Humorna nota Jana Rozmana

Jan Rozman in predstava MEMEMEME (foto: Nada Žgank)

Predstava Odpiranje MEMEMEME se osredotoča na družbena omrežja in všečke

Jan Rozman, plesalec, performer in koreograf, se po enem letu in po zadnji slovenski premieri Predmetenje znova uvršča na spored naše sodobne plesne scene, tokrat z novo plesno predstavo: Odpiranje MEMEMEME, kjer deluje kot koreograf in režiser, ples pa prepusti plesalcem ter soustvarjalcem: Petru Franklu, Kaji Janjić, Juliji Pečnikar in Danielu Petkoviću, znanim ustvarjalcem scenske sodobnosti. Jan Rozman je bil minulo leto in po opravljenem magisteriju na Inter-University Centre for Dance Berlin (HZT), na dvoletnem programu Solo/Dance/Authorship (MA SODA) pretežno delujoč na osi Berlin–Ljubljana, za svoje ustvarjalno delo pa prejel nagrado Ksenije Hribar 2019, ki jo podeljuje Društvo za sodobni ples Slovenije (DSPS). Kar zarana se je posvetil plesnemu ustvarjanju v KD Qulenium Kranj, kjer je ukazal na svojo nagnjenost do komedije, svoj hudomušni humoristični ton, kar je gotovo specifična redkost na sodobni plesni sceni. Učna plesna pot ga je vodila na SVŠGL Umetniško gimnazijo za ples, tudi je eno leto študiral koreografijo na SNDO Amsterdam, medtem pa pridobil še poklic fizioterapevta.


S svojo novo plesno predstavo Odpiranje MEMEMEME se Jan znova dobrodošlo odpira svoji humorni noti, čeprav v žanrsko lahkotni substanci, ampak še kako dominantni današnjih dni, ko virtualni svet interneta vtisne v dramsko realnost odrske scene, tudi facebook groteskno razgali pred gledalci. Novodobna medgeneracijska obsesija časa, ki zaposluje ‘mlado in staro’, v jeziku elektronske sodobnosti pa je razpoznavna kot facebook.


Kaj pomeni naslov MEMEMEME? Ko je lahko tisti ‘jest’ ali ‘jaz’, ki se v jeziku facebooka oglaša kot ‘me’ in je ‘meme’ pojmovanje za idejo ali slog, ki se širi od osebe do osebe v želji prenosa določene teme, torej so to internetni memi. Leta 1976 je Richard Dawkins, etolog ter pisatelj znanstvene literature, pojmoval ‘me’ kot neke vrste dotika (tik), ki se v trenutku širi zelo daleč, tudi dlje od Zemlje. V gledališkem listu pa zapišejo: “MEMEMEME je bivanjski prostor asociativnega toka skupnosti, trk brezkrajnega števila memov in njihovih odmevov.”
In kaj dočaka gledalce na odru? Pred vstopom akterjev je vidna le siva kulisa s svetlimi elipsami in so lučke, ko očitno do facebooka še ni dostopa. Potem se zgodi vklop: belo svetleče platno, pa kamere, ki prenašajo všečke ali množično mobi všečkanje, ki se pomensko transformira v dobro zasnovanem odrskem okviru soustvarjalcev predstave, tudi na novo oblikovno odseva na beli kulisi (dramaturgija: Varja Hrvatin, zvok in video: Vid Merlak, kostumi: Tanja Pađan (Kiss The Futur), oblikovanje svetlobe: Urška Vohar, scenografski svetovalec: Dan Pikalo, video dokumentacija: Hana Vodeb).


Aktivni performativni kvartet, Daniel, Julija, Kaja, Peter, pa v zaščitni bio zeleni kostumski raznolikosti veselo vstopa pred svoj zaslon, na njem se v črkah velikankah kar sproti izpisuje tisto, kar bi vsak med njimi lahko rekel, pa ne reče, ker je osredotočen na svoje všečke, nastavljive in raztegljive nasmehe, ki se skupaj z njihovo telesno plastiko nenehno zabavno ter dobrohotno ponavljajo. V gledališkem listu zapišejo, da raziskujejo možne pomenske vrzeli ter preizprašujejo mimetični nagon družbe to skorajda neustavljivo težnjo po posnemanju. In se na zaslonu bere “ko ga spet žingamo”, tudi se zasledi misel, da je pozunanjeni smeh, vendar notranja praznina, ko se vseskozi pozitivno usmerjajo ter ravnajo sijoči smeški, vse dokler se skupina ne utrudi ter utrne v neki čudni tihoti. Na sceni pa sledi počasno vijuganje akterjev, ki tudi počasi utonejo pod veliko belo kuliso. Potem se zgodi nenaden preobrat, ko skupina glasno vdira na sceno skozi papirnato platno, ga trga in zaslepljeno ovija čez glavo. Kot slepci tudi zabavno tipajoče odidejo z odra ter izginejo po stopnicah navzdol. V humorno zasnovanem scenariju ter ob zabavni impro izvedbi plešočega in smejočega se kvarteta so sledili še glasni vdori posamičnega smeha, ki se je valovito razlival iz dvorane; saj so posamezniki zlahka prepoznali še lastne ‘meme’, izpisane in poslikane na svojih omrežjih.
Predstava MEMEMEME je nastala v produkciji Emanat ob partnerjih: Bunkerju, Stari mestni elektrarni Elektro Ljubljana/SMEEL, Mediteranskem plesnem centru, Svetvinčenatu Hrvaška ter v sodelovanju s CoFestivalom 2019 Ljubljana (22.–27. 11.)
Naslednjega dne, 22. 11 ob 20. uri, je v dvorani Katedrale Kino Šiška steklo odprtje letošnjega CoFestivala, ki je na sporedu nizal kar 19 dogodkov (performansi, umetniške intervencije, video instalacije, filmi, predavanja …), našteto pa tudi devet plesnih predstav. Odprtje je steklo ob kratkem plesnem dokumentarcu o kultni ameriški koreografinji novega časa Deborah Hay Uravnanost je povsod (2019), režija Peter Humble in David Young, ko Hayeva spregovori o sebi, svojem življenju, delu in plesu, ki se mu je povsem posvetila.
Po dokumentarcu je bila na vrsti še plesna predstava omenjene koreografinje iz leta 2004 Ujemanje, v izvedbi kvarteta švedske skupine Balet Cullberg, premiera Tanz im August Berlin 2019. Ujemanje štirih izvrstnih plesalcev ter gibalcev sledi neki nevidni povezovalni niti, ko ima vsak med njimi svoj intuitivni solistični vzdih ali notranji prelom, ko se lahko vsak posebej aktivira, tudi se vsi štirje lahko zgnetejo na isti liniji v povezavah enovitih korakov ter v obliki skupinske forme. Ta pa najbolj impresivna, ko se jim sledi s hrbtišča, ko nastopi nenavadna skupinska oblika ozadja, ki kot vsaka novost vzbuja radovednost ter razmislek … Sicer posamezni virtuozni izlivi dajo misliti, da je posameznik izdvojen iz množice enakih, ko mu je dana priložnost začeti svoj novi dialog s preostalimi prisotnimi ali pač ostane na svoji mali površini individualne osame. Predstava Ujemanje daje misliti na novodobni razkol koreografske forme, združbe, ko se ta členi na posamične utripe, male segmente, iztrgane veliki celoti.
CoFestival se že nekaj časa posveča zgodovini plesne sodobnosti, kar je gotovo dobrodošla festivalska solucija in je tudi zaključek (27. 11.) bil poklon velikemu Merceu Cunninghamu ob predvajanju dokumentarca Cunningham (2019), posvečenemu njegovi 100. obletnici rojstva in deseti obletnici smrti.
In kot kaže, letošnja jesen ni zasičena le s prepolnimi oblaki dežja, ampak tudi z gostoto plesnih dogodkov, kar se očitno intenzivno nadaljuje še v decembru.