesno gibanje. Tako se je tudi začelo njegovo fotografsko popotovanje, kot je o sebi in svojem delu ter o tej anekdoti pripovedoval na novinarski konferenci. In tako kot je veliki mojster buta, japonske sodobne plesne umetnosti Ko Murobushi nekoč dejal: "Ples nima ne začetka in ne konca," tako se je porodila paralelna misel ob ogledu fotografske razstave Mayerowitcha, kako je fotograf transformiral energijo plesne skupine v svoje fotografsko razgibane posnetke, kajti vsaka pojava na njegovih fotografijah je v  gibanju.

View Gallery 9 Photos