Gledalci na predstavi pojedli gledališki list

ČUDežNI so se našli V ČudeŽni deŽeli! in so zapisali: "Alica je ob prihodu v ČudeŽno deŽelo pojedla piškot, da ji je bil Čarobni svet po meri. To storite tudi vi. Pojejte Čokoladico. Le tako boste prebili svoj nevidni zid in se podali v svet sanj!" In smo pojedli čokoladico na krožniku v obliki gledališkega lista, pod čokoladico pa je pisalo v tujem jeziku, angleščini: "Eat Me." No, nič več besed ne bi bilo potrebnih za slovensko (jezikovno) pokušnjo: "Jej me." Čokoladica je bila slastna, tako da so se tudi gledalci lahko potopili v sladki sanjski svet pravljične Alice. Bil pa je še posebej zapisan napotek: "V tej naši ČudeŽni deŽeli Alice ne sreČamo. Bodite pozorni, morda bo uspelo vam." In Alice res ni bilo moč srečati, saj je bilo kar veliko Alic na odru. Veliko poslikanih obrazov in mask, ki so dale misliti, da se je na odru zbral sanjski svet Alice v čudežni deželi, ko se je na odru svet sanj prepletel ter soočal z realnostjo študentskih srečanj.

Društvo študentov invalidov Slovenije se je na gledališkem okroglem listu v prispodobi ure še posebej zahvalilo za izvedbo in organizacijo  projekta ter vsem bližnjim, ki so jih ves čas spodbujali: Mojci Funkl za dramaturgijo in napotke, glasbeni skupini MIT za avtorsko glasbo in sodelovanje, plesni šoli Kazina, ki jim je  odstopila dvorano za plesne vaje, Andreju Novotnyju za koreografijo, Tonci Novotny za sodelovanje v predstavi, Agati Pavlovec za scenografijo, Anji Ukovič, Evi Benedik in Martini Grojolj za make up in frizure, Jaki Veharju za grafično  oblikovanje projekcije, vabila, plakate in gledališki list, ekipi Španskih borcev za produkcijo, vso tehnično pomoč in postavitev luči, tudi vsem donatorjem in vsem financerjem projekta.

Plesali so in največkrat na odru bili prisotni vsi nastopajoči: Ines Golobič, Barbara Šamperl, Tomi Urankar, Martina Smodiš, Mojca Škrbec, Urša Urbančič, Blaž Kotnik, Anja Krštinc, Maša Pupaher, Tonca Novotny, Amir Alibabić, Helena Razpotnik in Lea Bernik Urankar.
Na odprti sceni in ob vhodu v dvorano so gledalci prisostvovali sproščenemu srečanju študentov invalidov na Prešernovem trgu v Ljubljani, ko je ozadje odra krasila projekcija Prešernovega spomenika. Oder je bil še posut z visečimi torzi, v ozadju je bila vidna bela keramična  wc-školjka. Tudi na vsaki  strani odra so na klopci sedele čudno odete in našminkane osebe, verjetno tisti Alicini ta sanjski. Na odru pa vrvež, ki ne le da se je vidno pretakal in dogajal, ampak je bil tudi dovolj slišen. 

No, tudi v sami predstavi tega vrveža ni manjkalo, le da so v posameznih fazah kolesja vozičkov tekla bolj ubrano, da se je sledilo tudi lepo oblikovanim plesnim rokam in pogledom ter nagibom zgornjega dela telesa, sicer ob nekoliko pretemni osvetlitvi. Duška se je dalo tudi v prepiru, in je nekdo na odru lahko vidno uporabil še wc-školjko, seveda odigrano in navidezno. Včasih je ponagajal časovni zamik, ko je reflektor osvetlil določeno pozicijo ali pa bi moral nekoga, a kaj ko se v tistem trenutku in na tistem mestu ni ničesar takega dogajalo. Pred tem pa se je zgodil solistični utrip, žal ob slabi osvetlitvi ali v poltemi, ki je tudi največkrat vladala prostoru, in ko si se povsem lahko vprašal, čemu ga niso osvetlili. Tu pa tam se je lahko pomislilo tudi na Alico; ko je na njen pravljični svet spominjala velika ura na projekciji in še posebej tisti skrivnostni nasmeh ter srhljiv pogled prodornih mačjih oči, na trenutke se je tudi hitelo, kot bi želeli dohiteti sanjskega zajca, in so frizure  štrlele v podaljških kraljevskih pričesk …Predstava je dokaj linearno razpotegnjeno stekla v treh skicah, med posameznimi skicami in ob kratkih pavzah so vzdušje popestrili glasbeniki ansambla MIT.

Po dveh predhodnih plesnih predstavah Društva študentov invalidov Slovenije, Čarovnik iz voza in Move.ing, so se tokrat usmerili na scensko obliko gibalnega performansa. Pohvalno je, da so nastopajoči samostojno ustvarjali svoj pravljični svet in se jim je omogočilo, da tudi sami aktivno sodelujejo pri ustvarjanju predstave, vendar pa je bilo za celovitost uprizoritvenega dogodka vsekakor premalo režijskega znanja, da bi predstava dobila dorečeno dramsko in kompozicijsko obliko. S koreografijo so se postavljale možne gibalne oblike in skušala zaokrožiti sosledja dogajanja, vendar za tako odrsko uprizoritev bi le bilo treba povabiti k sodelovanju nekoga, ki se spozna na odrske zakonitosti in dane možnosti.

In že pred leti ni manjkalo režiserjev pri predstavah v organizaciji Sonček – Zveza društev za cerebralno paralizo. Kot Društvo študentov invalidov Slovenije bi se lahko povezali tudi z AGRFT oddelkom za režijo, verjetno bi lahko priskočili na pomoč njihovi višji letniki, ali pa se  obrnili na pedagoško fakulteto in sodelovanje z njihovimi študenti na magistrskem študiju Pomoč z umetnostjo, ko ti prihajajo tudi iz gledaliških in plesnih smeri ter že aktivno sodelujejo s tovrstnimi zavodi in z organizacijo Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti. S predstavo ČUDežNI! bi se lahko prijavili tudi na letni javni razpis JSKD RS za sofinanciranje kulturnih projektov in programov za kulturna društva in zveze kulturnih društev, ki je že v objavi za prihodnje leto.

Vsaka ustvarjalnost zahteva svoj čas, potrebno izobraževanje in določeno stopnjo znanja. Gledališki oder je kot velika živa slika, ki žarči energijo, kar zahteva jasno oblikovano formo ali pač zgodbo, ki ima svoj začetek, nadgradnjo in zaključek. V predstavi ČUDežNi! pa sta tokrat umanjkali tako vizija kot dorečena oblika in niti uprizoritev ni bila jasno berljiva.  

View Gallery 7 Photos