Plesna predstava Fobija je nastala v koprodukciji Zavoda En-Knap, nizozemske skupine Club Guy & Roni in glasbene skupine Slagwerk Den Haag. In zgodila se je predstava treh zanimivih in prepoznavnih evropskih ustvarjalcev na sceni plesa in glasbe. Tolkalni ansambel Slagwerk den Haag je že 35 let mednarodno prepoznaven na produkciji tovrstne glasbe, vodi ga Fedor Teunisse, glasbeniki, ki v Fobiji predvajajo glasbo v živo, so: Pepe Garcia, Niels Meliefste, Enric Monford; njihova tolkala pa v oblikah udarnih domislic, tudi tistih s srhljivimi lobanjskimi čeljustmi – velikanskimi (kozje in konjske), ki kar zadonijo v globinah rotečega (glasba: Hugo Morales in Pepe Garcia). …
Koreografa in režiserja predstave sta Izraelca Guy Weizman in Roni Haver, ki sta pred trinajstimi leti ustanovila v Groningenu svojo skupino Club Guy & Roni. Ustvarjata avtorske projekte o vprašljivosti osebne svobode ob različicah družbenega in političnega konteksta. Koreografa Weizman in Haver jeva sta že kot plesalca sodelovala z znanimi koreografi, kot so Ohad Naharin, Juan Carlos Gracia, Wim Vandekeybus in Itzik Galili. …
Do povezav Club Guy & Roni z Zavodom En-Knap je prišlo, ko se je nizozemski koreografski tandem srečal s predstavo Iztoka Kovača na Berlinskem festivalu, in ugotovil stične točke med lastnim koreografskim opusom ter opusom našega koreografa Kovača. Umetniški vodja plesne skupine EKG Iztok Kovač pa jih je povabil k skupni realizaciji novega projekta. Plesna skupina EKG+ je po predstavitvi svojega repertoarja na Festivalu Pregled EKG, ki je potekal v času med 25. in 29. marcem v CK Španski Borci in v Kinoteki Ljubljana, odpotovala na priprave na Nizozemsko. Teden dni pred slovensko premiero Fobija so potekale priprave za odrsko postavitev s pomočjo tehnične ekipe Španskih borcev in pod vodstvom Luke Curka. …
Za izhodiščno tematiko koreografske postavitve Fobija je služilo besedilo francoskega pisatelja in filozofa Alberta Camusa (1913-1960) iz leta 1946, ko je objavljal serijo esejev pod naslovom Ni victimes ni bourreaux/Ne žrtve ne rablji, znanega borca za človeške pravice in nasprotnika tako vojn kot nasilja. "Živimo v strahu, kajti absolutno prepričanje ni več mogoče (…), ker živimo v svetu abstrakcij, teles in strojev, absolutnih idej in primitivnega mesijanstva (…), kaj strah pomeni ter kaj obsoja. Implicira in obsoja svet, kjer je umor legitimen in kjer je človeško življenje nepomembno." (gledališki list, A. Camus, Ne žrtev, ne rabelj.); za besedilo za predstavo in dramaturgijo sta zaslužna Martijn de Rijk in Bas Heijne. Ustvarjalci in izvajalci EnKnapGroup: Luke Thomas Dunne, Ida Hellsten, Bence Mezei, Nik Rajšek, Ana Šefanec, Tamás Tuza, in Club Gay & Roni: Camilo Chapela, Angela Herenda de Kroo, Dunja Jocic, Veerle van Overloop in Adam Peterson. Opazna je sprememba v sestavi EKG plesne skupine, ko so odhod Japonke Noriko Nishidate v času tekočih gostovanj nadomestil z Nikom Rajškom, ki je po zaključku svojih plesnih študij v Amsterdamu bil že sprejet v skupino Club Guy & Roni. …
Fobij je nič koliko, skratka vgraviranega strahu in ustrahovanja že od mladih nog, ki se lahko sprevrže v bolezenska stanja, dobrodošla za take in drugačne manipulacije ter nadvlade, in je strah že stalnica vsesplošne ekranske tematike, tudi medijskih obdelav, in kot se zdi, je strah večno prisoten v naravi človeških – političnih in osvajalnih pohodov, ki jim očitno ni videti konca, vse dokler bodo človeška stopala lahko gnetla zemeljska tla. …
V uri in pol je oder Španskih borcev postal velika fascinantna ekranska scena mnogih luči, svetlobne ter glasbene imaginacije in živih ritmov, kajti tako bombastično osvetljene scene na tem odru še nismo videli, vsak reflektor in stezni tok so vnašali neko novo svetlobo dimenzij, po dvorani pa odmevali zastrašujoči enakomerni zamolkli toni, ki niso ravno sirene, ampak vseeno neprijetno zavibrirajo v ušesih in valovijo po telesu (oblikovanje svetlobe: Wil Frikken, oblikovanje zvoka: Martin Lambeek). Scena je koncentrirano stičišče mnogih scenskih dogodkov in tehničnih oblik, kot bi bil to en sam veliki studio ali prosto,r kjer se zateče skup prestrašenih in ujetih ljudi (svetovalec pri scenografiji: Ascon de Nijs, kostumografija: Slavna Martinovic, asistent režije: Sander Roux). …
Fobija odslikava trenutke ob nepričakovanem sporočilu, da bo dvajset minut čez eno eksplodirala bomba, sporočilo pa izpostavljeno na ekranu na levi in desni strani odra, na dveh projekcijah, kjer se v originalu in prevodu beležijo še informacije z odra in teče primerjalni Camusov tekst. Med plesalci je tudi igralka, ki razločno ubesedi poglobljeni tekst, kot da bi bil pisan te naše dni, pomensko in vsebinsko praktično identičen. Njena pojava na odru nikogar ne moti in tudi nje nihče ne moti, vidi se kot prav vstavljen privesek ali komentar. Napetost na sceni se občasno spodbuja z odštevanjem minut do končnega dejanja. Vmes pa se sledi dogodkom nič kolikokrat zasledenih na ulicah, v nadaljevankah o nasilju ali spodbujanju nasilja, o strahu, ki trepeta v telesih in pospešuje neverjetne hitrosti, tokrat v fantastičnih plesnih izvedbah, ki se vrstijo v nadhitrostih in nadoblikah, v realizmu igre, še bolj pristne, kot se ji sledi na ekranu, ker se dogaja neposredno pred očmi. Prvi koraki ali prve reakcije v potencah strahu se ponazorijo v obliki statike in tresočih se teles, vibracije pa se potencirajo do samega vzleta. V enem od zabeleženih trenutkov ljudske fobije zaživi tudi scena ustrahovanja močnejšega nad slabotnejšim, ko močnejši fizično in psihično obdeluje miroljubnega in lahko premagljivega, duet pa izveden v plesnih zapletih in odigran neposredno in realno, torej prav zares. …
Ura in pol odličnih plesnih, glasbenih in igralskih izvedb, ob luščenju strahov pred drugačnimi in drugimi, pred nerazumljivim in nepričakovanim, pa se na koncu koncev le izpoje v nanizanki izpostavljenih situacij, kajti konstanta napetosti ne vzdrži brez izpostavljenih konic ali dramsko zasnovanega loka. Tudi sam konec se nekam razvodeni v smislu otroške prispodobe, da strah ima velike oči, navznoter pa je votel. …
Na odru gotovo ne more priti do eksplozije. Razvneto dogajanje se prevesi v neke vrste jalovo reševanje, ko nove podobe v zaščitnih oblekah sklonjenih teles z malimi gospodinjskimi – "raziskovalnimi" aparati v rokah proučujejo padli predmet-bombo, ki ga ženska odvrže in prižge plamenček vžigalnika, nato pade ter nepremično obleži na tleh. Konec kar nekam naivno izzveni, verjetno tudi v smislu vsemogočih naivnih medijskih izgovorov o grozotah dejanj, političnih vzrokov in posledicah terorja, umorov … Ampak odrska scena pa le zahteva nek zaključni okvir, ne ravno gasilke fotografije, ampak dobro vgraviran zaključni pečat izpostavljenega dogajanja. …
Reševalcem v zaščitnih oblekah se na koncu pridruži še čuden stvor, upognjeno človeško telo, poslikano s sajami ali zemljo, ki v roki drži gasilni aparat. Pravljično bitje ali nevidni duh rešitve, ki očitno nikoli ne pride pravočasno, se je prikazoval ves čas v ozadju scene ob svojih upočasnjenih premikih. Je zemeljski ali onostranski, ni niti pomembno, dejstvo pa je, da ni pravočasno ugasnil plamenčka in ženska ni bila rešena, je pač znano izpuhtelo upanje.
Fobija je vse prej kot konvencionalno sodobno koreografsko delo ali predstava, je kompleksna scenska animacija, zaobjeta v abstrakciji giba in v tesni povezavi z glasbo, predvsem tudi novi tehnološki ter ustvarjalni val sodobnih uprizoritev. … (Foto: Andrej Lamut)
Po slovenski premieri in reprizi 21. in 22. maja v Centru kulture Španski borci bo Fobija 20. avgusta premierno predstavljena na nizozemskem festivalu uprizoritvenih umetnosti Noorderzon 2015, potem sledi obsežna turneja po nizozemskem v poletnem in jesenskem času, septembra gostuje v Nemčiji in oktobra v Južni Koreji. V Sloveniji pa bo Fobija znova na ogled 7. septembra v Križankah na 63. Ljubljana Festivalu.
