Ex Ponto. Pester in kakovosten.

Predstava Vzporedno.

22. Ex Ponto s podnaslovom Samo moj svet je krepko zarezal v boleče zgodbe posameznika, ki globalno zaznamujejo naš čas. Na ogled je bilo v  sklopu glavnega programa enajst mednarodnih gledaliških uprizoritev pa še koncert Rundek Cargo Trio. Predstave so gledalci ocenjevali v razponu od ena do pet in se izkazali za kar dobro kritiško oko, ko je največ njihovih točk (4,61) dobila bolgarska predstava Medeja – moja mati v produkciji Theatra Laboratory Sfumato iz Sofije; njeni atributi so predvsem sproščena in pristna scenska igra, tudi dobra dikcija bolgarskih igralcev in zanimiva režija v sodobni scenski postavitvi. V tej boleči zgodbi je glavni akter revni sloj, ki je čedalje bolj reven, saj za svoje preživetje prodaja celo dele lastnega telesa, in ko materinstvo izgublja svoj plemeniti pomen.

… Medea, moja mati …
Drugo mesto so gledalci namenili belgijski predstavi Kamion, ki se dogaja v nenavadnem scenskem ambientu, v prostoru, kjer se prevažajo begunci, v kamionu med 40 gledalci, kjer teče zgodba male sirske begunke, in so solze orosile oči, za nekatere je to tudi najboljša festivalska predstava.
… Kamion …
Tretje mesto je pripadlo slovenski produkciji Hura, Nosferatu! (4,37), predstavi o deklici, ki boleha za Dravetovim sindromom, redko boleznijo hudih epileptičnih napadov, ko osebnost pogosto menjava identitete in izgublja zavest. Uprizoritev je nastala po resnični družinski zgodbi pisatelja Andreja E. Skubica, v izvedbi Slovenskega mladinskega gledališča/SMG in v režiji večkrat nagrajene ter mednarodno uveljavljene režiserke, dramatičarke Simone Semenič, ki se je še sama spopadala z epilepsijo, svojo bolezen pa zaobjela v odmevnem avtorskem projektu Jaz, žrtev. S slovensko premiero Hura, Nosferatu! je na odru SMG 28. septembra tudi uspešno zaključen 22. Mednarodni festival uprizoritvenih umetnosti Ex Ponto, da pa je bilo njegovo poslanstvo uspešno, kažejo ocene obiskovalcev, ki niso padle pod vrednost 4.
… Nosferatu …
Oči so se orosile še ob ganljivi monodrami Vandin testament v odlični interpretaciji francoske igralke Sylvie Bergé, članice slovite La Comedie-Francaise, po zgodbi Jeana-Pierrea Siméona in v režiji Julie Brochen. Kruta zgodba s prizorišča nedavne vojne na Balkanu se čutno razpreda po odru, da pa Vanda prihaja z našega balkanskega juga, se že na začetku nakaže z glasbo in v korakih kola. Zgodba o Vandi je zgodba vseh vojn, ubili so ji dragega, njo brutalno posilili, nato pa je bil rojen še otrok, zato je boljše življenje poiskala v Franciji. Je begunka in je beračica, ki svojemu otroku ne da niti imena, da ga ne bi obeležila z lastno usodo, ob njem pusti le kamen, ki ga nosi s seboj  iz  domovine "tam spodaj", ko otrok zaspi pa s simboliko polaganja vrvi na sceno nakaže končanje lastnega življenja, tudi prisotnost otroka, dojenčka se iluzorno pojmuje v čustvenih izlivih igralke. Njena odlična dikcija, ki se je več ne sliši niti v francoskih filmih, igra in gibalna lahkotnost, ki posega tudi po tleh, pa minimalistični vzgibi pripovednih rok so vse atributi predstave in gledališča, kjer se realnost  neposredno in oprijemljivo dogaja pred očmi gledalcev in ni le (ekranska) poslikava ali iluzija, ki izgineva s sliko.
… Nosferatu …
Na sporedu festivala so bile uprizorjene tudi tri plesne predstave, zanimive in drugačne, kot jim običajno sledimo na naši plesni sceni. S plesno predstavo Dokler se drživa za roke se je festival tudi začel 18. septembra na odru Plesnega teatra Ljubljana/PTL; koncept, koreografija in plesna izvedba: Tereza Óndrova, Peter Šavel; produkcija Tanec Praha/PONEC. Koreografski koncept se gradi na nenavadnem odnosu moško-ženskega dueta, ki ga plesalca izpovedujeta v dialogu na sceni: ko je ona še nedolžna, pač starejša in ne ravno lepa, on pa mlad in privlačen, ki spolno nagnjenje čuti le do svojega spola. Zgodba dueta nastaja v njuni romantični poslikavi objemov, v svetlobnem siju dveh golih teles, v ozadju odra in v miljeju lirične arije, nato se prav upočasnjeno postavita na lastne noge, se tudi oblečeta, ko pa stopita v ospredje pred gledalce, pa se še veselo predstavita. Na odru se sledi gibanju dveh oseb, ki vibrirata v naboju privlačnosti, se lepita drug na drugega in se vrtinčita v ognjevitih strasteh telesnih napetosti; ko se ognja kar tako ne da ugasiti. No, njuno trpinčenje v pasteh objema postaja tudi dolgovezno, ko se ne moreta odtrgati eden od drugega in se situacije repetirajo, vse dokler se magnetizem privlačnosti ne izniči,  izpuhti verjetno tudi v lepljivem potu. Ples je narativen, na trenutke dobro in domiselno konstruiran ter se njuno gibanje in tekanje po odru zaustavi ob nenavadno dolgem, zelo dolgem, kar najdaljšem scenskem poljubu, ki ga ni možno zaslediti niti na filmskih platnih. Mogoče tudi zavoljo "neskončnega" poljuba, predoziranega lizanja in sesanja postaja teh njunih petdeset uprizoritvenih minut kar razvlečenih, ko se že skoraj (namerno/nenamerno) tudi načenja potrpljenje gledalcev. Ko pa se strasti končno le izničijo in se roke razklenejo, takrat pa enostavno in vsak posebej odideta z odra. Češko-slovaška uprizoritev Dokler se drživa za roke večpomensko aludira na družbene  tabuje, namenjene najbolj izrabljeni besedi, ki ji pravimo ljubezen. Peter Šavel je diplomiral na bratislavski Akademiji za uprizoritvene umetnosti in na P.A.R.T.S. v Bruslju. Tereza Óndrova pa je češka plesalka, koreografinja in soustanoviteljica znane plesne skupine VerTeDance.
… Vzporedno …
Tudi druga plesna uprizoritev, Praznina, prihaja iz Češke in je nastala v produkciji Tanec Praha/PONC, po avtorski plesni zasnovi ter v solistični izvedbi Michala Záhora, ki je diplomiral na praškem Duncan Centre Conservatory, bil član Scottish Dance Theatre in norveške  plesne skupine Carte Blanche, trenutno pa je del češke plesne skupine Nanonach. Koreografija se na sceni PTL v tridesetih minutah povezuje z intimo izpisano v pismih, po prostoru pa zakrožijo besede, oscilirajo glasovi in se ustvari zvočna polifonija, ki spodbuja gibanje. Avtorska Praznina se zazna kot medprostor, ki meji med  tradicionalnim pisanjem pisem in novodobno informatiko, poteka pa v interakciji z gledalci in se izpisuje v sodobni plesni klasiki, niansirani z dobro plesalčevo izvedbo.
… Vzporedno …
Tretji enourni plesni prispevek je prišel iz Romunije, ki z naslovom Vzporedno opredeli stanje na sceni (oder PTL), ko se sledi sočasnemu, vzporednemu dogajanju v dveh intimnih prostorih razmejenih z vmesno stensko pregrado, kjer se predstavita dve vsestranski umetnici in performerki v odličnosti svojih igralskih, tudi pevskih kvalitet in v presežkih plesnega potenciala. Predstava Vzporedno je timsko delo madžarskih in romunskih umetnikov; igra in ples: Lucia Märneanu, Kata Bodoki-Halmen; koncept in koreografija: Ferenc Sinkó, režija: F. Sinkó in Leta Popescu ter nevladna produkcija GroundFlor Group mesta Cluj-Napoca dvojezične pokrajine Transilvanije (domovina Dracule), ki meji z Madžarsko. To je predstava, ki se spogleduje s šov vrhunci onstran luže, dogaja pa v prostorih pisoarja, kar nakazujeta obešeni školjki na eni in drugi steni scene. Je duhovita in glasbeno-zabavna umetniška uprizoritev, ki teče ob originalnih pesmih Kate BodokiHalmen in z glasbo v živo ob miksu didžeja Danage. Umetniška presežek te zabavne in na videz lahkotne izvedbe je mozaična poslikava osebnostnih stanj, ki posegajo po globelih intime in (seksualne) identitete (ki se je nekoč izgubila v nekem trenutku vesoljnega prehoda v napačno telo); in ko en ura uprizoritve mine v hipu, pač prehitro. Tokrat je v ospredju lezbična scena, v kateri se predstavita dve ženski, umetnici, ki vsaka zase iščeta svoje moško fizično obličje. V mondenskem siju scenskega slačenja in preoblačenja, tudi ob ogledovanju lastnega telesa, se ženski spopadata z istovetnimi bolečinami in dilemami, čeprav je ena izrazita "show woman", druga pa zavrta osebnost, ki želi svoje telo preoblikovati ob nenehnem urjenju telesnih mišic.
… Vzporedno …
S predstavo Vzporedno so umetniki GroundFlor Grup prepotovali mnoga mednarodna festivalska prizorišča in se tudi okrasili s številnimi nagradami, s svojimi umetniškimi programi ter planskimi usmeritvami pa se ta madžarsko-romunski kolektiv zavzema in skrbi za mlade umetniške potenciale, koreografe, plesalce in režiserje. Torej ni naključje, da imamo v Sloveniji dva vrhunska baletna umetnika, ki sta svoje umetniške potenciale nadgrajevala in dopolnjevala ravno v mestu Cluj-Napoca: mednarodno znani baletni solist in pedagog Martin Turcu ter prepoznavni koreograf in direktor Baleta SNG Maribor Edward Clug.
… Vzporedno … (foto: Ana Šircelj)
Letošnji 22. Mednarodni festival uprizoritvenih umetnosti Ex Ponto je poskrbel za pester in kar kakovosten program različnih evropskih skupin ter gledališč, njegova specifika pa je, da poleg aktualnih scenskih uprizoritev sosednjih držav seznanja naš gledališki prostor tudi z umetniško srenjo in gledališkim jezikom skoraj neznanih odrov oddaljenih narodov, kot se je to zgodilo ob letošnjem gostovanju novodobne gruzijske predstave Slika Doriana Graya v izvedbi državnega gledališča iz Tibilisija. 

View Gallery 15 Photos