Dočakali smo premiero uspešno reklamirane slovenske inačice licenčnega muzikala Briljantina (v originalu Grease) producenta ter direktorja podjetja Prospot d.o.o. Jurija Franka, v produkciji Prospot d.o.o ter Ljubljana Festivala (LF). Na ljubljanski oder je torej končno prispel muzikal Warrena Caseyja in Jima Jacobsa, ki se je po praizvedbi v nočnem klubu Kingston Mines v Chicagu leta 1972 ter po enem letu še premierno uprizoril na Broadwayu, in je postal velika uspešnica svojega časa, ko živo v igri, plesu in glasbi, v mogočnosti popolne scene muzikala zareže v najstniško srednješolsko življenje tistih dni. K popularnosti muzikala je pripomogel tudi film režiserja Randala Kleiserja iz leta 1978, v glavnih vlogah pa zaslovela mladi igralec John Travolta kot Danny in pevka avstralskega rodu Olivia Newton John kot Sandy. Travolta je zasvojil svet mladih, ko so ti pridno vadili plesne korake svojega idola. Zanimivo, da igralec ni bil vešč v plesu pred dano mu vlogo, da bi ga obvladal, se je mesece in ure uril v plesnih dvoranah in različicah gibalnih disciplin, ko ni izpustil niti baletnih vaj, kar se mu je v vlogi Dannyja močno obrestovalo in ga povzdignilo na vrh popularnosti, tudi bilo v prid filmskemu muzikalu ter milijonskim nakladam pesmi ‘You’re the One That I Want’, ‘Summer Nights’ in ‘Hopelessly Devoted to You’, ki so vladale na vrhu lestvic popularnih. Za poživitev izvirnega muzikala Grease (šmir), po slovensko Briljantina, so glasbo podaljšali še s popularnimi songi iz filma z istim naslovom, za kar so še dodatno dobili potrebne licence.
Zgodba muzikala se dogaja na ameriški srednji šoli Rydell High sredi minulega stoletja, glavna junaka sta Danny, priljubljeni ‘frajer’ in vodja fantovske šolske klape, ter lepo vzgojeno dekle Sandy, ki skupaj preživita nedolžno poletno romanco. Znova se srečata na začetku šolskega leta na isti šoli, kjer kot novinka nastopi ravno vpisana Sandy. Zapleti se spletajo ob prilagajanju na novo sredino sramežljive Sandy, ki se znajde med sošolkami, ki sledijo modnim ‘muham’ in nabiranju fantovskih ‘trofej’, medtem ko na šolskem začetku Danny živo ter bahavo razlaga svoja poletna doživetja s seksi Sandy. V času šolskih obveznosti zgodba teče v pesmi, glasbi in igri jasno izpostavljenih mladostnih karakterjev, njihovih želja, ljubezenskih zapletov, drobnih laži, zelene zavisti, ki v času dozorevanja največkrat ‘zadanejo’ mladino vseh dni, ko hormoni pospešeno preskakujejo vzgojne zamejitve ter nadležne učne obveznosti in ko v ospredje nikoli ne stopijo šolski rezultati.
Režiser Jug Radivojević je dovolj razgibal scenski prostor ob domiselni in sila uporabni sceni scenografa Aleksandra Denića, ki postavi na oder šolsko poslopje v dveh nadstropjih, zakritih izhodov in vhodov, kot je denimo garaža. Statična, vendar z vseh strani uporabna scena je režiserju omogočila dinamično kadriranje obilnega izvenšolskega dogajanja na odrskem gabaritu in ob šolskem poslopju, kjer se je v dveh nadstropjih lahko hkrati sledilo 40 nastopajočim, med njimi je nekaj več kot polovica plesalcev. Vprašanje pa se zastavi, zakaj so se usmerili ravno na mlade talente brez večjih profesionalnih izkušenj, največkrat le obšolskih, amaterskih?! Kot je dejal režiser Radivojević, je izbor najstniških vlog namenil mladi generaciji, ki ne presega starosti 25 let, ravno zato, da svojo pristno mladostno energijo lahko razpršijo po sceni muzikala, kar se jim je tudi docela posrečilo ravno v drugem dejanju uprizoritve. Mladi talenti, izbrani na zahtevnih avdicijah, so kar dobro portretirali zaupane jim najstniške vloge v igri in plesu, tudi v danih pevskih izvedbah, posebna pohvala pa gre dobri uporabi trebušne prepone, ko so zlahka govorili in peli tudi po izvedbah zahtevnejših plesnih segmentov in ko ni bilo slišati nezaželenih dihalnih pospeškov. Vse nastopajoče krasita mondeni trend ter oblačilna barvitost mladine nove dobe, za kar je barvito skladno ter likovno dovršeno poskrbela kostumografinja Tatjana Radišić, kar bogati še celoto scenskega niansiranja.
Na premieri je glavno vlogo skromne Sandy prijetno zapela dijakinja solo petja na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana Saša Lešnjek. Vlogo njenega izvoljenca Dannyja je dobro odigral, odplesal in pevsko prezentiral diplomirani igralec in pevec Luka Markus Štajer. Pevsko in igralsko se je izpostavila tudi Rahela Horvat Toš (v vlogi Lize), dijakinja solo petja na KGB Maribor. Izstopala pa še temperamentna Mariša Jagodič (v vlogi Rizzo), pri kateri je opaziti sodelovanje na sceni muzikala, in nič manj opazna ni bila Dženi (Jan) v izvedbi skladateljice Maje Šalamon, ko sta iskrivo razgibavali najstniško sceno. Pohvala gre še preostalemu delu ekipe mladih izvajalcev, ki so se vsekakor dobro znašli v danih vlogah: Tadeja Pavlič (Marty), Tim Lončar ( Kenickie), Žiga Lukman (Dreko/Doody), Niko Krhlanko (Roger), Matevž Derenda (Sony), v svoji kratki vlogi je še posebej zvezdniško zasijala Katja Škofic (Ča-Ča/Cha.Cha).
V igralski ekipi so na premieri nastopili tudi znani profesionalni igralci: Gojimir Lešnjak – Gojc (Eugen), Uroš Smolej (Vince Fontaine). Najstniški angel (Teen Angel), Alenka Tetičkovič (profesorica Lynch/Miss Lynch) in Patrik Greblo (Johnny Casino). Profesionalno zaigrane odrasle vloge so dodale svoj izvedbeni pečat celotni zgodbi, obenem pa predstavljajo osebe, ki so se vedno lahko znašle ob mladini. Eugen je potuhnjeni pohlevni učitelj, profesor, vedno pripravljen priskočiti na moč mladenkam, sicer gotovo neopazen (danes imamo za take tudi drugačno poimenovanje, dekleta pa ne ravno prijetnih izkušenj z njimi).
Strah in trepet šole je bila profesorica angleščine, Miss Lynch, ki je ‘vrgla oko’ na svojega dijaka in ga znala tudi sadistično kaznovati, kar se je bojda v nekih časih sredi 50. in še prej na šolah tudi v resnici dogajalo, Vince Fontaine je popularni šov mojster ali radijski voditelj, tudi nekaj let pozneje se lahko poimenuje za popularnega didžeja, ki je v izvirnem času muzikala vrtel gramofonske vinil plošče. Na nek način skrivnostni lik, tudi skrivnostno pojavnost predstavlja Johnny Casino, ki naj bi ga upodobil Greblo, ki pa ves čas muzikala gotovo vodi band. Da je nastop skrivnosten, ukaže že športno pokrivalo, ki kar dobro zakriva obraz igralca, vprašanje pa nastopi tudi za njegov klasični mikrofon, ki ga ves čas drži v roki. Možni odgovor bi lahko bil, da mikrofon služi za interpretacijo Patrikovega glasu, potem pa sledi že drugo vprašanje: kdo je potem ta šarmantni zakriti osebek na sceni?! Očitno so skrivnosti vedno aktualne.
Prvo dejanje se nepričakovano začne z grotesknim vstopom starčkov s hojcami, prisoten je še invalidski voziček, ki ga komaj pelje starejša ženska, v njem pa sedi sklonjen moški. Nekako se invalidu in ženski le posreči povzpeti na vrh scene, ko se ob njunem nagovoru izkaže, da sta stara profesorja Eugen in Miss Lynch, ki so ju preživeli dijaki povabili na svojo 60. obletnico mature. Odrske luči v igri reflektorjev in pospeških zemeljskih let vse prisotne čudežno zavrtijo v čas njihovih mladostnih spominov (oblikovalec luči: Gregor Smrdelj – Grga), ko se na odru znajdejo dijaki ob svojih nenavadnih profesorjih. Groteskni začetek se med dvema dejanjema povsem izgubi, verjetno v nezaželenem spominu na resničnost, steče pa najstniška zgodba muzikala, ki je dobil ime po mastnem ‘šmiru’ (grease) oziroma mazilu in lepilu, ki ga Kenickie uporablja za predelavo svojega ukradenega furgona. K slovenskemu prevodu naslova Briljantina pa je prispevalo oglaševano mazilo za lase enakega imena, ki so ga fantje tistih dni, in še kar nekaj let pozneje, pridno uporabljali za svoj lasni lesk.
To dejanje je steklo v statiki pretirane, kar karikirane igre, največkrat uporabljene na amaterski sceni ob ‘instant’ gibalnih oblikah, ki se jim sledi v TV-šovih in spotih. Mladostno živahnost so v prostor vnašali plesalci, sicer v poskočnih oblikah, ki so spominjale na čase ‘diskačev’, v svoji odlični prezenci ter energetskih presežkih, zgodil se je še boogie-woogie v dvoje, izstopale so tudi dobre plesne izvedbe, vendar daleč od kakšnih novosti in bolj zaobjete ustvarjalnosti, kar bi lahko pričakovali. Žal se naši ustvarjalci muzikalov bolj malo zavedajo umetniške moči plesa v tovrstnem žanru, ko so ameriške muzikale koreografirala tudi svetovna koreografska imena, kot je bil npr. slavni George Balanchine. Gledalci so se tu in tam nasmehnili, kot je bilo slišno, nič kaj vzgojnim tekstom in neprimernim gibalnim vsebinam, kar na ‘prvo žogo’, znali pa na odprti sceni zaploskati boljši pevski izvedbi, še najbolj igralsko sprejemljiv v tem prvem dejanju je bil Tim Lončar (Kenickie) in seveda plaha Sandy (Saša Lešnjek). Po tem dejanju se je zgodil tudi kak odhod.
Popoln obrat pa se zgodi že na začetku drugega dejanja, ko steče dinamična scena plesnega tekmovanja, ko zmaga atraktivna Ča-Ča v duetu z izvrstnim Dannyem, kar je bilo tudi dobrodošlo koreografsko presenečenje, v odličnost izvedbe obeh nastopajočih Katje in Luke. V tem dejanju steče bolj naravna igra, tudi se dinamično vrstijo različne scene najstniških animacij, ko se zgodi košarka, napove pretep dveh klap z baseballskimi kiji, iz garaže prihaja Kenickijev belo-rdeči furgon, ki ga zlasti skriva pred policijo. Je dejanje, ko sčasoma tudi negativni vzgojni prizvoki dobijo nov vzgojni odsev, ko najstniške srčne bolečine in kesanja prav čudežno pripomorejo k dozorevanju. Mogoče doda k temu svoj delež leteči Najstniški angel, ki z belimi krilci in na rolkah prileti na sceno, za njim pa se vije smejoča belina mladih lepotic na belih (tekmovalnih) kotalkah, le toliko vrtečih se koles, da se lahko zvrstijo na sceni, še sreča, kajti ni bilo opaziti posebnega navdušenja nad ravnotežjem kotalečih se štirih koleščkov. Plesalci oblikujejo še vrsto in diagonalo, sicer ne povsem v ravni črti, kot bi zmanjkalo prostega odra, nato si sledijo še atraktivne izvedbe duetov šova in rocka, ob koncu pa se v ospredje postavi še povprečni rokenrol duet. Če pa pomislimo na začetna 60. leta in tista še mnogo pozneje, ko se je v ‘Jugi’ rock plesal in vihtel po zraku nekako v slogu današnjih tekmovalnih parov, in to prav na šolskih plesnih prireditvah, potem bi se na plesni sceni muzikala lahko preprosto tudi več dogajalo. Preprosto smo tudi veliko več pričakovali od koreografske postavitve, je pa množica zagnanih plesalcev in nastopajočih igralcev resnično izpolnila celotno prizorišče s svojo mladostno in gibko energijo. V tem dejanju se zgodi tudi čustveni spevni presežek Nekaj hujših je stvari v izvedbi Rizzo, ki kar poveča moč decibelov navdušenega avditorija. Na koncu so dobro zrežirani pokloni veselih skupinskih in poskočnih izvedb nastopajočih dvignili navdušeno prizorišče na noge, nekateri so v ritmu melodij kar poskakovali, prišlo pa je do nesporazuma ob podelitvi rož, ko so stevardese tekale za nastopajočimi, ki so prihajali in odhajali z odra v ritmu aplavza; nastalo sceno, kakor tudi možnosti novih izhodov in poklonov, pa je prekrila tema.
O novi slovenski različici muzikala Briljantina se že lahko z gotovostjo govori kot o novi uspešnici LF, ki si ga je že zavoljo starih časov v slogu rocka vredno ogledati, seveda tudi glede njegove estetike izvedbe. Lahko ga štejemo tudi kot zbirališče mladih talentov ter možnih bodočih zvezdnikov pop scene, ki jih očitno ta nujno potrebuje. O tem, če bo presegel komercialne uspehe muzikala Mamma Mia, bo spregovoril čas. Umetniški presežek pa je gotovo še vedno na strani prestižnega muzikala Mamma Mia, sicer bo po nastopajočem letu slovenske turneje gotovo tudi za Briljantino čas lahko opravil svoje.
