Predstava Dance Amore/Zapleši ljubezen, ki je doslej devetkrat zapolnila Gallusovo dvorano Cankarjevega doma, je 17. julija napolnila odprto gledišče Kongresnega trga na 66. Ljubljana Festivalu. Koreograf in režiser predstave Jurij Batagelj je s soustvarjalci posodobil svoj prvi koncept iz leta 2007, predstavo The 50´s Show, in ga lanskega septembra tudi premierno nadgradil ter poustvaril v slogu latinskoameriških ter standardnih plesov, hkrati pa obudil še čase plesnih tekmovanj ter programov, ko so kot športni plesalci te tekmovalne plesne zvrsti posegali po svetovnih vrhovih; o premieri predstave smo že pisali na našem portalu.
Svoje uspešne plesne vrhunce so tako vpletli v novo predstavo Zapleši ljubezen, v plesno zgodbo zloglasne mestne četrti New Yorka – Brooklyn leta 1947. Na odru ljubljanskega Kongresnega trga je tako stekla že druga različica lanske premiere Zapleši ljubezen ali Dance Amore, ko so znova nastala nova igralska, plesna razhajanja, kot se je dalo zaslediti. Predstava je bila napovedana za ponedeljek, 16. julija, vendar je nestabilno vreme botrovalo, da so jo premaknili na prihodnji večer, ko je končno sledil tudi že dolgo pričakovan topel poletni večer, in to brez dežja.
Glavno vlogo, vlogo pripovedovalca in lastnika Bara, brez katerega predstava tudi ne bi bila to, kar je, oziroma ne bi imela pridiha’ latino muzikala’, je znova odlično odigral ter v svojih duhovitih verzih tudi pripovedoval igralec Domen Valič, glavne plesne junake pa odigrali in zaplesali znani pari, tekmovalci slovenskih in mednarodnih športnih plesov tega žanra: Andrej Škufca, Jurij Batagelj, Jagoda Batagelj, Gordana Grandošek Whiddon, Trent Whiddon, Matej Krajcer, Jernej Brenholc, Nina Gerič, Daniela Pekič Podgornik, Lejna Karič Lubarda in Bojan Fesel.
Znova je očarala tudi pevka Zala Smolnikar s svojim žametnim jazz glasom. Andrej Škufca je v vlogi Luisa Mantena ter v svoji znani plesni poetiki skupaj z Gordano Grandošek Whiddon, ki je nadomestila Andrejevo dosedanjo partnerko Melindo v vlogi Rite, lahkotno preletaval oder, ko sta se zlivala v ljubezenski vročici rumbe.
Jurij Batagelj je kot Hose Antoni Munitez znova zaživel v svoji plesni vlogi mogočnega toreadorja in v nepozabnem pasodoblu ob svoji temperamentni soplesalki, soprogi Jagodi, tokrat Marii. Prav tako ni manjkal plesni prizor z veličastnim ogrinjalom toreadorja, ki se je potrojil z vsemi tremi glavnimi akterji (Jurij, Andrej, Matej). In je v svoji plesni liriki izstopala Gordana G. Whiddon skupaj z Matejem Krajcerjem, nič manj pa nista navdušujoče zaplavala po odru v slogu dunajskega valčka Jernej Bernholc in Daniela Pekič Podgornik.
Glavni skupini so se pridružili še plesalci mlajše generacije modernih plesnih smeri, ki so še prav posebej izstopali v skupinskih koreografijah, tudi v svojih odličnih solističnih izvedbah (Andraž Grulja, Petra Ravbar, Karin Putrih, Tjaša Žibert, Aljoša Moderndorfer in Jan Marolt, op. u.).
Tega večera se je znova predstavil plesni spektakel latinskoameriških ritmov, jazza, se prelivale ter povezovale raznolikosti gibalnih oblik in plesnih korakov boogie woogieja, mambe, sambe, swinga, pa še brzic salse in čačačaja ob sodobnih trendih pouličnih plesov in zanimivih duetov. Možno, da ravno ta plesni spektakel vpliva na časovno razpotegnjenost celotne uprizoritve, ko se zgodba izgubi v premalo dorečeni dramski zasnovi, predvsem ob samem zaključku uprizoritve.
Zimzelene melodije davnih dni so osvajale gledalce, ki so kak refren še spevno ponavljali na glas, se stapljali z ljubezensko glasbeno in plesno liriko, tudi z aplavzom navdušujoče sledili ritmom. Dance Amore je predstava o ljubezenskih strasteh, ki se predvsem združujejo z znanimi latinskoameriškimi ritmi; je pač plesni spektakel tovrstnih ritmov ter melodij, zaokroženih v ljubezensko zgodbo po vzoru filmov in scenskih oblik tistih dni, tako da ni manjkalo niti razgibanih moških in ne ženskih stiliziranih oblik merjenja moči, niti scenskih trenutkov, ko mafija kroji in uničuje.
Navdušenja je bilo v presežku, aplavz odmeven, vendar so žal nekateri tudi predčasno zapuščali prizorišče. Menim, da zavoljo slabe sedežne razmestitve na odprtem odru Kongresnega trga, ki ima premajhen naklon, da bi omogočal vsem dober pogled na oder. Glave so kar nihale in se nagibale na vse strani, tudi starša ob meni sta zapustila prizorišče, ker njun najstnik ni imel razgleda niti iz njihovega naročja, kaj šele na zakupljenem samostojnem sedežu.
Za razpotegnjeno prizorišče na odprtem odru Kongresnega odra se je kot slaba izkazala tudi temačna scenska osvetlitev odra, kjer je prevladovala barska svetloba, pač svetloba noči, ki na razdaljo zmanjšuje jasen scenski pogled. Za plesne predstave, tudi za Dance Amore, bi oder moral biti višji vsaj za pol metra ali pa bi bilo treba omogočiti nujno postavitev večjega zaslona na stransko višino odra, ki daje tudi z razdalje dober pogled na sceno, tako kot je to bilo na odprtju Ljubljana Festivala. S tem bi bile odpravljene vse omenjene težave zavoljo odprtega prizorišča. Ne samo, da bi bil boljši uvid v posamezne odrske sekvence, in to za ves avditorij, ampak bi predvsem bile vidne tudi talne plesne oblike in talni obrati v duetih, ki so tokrat kar zmanjkovali iz vidnega polja.
Najbolj moteči pa so bili svetlobni snopi žarkov, uprti v gledalce, ki so za trenutek občasno oziroma kar periodično zaslepili del gledišča, čeprav je bil to le trenutni odmik od predstave, vendar odmik, ki vpliva na osredotočenost in sledenje dogajanju na sceni, nič pa pripomogel k samemu šovu. Drži, da se je 66. Ljubljana Festival znašel v težki situaciji, ko ni mogel v roku oživiti odra ljubljanskih Križank zaradi podaljšanih arheoloških del, vendar profesionalni pristop do scenske umetnosti zahteva tudi primerno prilagajanje v smeri boljše uprizoritve, kar je nekako že ustaljen, tudi pričakovan režijski in ustvarjalni scenski ukrep.
Kot kaže, je predstava Dance Amore/Zapleši ljubezen zaplavala v svojo drugo produkcijsko izvedbo ravno na odru Kongresnega trga, kar naj bi bil tudi nov smerokaz za njeno osvajanje velikih odrov, ki se obetajo že v novi sezoni 2018/19.
