Duet in tercet. Jerca in Leon ter Tina, Ema in Urša

Plesni teater Ljubljana je že skoraj na samem začetku nove gledališke sezone začel z novimi plesnimi projekti, in med prvimi se je v njihovi produkciji zgodil prvenec PTL 2016 nenavadnega naslova: Hweöl… V vrtincu časa v izvedbi diplomantov linške plesne akademije (Anton Bruckner Privatuniversität, Linz, Avstrija): letošnje diplomantke Jerce Rožnik Novak in Leona Mariča, ki trenutno končuje magistrski program v Linzu, ob obeh plesalcih in koreografih je v predstavi snoval in izvajal avtorsko glasbo Kai Strobel, ki končuje študij klasičnih tolkal v Linzu, za posneto glasbo pa poskrbel Marc Strobel.

Beseda hweol izhaja iz starega slovarja angleškega jezika in označuje vrteči se predmet okoli osi ali kolo / wheel, ki se vrti brez trenja, v germanskih jezikovnih inačicah pa ta vrteči predmet ali stroj pridobi še preglas na črki ‘o’. In da gre res pri prvencu Jerce in Leona za vrteče se kolo, nakaže že krožna oblika gledališkega lista, ko njune belo izpisane misli kar frčijo tako v slovenščini kot angleščini po temni ploskvi. Že na samem začetku uprizoritve se zgodi krog, ko Jerca in Leon rišeta krožnice po belem papirju. V toku predstave se izlušči, da so ta vrteči se  ustroj (hweöl) prav oni trije izvajalci in njihova tri telesa, ki se krožno zavrtijo po sceni, ko se vrtijo okoli svoje osi, glasbenik sicer upočasnjeno, medtem ko hitrosti plesnega dueta znajo kar zavrteti miselne silnice in jih zalučati vse do krožnic planetov, zvezd ter vesolja ali pa bolj oprijemljivo zakotaliti po dolinah in času bežečih dni.

In da njihova krožna zgodba (dramaturgija Andreja Kopač) že meji na mistično število sedem, tistih sedem vrat ali za sedmimi gorami, potrjuje tudi sedem gledalcev na odru. Na začetku ni ravno jasna vloga teh sedem na oder posedenih in v prostor strmečih ljudi. Ko pa se začnejo plesne krožnice vrteti okoli sedmih središč ali se oblikovati v vijugah in simbolih neskončnosti, osvetljenih v siju scenske luči (oblikovanje Janko Oven), potem je tudi jasno, da je število sedem število iskalcev in da trojka izvajalcev ter ustvarjalcev predstavlja v svojih belih oblačilih raziskovalce, laborante v belem (kostumografija Sara Smrajc Žnidarčič), ki poskušajo nevidno materializirati v črnem kvadratu odrskega prostora PTL.

Tako trojka potuje po nevidnih krožnicah, vse dokler se te ne koncentrirajo v jedru središča, ko plesalca zavrtita svoji telesi v krožnem duetu, kjer še posebej ostrita sredobežne in sredotežne sile. Njihov čas izvedbe se tudi koncentrično koncentrira na ploskvi odra, je krožna konstanta, ki ima svoj zemeljski ritem, kar je v predstavi še posebej zaobjeto v duetu glasbenega ritma in plesa, poudarjeno pa s ponavljanjem fraz, ritmov in plesnih sosledji, ki kar gostijo napetosti, vse dokler oder ne prekrije nenadna gmota belega riža in njihove krožnice le pridobijo vidne odtise. Plesni prvenec Hweöl… V vrtincu časa Jerce Rožnik Novak in Leona Mariča je prijetno in optimistično zaznamoval začetek nove gledališke sezone; je inteligentno zaokrožena koreografska celota, kjer premišljeno zasnovani koncept dobi tudi svoj jasni odrski odtis.

Tudi predstava Utvare / Prevare v produkciji Studia za svobodni ples je premierno uprizorjena na odru PTL, in to 17. septembra, ko so se zavrtele misli in želje ženske zemeljske populacije, ki so jih duhovito zasukale tri izvajalke in plesalke: Tina Benko, Ema Križič in Urša Rupnik ob avtorski glasbi Davida Kocmurja, koreografskem svetovanju Maše Kagao Knez in v odrski svetlobni zasnovi Aljaža Zaletela.

Predstavo Utvare / Prevare je plesna in ustvarjalna trojka zasnovala v dveh skicah, ko se na začetku in v prvi skici koncentrirajo na manjšem  krožnem obodu odra in frfotajo v miljeju lepopisja krožnih ter nežnih ženskih linij, ko tudi pretirano potencirajo objeme prijateljevanja. Zdi se, kot da malikujejo svoje lase, da se med seboj gladijo in skušajo usklajevati, tako da ponavljanje istovetnih gibov postane že naivno in  dolgovezno.
Potem se zgodi nepričakovani rez, zatemnitev odra po kratkem premoru in ob zvokih glasbe, ko se v novi svetlobi ugleda nove predmete ženskega malikovanja. Na sceni se uzrejo tri frizerske avbe, tiste, pod katerimi gospe sušijo, cvrejo in barvajo svoje lase v frizerskih salonih za dame. Pod avbami pa sedijo tri junakinje, ki so nastopile v prvi sceni skupinskega maziljenja: Tina, Ema in Urša. Svojo novo sceno trojka začne v povsem novih gibalnih oblikah, ko individualno in duhovito barva tegobe, ki jih vsaka od njih doživlja ob potenciranih potrebah lepšanja dejanskega fizičnega stanja, tokrat pod avbami. Tudi vse tri na svojstven način karikirajo lastne fizične tegobe in osebno potrpežljivost, da bi končni izdelek lahko zasijal v zaželeni novi podobi. Ema Križič svojo karikaturo trpeče ženske, ki na koncu omaga, prav domiselno in duhovito karikira v gibih lomov in padcev, medtem ko je karikatura Tine Benko zabavno izoblikovana v podčrtani noti samovšečnosti. Iz damske lepotilne scene vznikne tudi novi Uršin lik, okvirjen v zrcalu samoobčudovanja, okronan pa s tistim samozavestnim skrivnostnim nasmehom, ki vabi, in sanjskim pogledom, ki hipnotizira.  

Predstava Utvare / Prevare je po svoji zabavno in intimno strukturirani noti ženskih lepotilnih tegob prav gotovo dobrodošla noviteta na sodobni plesni sceni, da pa bi lahko zasijala v dorečenem okviru celote, bi bil potreben še kak dodatni koreografski rez, zlati pri prvem delu scene.   

View Gallery 7 Photos