Cirkulat, plesni film dobre koreografske zasnove, odlične izvedbe in režije!

Že nekaj desetletij sledimo umetniškim filmom ustvarjalnega tandema, režiserja Saše Podgorška in koreografa Iztoka Kovača, ki ustvarjata v  prepletu plesnega in filmskega jezika, ko se na platnu uzre nek drugi čas, čas že skoraj pozabljenega rudarskega duha mesta Trbovlje. V njunem zadnjem eksperimentalnem filmu Vašhava iz leta 2014, ki je nastal v produkciji Zavoda En-Knap in z gibalci ter ustvarjalci plesne skupine EnKnapGroup, je sledilo še plesno slovo od praznih dvoran in zapuščenih površin, preden so te izginile iz vidnega polja mesta. 
Te dni se je abstraktni plesni jezik znova povezal z rudarskim središčem in preizkušal s filmsko kamero, le da tokrat z mestom Idrijo, znova se je tudi izkazalo, da duet teh dveh umetniških oblik na filmskem platnu deluje dovolj berljivo, čeprav v tišini besede, ko gledalcu vizualizira realnost ter ponuja pravšnjo mero umetniškega užitka.

Zgodil se je torej nov kratek eksperimentalni plesno-gibalni film režiserja Matjaža Mraka Circulat, prvič predvajan v Plesnem teatru Ljubljana 19. januarja v Friendly Producion 2016, sofinanciran s strani Slovenskega Filmskega Centra, zasnovan po scenariju režiserja Mraka, ki je bil hkrati še montažer in dop / direktor – glavni snemalec, dogajal se je v koreografiji Urše Rupnik, za tonsko snemanje, oblikovanje zvoka ter glasbe je poskrbel Boris Romih, plesali, soustvarjali in gibali so se: Tina Benko, Neža Jamnikar, Ema Križič, Borut Mlakar, Jelena Radoičič, Sanja Spirić in Urša Rupnik.

Film je posnet v zapuščenih halah rudarskega mesta Idrija, v katere zaide skupina mladih današnjih dni. Kamera jih snema, kako zaprašenih obrazov izstopijo iz rudarskega dvigala, voza in jim sledi po zapuščenih halah, napolnjenih z železno gmoto nekdanjega strojnega parka, ko njihovi koraki trdo odzvanjajo po praznem prostoru ali po tehnoloških konstruktih. Plesalki Sanji Spirić se sledi v eni od hal rudarskega središča, kjer visijo rudarski obešalniki. Ko opazuje nenavadne predmete, se dotika visečih verig, konstrukcij, na katerih so vpeti kavlji z ukrivljenimi špicami, podobni tistim v filmu Vašhava. Presunjena se kar uleže na prašna tla ter tiho zre v industrijski strop, po teh nekaj trenutkih ležeče tišine pa jo ‘napade’ nenavaden smeh, ki se razlega še naprej po prostorih.

Naslovu filma je botrovala Andreja Kopač, tudi zapisala kratko vsebino scenarija, ko na začetku teksta izpostavi stanje, iz katerega steče ta filmski generacijski pohod in se zavrti  kot  rezilo ‘ cirkularke’: "Ne veš, kdaj točno prideš in si že tam. Politiki. Japiji. Povzpetniki in lokalni mafijaši so izčrpali mesto do konca. Za njimi ostajajo prazne ulice, dvorišča in trgi, porušene zgradbe in ostareli prebivalci, katerih pot se je tukaj končala. Vsak prostor je napolnjen s sledmi preteklosti."

V ta prostor preteklosti vdira skupina mladih, ki doma ne vidijo perspektive in se odločijo za beg, za iskanje novih možnosti. V svoji plesni vnemi so odločni, še zlasti prevladujoči feministični naboj mladenk, ki se predstavijo kot  bojevnice nove dobe, ko preletavajo ovire in iščejo nove izhode prav od tal po visokem stopnišču in vse do samega vrha stavbe. Dve med njimi, Tina Benko in Neža Jamnikar, sta bili tisti, ki sta našli svoj izhod in izstopili iz vodene simbolike, se tudi znova znašli v prazni stari ulici, kjer stavbe povezuje romantični mostiček, na katerem sede kramljata in pijeta svojo vsakdanjo kavo dve starejši meščanki, Marjana Rijavec in Anica Uršič, medtem ko na eni strani ulice sedi, zre v praznino ter čaka isti stari rudar (Boris Romih); saj sta prispeli prav tam, kjer se je njuna plesna zgodba tudi začela. Skupina mladih, ki se jim sledi v filmu, je prepolna življenjske energije in ne obupuje, zato se tudi vedno znova vrsti novo iskanje njihovega novega izhoda, verjetno vse dotlej, dokler se ne utrudi še življenje samo. Koreografija je zahtevna, tudi naporna, ob vsem preskakovanju ležečih in stoječih ovir je prav taka, kot je pot, in je notranja moč, ki jih vodi v novo upanje; dogajajo se solistični izlivi, zgodijo intimni trenutki v objemu tolažbe, tudi steče še kaka  slana solza bolečine.

Režiser Matjaž Mrak je v svojem kratkem filmu jasnih posnetkov, izostrene svetlobe in senc poslikal kruto realnost današnjega stanja mesta Idrija ter njegovih prebivalcev. K uspehu filma, ki je dobil dober odmev pri tokratnih obiskovalcih, je svoj umetniški delež prispevala tudi dorečena koreografska zasnova, moč izvedbe nastopajočih v glasbeni kompoziciji, ki beleži zvoke, odmeve, tudi tisti prostorski hlad in različna skupinska stanja. 

Bolečo sedanjost in nekoč romantično meščansko vsebino rudarske Idrije se v filmu poglobljeno osvetli na začetku ter ob koncu filmske pripovedi, ko mladi hitijo skozi vrata v ulici, kjer dami na vrhu mostička obujata svoje spomine in se ta isti kader znova zavrti v trenutku, ko se ‘rešeni’ mladenki skrivoma tiščita ob steno stavbe pod tem istim mostičkom. Ta dva trenutka zgodbe, ta dva filmska kadra sta izredno presunljiva, morda tudi veliko bolj, kot bi to lahko bile izrečene besede. 

Film je nastal ob sodelovanju Matjaža Mraka z Uršo Rupnik, ko sta se leta 2008 prvič srečala in ustvarjala prireditev Novih sto let, ob jubileju in prenovi Gimnazije Jurija Vege v Idriji. In ko je Matjaževa zamisel dobila možnost realizacije, sta znova združila svoje ustvarjalne moči v filmu Circulat. Tudi nastopajoči so predvsem Uršini idrijski plesalci; medtem ko je Sanja prispela iz njene ljubljanske plesne skupine, k sodelovanju pa povabila še svoji stanovski kolegici Tino in Nežo. Plesno-glasbeni film Circulat se lahko poimenuje kar Idrijski film, kajti večina jih je tako ali drugače povezana s tem rudarskim mestom, obe nastopajoči meščanki pa sta dali mestu tudi svoj pečat: gospa Marija Rijavec je hčerka znamenitega idrijskega glasbenega pedagoga in zborista Ivana Rijavca, gospa Anica Uršič pa poznana po svojih znamenitih idrijskih čipkah.

View Gallery 8 Photos