Brata Bubeniček. Ni pomemben stil, če je stvaritev dobra, ti vedno kaj da

Koreograf Jiří (levo) ter Otto Bubeníček, scenograf in asistent, predstave Dr. Živago.

Na dan, ko se je kultura predstavljala široki javnosti, 31.marca, v organiziranem celodnevnem kulturnem projektu Cankarjevega doma Ljubljana, poimenovanem Kulturni Bazar 2016, je svoja vrata na široko odprla tudi Opera Ljubljana. Pred stavbo se je zbralo okoli 100 obiskovalcev, ki so bili povabljeni v dvorano in so lahko prisostvovali odprti vaji za baletno predstavo Dr. Živago. Na odru je potekala vaja  prvega dejanja, ki je kar spominjala na kavarniško vzdušje in so zvoki valčka prisotne plesalce zvabili v objem tričetrtinskega  takta.

Predlog za skupni projekt, dramski balet je bratoma Bubeníček dala vodja ljubljanskega baleta Sanja Nešković Peršin.
Petar Đorčevski in Tjaša Kmetec pa sta se ob eni od mizic zlila v ljubezenski intimi objem z likom Viktorja Komarovskega in Lare, čeprav v delovnih oblačilih sta bila očarljiva, on sijoč in ona tako ženstvena. Koreograf Jiří Bubeníček je stal v prazni vrsti nekje na sredi gledišča ter ozvočen dajal nasvete, zaustavljal dogajanje, se z bratom dvojčkom Ottom, scenografom in asistentom predstave, posvetoval, zahteval spremembe, skratka bilo je to nadvse aktivno delovno vzdušje. Potem se je zgodila še revolucija, scena z rdečo zastavo, ki jo je vihral Paša / Luka Žiher in revolucionarno sceno okupiral s svojimi tovariši. Gledalci so že kar vmes zaploskali, vendar bili tudi opozorjeni, da vaje še ni konec, ko pa je prišlo do zaključka, je bilo slišati tudi vzklike navdušenja.  
… Petar Đorčevski in Tjaša Kmetec …
Do pogovora z bratoma Bubeníček je bilo treba kar čakati, kajti delo z ansamblom je teklo skoraj skozi ves dan, možnost pa se je le pokazala naslednji teden, in to po 21. uri. Prišla sem seveda prej in tako ujela še vaje zadnjega dela zaključnega dejanja, ko dr. Živago / Lukas Zuschlag podoživlja trenutke svojega življenja, je tudi tako prežet z občutki poslavljanja, da mu verjameš. Ob koncu je na moje vprašanje o tem, kako se počuti, odgovoril, da enkratno in je hvaležen za vlogo in vso pomoč, ki jo je dobil od koreografa, je pa res utrujen, vendar hkrati tudi sila zadovoljen. Slišal se je še glas koreografa, ki napoveduje vajo že ob osmi uri zjutraj.  No, po kratkem premoru se je moj pogovor z bratoma Bubeníček začel kar v kabinetu umetniške vodje ljubljanskega baleta Sanje Nešković Peršin, ko so se luči drugje že začele ugašati.
… Petar Đorčevski in Tjaša Kmetec …
Kako je prišlo do postavitve in praizvedbe baleta Dr. Živago?
JIří Bubeníček: Ko sem pred letom dni prispel v Ljubljano na povabilo Sanje (Nešković Peršin, op. u.), je predlagala, da bi skupaj pripravili dramski balet, in to naj bi bil Dr. Živago. Mislim, da je predlog dala Sanja, mogoče tudi sama ali pa njihovo vodstvo, no, menim, da je le bila Sanja, sicer se ne spomnim več natančno. Moj odgovor je bil takoj pritrdilen. Namreč moj oče je bil strasten zbiralec video kaset. Tako da sem že zarana imel možnosti videti veliko filmov, med njimi je bil tudi Dr. Živago. Tudi bral roman, dolg 600 strani, kjer je zajet čas oktobrske revolucije in državljanske vojne, glavna zgodba pa se vije okoli ljubezenskih zapletov osebnosti: dr. Živaga, njegove žene Tolje, Lare in Paše, pa o Kumarovskem, ki osvaja Laro in jo prevzame Paši levičarju. To je ljubezenska zgodba, ki se me je dotaknila.
Na kaj ste se v baletni praizvedbi Dr. Živaga bolj osredotočili, na roman ali film režiserja Davida Leana?
JIří Bubeníček: Z bratom sva brala knjigo, gledala Leanovo filmsko verzijo, tudi druge produkcije in se odločila, da bo prvo dejanje teklo po ameriško-angleški filmski verziji, seveda v povezavi s knjigo, medtem ko je drugo dejanje zasnovano bolj po knjigi in navdihnjeno tudi z drugimi produkcijami, ki sem si jih takrat ogledal, ampak vse bolj abstraktno postavljeno. Tudi boji tistih dni niso jasno predstavljeni, ne v smislu točne opredelitve vojakov in ne vojaških ruskih uniform; je bolj grajeno na občutkih in bolečini ljudi, ki umirajo, trpijo, in je v ospredju žalost. 
Otto Bubeníček: Veliko ljudi je takrat umiralo, tako da sva se bolj usmerjal na te trenutke, ki so se dogajali v ozadju bojev.
… Lukas Zuschlag in Tjaša Kmetec …
Kaj menite, ali takratne družbene turbulence in vojne čase lahko primerjamo z današnjimi svetovnimi dogodki, kot so vojne, begunci,  umiranje?
JIří Bubeníček: Res je, vzporednice so kar blizu tem našim časom, na koncu koncev so ljudje vedno žrtve.
Otto Bubeníček
: Danes bi potrebovali ekonomsko revolucijo, ko je ves svet ena sama korupcija. Politiki iz nas ljudi delajo reveže, so z nami,  vendar delujejo proti nam. In v teh igrah vedno nastradajo ljudje.
Na kak način ste razdelili vloge oziroma izbrali baletne soliste za vloge glavnih junakov?
JIří Bubeníček: Nastopajo štiri glavne vloge. Že tistikrat, ko sem prvič vstopil na vajo ljubljanskega baleta, sem takoj vedel, kdo bo zaplesal dr. Živaga. Zagledal sem  svetlolasega Lukasa Zuschlaga, zame je prava podoba Jurija Živaga. Luka (Žiher, op. u.), ta visoki baletni plesalec skoraj otroškega obraza, pa vendar z veliko mero notranjih moči, je Paša, in kako prepričljivo se iz čutnega in ljubečega mladeniča prelevi v brezsrčnega ubijalca. Laro odlično zapleše Tjaša (Kmetec, op. u.), čustvena in odločna zrela ženska. Petar (Đorčevski, op. u.) pa se povsem istoveti z likom Komarovskega, je lepotec, šarmer, je seksi moški in je osvajalec ženskih src. Tolja, žena Živaga, je (Rita  Pollacchi, op. u.) je mlada in je zrela, nastopajo tudi otroci, ki jih imam rad. Karakterji so močni in plesalci morajo biti skladni s svojimi vlogami, enako uglašeni z glasbo, je tudi težnja razvijati vlogo, ne le igrati in odlično plesati, vse skupaj pa se mora povezovati v celoto. 
… Hugo Martin, Mbeng Ndong, Kenta Yamamoto, Lukas Zuschlag in Luka Žiher …
Kakšen vtis je na vas napravil naš ljubljanski balet?
JIří Bubeníček: Imate velik potencial v mladih plesalcih, občutek imam, da so zelo lačni plesa, in so vsi po vrsti, od prvega do zadnjega srečni da lahko plešejo. Bilo pa bi dobro imeti več podmladka. Žal je pri vas prisoten še vpliv nekdanjih socialističnih časov, ko je posameznik zasidran v svojemu poslu, kjer dočaka tudi penzion. Mogoče je to dobro za druge poklice, vendar nikakor pa ni spodbudno za umetnost, še posebej ne v baletu, ko si še vedno prisoten v ansamblu, pa že dolgo nisi več aktivni plesalec. 
Otto Bubeníček: Prihajava iz Nemčije in tam ni pogodb, ni tega, da bi umetnik imel pogodbo za ves čas delovanja v ansamblu. Nekje je že mogoče dobro, vendar v umetnosti nikakor ne, saj deluje proti umetnosti. Tudi ljudje se gotovo dobro ne počutijo, kajti študirali so in plesali, telo pa tudi ima svoj aktivni čas, pozneje ko ni več toliko aktivno, pa zahteva čas mirovanja.
… Lukas Zuschlag in Tjaša Kmetec …
Ste koreografijo zasnovali na čisti baletni klasiki ali ste se usmerjali tudi na druga plesna področja?
JIří Bubeníček: Sanjo sem takoj na začetku vprašal, ali želi klasični balet za postavitev Dr.Živaga ali stil neoklasicizma, izbrala je to drugo. No, prvo dejanje je postavljeno v klasični tehniki, ženski del ansambla, tudi Tjaša in Rita plešeta na baletnih "špicah". Meni so všeč te dolge plesne linije ženskih baletnih nog na vrhovih baletnih copat, Tjaša je tako kot Lara lepa, čutno lirična in je do konca na klasičnih "špicah". V sceni bojev, medsebojnih borb in v drugem dejanju pa vpletam moderne, sodobne in svobodnejše plesne forme, ustvarjam dramski balet in iščem svojo pot plesnega izražanja. Imam rad klasični balet, vendar še bolj dramske zgodbe, torej balet, ki daje sporočilo. Mislim, da bom v tej smeri tudi naprej deloval. Niti ni pomembno, kak stil se predvaja v teatru, če je uprizoritev dobra, ti vedno kaj da.
Otto Bubeníček: V zgodovinskih časih Carske Rusije je klasični balet imel pomembno vlogo, ki jo je obdržal vse do današnjih dni. Prvo dejanje se dogaja v kavarni, je ples razigranih parov in je valček, torej še v aristokratskem vzdušju, v toplem zavetju vladajoče družbe, zato so tla topla, in v bordo barvi tudi niansirana, stene pa v toplih barvah lesa. Drugo dejanje je sivo, mrzlo, pada sneg in je prepolno trpljenja, ljudje umirajo, bežijo, so pregnani, tudi  Živago v mrazu podoživlja svoje zadnje trenutke, je sam in sam tudi umre. Teater je ekspresija življenja, je energija, ki jo zaznaš, če je stvaritev dobra, to je pomembno in ne toliko sam stil.
… Lukas Zuschlag …

V prvem dejanju je orkester na odru, postavlja se vprašanje, čemu taka odločitev?

JIří Bubeníček: Šostakovičeva glasba zahteva veliki orkester, ki pa se ga ne da umestiti v prostor pod odrom, ki je sicer namenjen opernemu orkestru, zato smo ga postavili v ozadje in se sliši zelo dobro.
Otto Bubeníček: Ko po stopnicah v kavarno Astoria vstopita Lara in Komarovski, zaigra orkester in glasba v ozadju scene pripomore k  kavarniškemu vzdušju. Ko zaigrajo valček, pari zaplešejo in orkester je prav dobro umeščen v sceno, tudi spodbuja kavarniško atmosfero tistih dni. 
Prihajate iz Prage, plesali in zaključili pa ste svojo plesno kariero v Nemčiji. Se imata za klasična solista ali tudi sprejemata moderne izzive?
JIří Bubeníček: Z bratom sva zaključila Konservatorij za ples in glasbo v Pragi, potem pa kariero nadaljevala v Hamburškem baletu in s časom plesala glavne vloge tako v klasičnem baletu kot v drugih plesnih izvedbah znanih koreografov, tudi v baletu Johna Neumeierja in Vaclava Nižinskega, gostovala pa po vsem svetu. Po trinajstih letih plesanja v Hamburškem baletu sem se odzval vabilu baletnega ansambla dresdenske Semperjeve opere in postal njihov prvi plesalec.Z bratom sva bila tudi oboževalca Pine Bausch, a nama ni uspelo sodelovati z njo, saj je njena prezgodnja smrt spremenila najine načrte.
Otto Bubeníček: Moj najljubši koreograf je Nižinski, sodeloval sem z velikimi koreografskimi imeni svetovnih odrov, z Neumeierjem, tudi z Matsom Ekom, Kyliánom … in se tako kot brat po 23 letih aktivnega plesanja lani poslovil od svojih  vlog.
… Lukas Zuschlag in Tjaša Kmetec … (Foto: Darja Štravs Tisu)
Kako vam je všeč Slovenija. Mogoče vam je uspel kak izlet ali je bolj prevladovala intenziteta dela?
JIří Bubeníček: Sanja naju je peljala na ogled jezera, na Bled, kjer smo obiskali  tudi Titovo vilo. Potem smo se za vikend odpeljali še v Trst pa v Piran. Imate tako lepe kraje, in Ljubljano, ki tako lepo deluje; blizu je morje pa planine, jezera, veliko je zelenja, tudi obkroženi ste z zanimivimi državami  …
Otto Bubeníček: Midva prihajava iz Češke, sva Slovana, in ko pridem v eno od slovanskih držav, lažje zadiham, saj sta mi zelo blizu ta zrak in celotno vzdušje, povsem je moje. Tako se počutim tudi tu v Sloveniji, sem bližje domu. Ne zavedamo se, koliko smo med seboj povezani. In prav enako sem podoživljal ob svojem prihodu v Ljubljano, ki me spominja na našo Prago.
Želite za konec pogovora še kaj dodati ali sporočiti?
JIří Bubeníček: Delali smo veliko in upam, da tudi naredili veliko, da se bodo tudi gledalci počutili tako dobro kot mi ob zaključke tega velikega projekta. Želim se zahvaliti vsem, ki so sodelovali in pripomogli, da je predstava zaključena, tako tehnikom kot različnim službam, ki so ves čas sodelovale z nami. Le tesno povezani in usmerjeni v dobro izvedbe smo lahko skupaj in uspešno zaključili to našo veliko predstavo. Kot posameznika brez vseh, ki so sodelovali z nama, tega ne bi mogla narediti, sploh pa ne v tako velikem obsegu.
Otto Bubeníček: Res smo delali veliko s plesalci, tehniki, sceno, kostumi in smo uživali z vsemi njimi, upava, da tudi oni z nama. Pridružujem se bratovi zahvali, dodal pa bi, da sem hvaležen tudi vsem odrskim delavcem, ki so skupaj z nami delali v pospešenem tempu, in času, ki nam je bil dan na voljo.

View Gallery 9 Photos