Blago(r) narodu, ki pleše

Nova koreografska stvaritev Sinje Ožbolt, Blago(r) narodu, je premiero uzrla 26. novembra v produkciji in na odru Plesnega teatra Ljubljana,   premieri sta takoj sledili še dve reprizi, in sicer  27. in 28., načrtovani sta bili tudi bili ponovitvi 11. in 12. decembra, ki sta žal odpadli zaradi bolezni. Predstava je tudi na repertoarju gledališko plesnega abonmaja Transferzala, kjer se vrstijo še aktualne uprizoritve drugih uveljavljenih nevladnih organizacij Ljubljane: Centra kulture Španski borci, Gledališča Glej, Mini Teatra, Stare elektrarne Elektro Ljubljana in PTL-ja. 

Koreografinja Sinja Ožbolt.
Nenavaden naslov nove Sinjine predstave vzburi domišljijo, ko s črko "r"  v oklepaju opomni na Cankarjevo satiro Za narodov blagor, kjer pisatelj ostro zareže v razkošje, zlaganost in gnilobo oblasti, brez  črke "r" pa sledi vprašanje, kaj predstavlja in kdo deli blagor narodu; je morda to dano z rojstvom, je umetnost, ki naj bi razpirala obzorja, je dediščina, mogoče uk in znanje ali pa oropano življenje ob velikih obljubah in sebičnih načrtih … Neposredni odgovor je možno zaslediti že na plakatu oz. gledališkem listu, kjer je ob naslovu natisnjena slika Splav Meduze slikarja Theodora Géricaulta (1791- 1824), ki je na platnu zabeležil resnični dogodek iz leta 1816, ko je francoska fregata La Meduze trčila ob greben na zahodni afriški obali, na dan pa prišlo, da je bil kapetan kraljev izvoljenec brez večjih izkušenj in je sebe ter oficirje reševal z rešilnimi čolni, 149 potnikov in posadko pa prepustil na hitro izdelanem splavu. Po trinajstih dneh groze je bilo na splavu rešenih le 15 ljudi, ki so pričali o trpljenju, nasilju, lakoti in celo kanibalizmu. Slikarja Géricaulta se je nesrečni dogodek dotaknil v tolikšni meri, da se je pogovarjal s preživelimi in se nato za več kot leto dni izoliral od sveta, nato pa pojavil s svojo umetnino Splav Meduze (1819). Omenjena umetnina je koreografinjo Ožboltovo vznemirjala že pred dvajsetimi leti, ko je prvič videla sliko, verjetno pa je sedanji čas ob vseh ograjah, brodolomcih, politični izmuzljivosti, vremenskim ujmam in svetovnemu prelivanju krvi tisti, ki se ga lahko oprijemljivo primerjamo z nesrečnim dogodkom pred skoraj 200 leti in je žal slika realnosti vseskozi prisotne zgodovine človeštva, le v drugih preoblekah.  Koreografinja ni imela namena prevajati nesrečnega dogodka v gibalno strukturo, prav tako ne pričati o zlu, ko je to tudi v neposrednem zdaj.
Izbrala je šest plesalcev, kar je že njena stalnica, ko največkrat ustvarja s skupino in ne pozabi poudariti, da bi želela delati še z večjim številom nastopajočih, izbrala je plesalce različnih generacij: Ano Čigon, Saro Janaškovič, Sabino Schwenner, Dušana Teropšiča, Matijo Udoviča in Eni Vesović. Skupina se je na začetku osredotočala na sliko Splav Meduze, potem pa se usmerjala na novodobno realnost, ko se je iskalo, soočalo  in primerjalo, da bi se na koncu utrnila misel, zapisana v gledališkem listu: "Človekovo življenje uravnava načelo ugodja, stremljenje k užitku, toda programa tega načela ni mogoče realizirati. Na poti mu stojijo mnogotere prepreke, notranje in zunanje, krhkost in umrljivost telesa, nezmožnost prilagajanja, nelagodje vnanjega sveta, ki ni po meri naših potreb in želja."

Scena je prazna, na steni osvetljen stol, kovinski stol postavljen na višino in vgrajen na steno, pa še kaka pravokotna prepreka je vidna.  Praznina odra ob rahli osvetlitvi dočaka gledalca, prazni prostor pa kar polnita nevidna napetost in pričakovanje. Po kratki začetni fazi pa v tišini in v tišino vstopajo, priskakljajo plesalci. Koreografija v tekočem dogajanju načrtno zgošča in ruši skupino, je zračna in prostorsko razvejana, gibi včasih strogo razpotegnjeni kot nastavljene ograje in ovire, najtrdnejša pa neprebojna stena v ozadju odra, kjer udarci pridobijo na odmevnosti. Duško je moč in je dejanje, ki se nenadoma povzpne na stol in spominja na Rodinovega Misleca, je tudi vladar, ki nadzoruje tiste doli, sicer je stol genialna in vsestransko uporabna človeška iznajdba za lastno ugodje in njegova  (ne)posvečena dejanja. Iz Matije žarijo mladost, upanje in optimizem, Ana pa povezuje in kliče, gib obdaja z besedo, ki se izkaže kot vezno tkivo abstraktne vizije in je preboj realnega, Eni pa uigrani del skupine. Koreografska forma se zgošča, napetosti rastejo, posamezniki padajo, se dvigajo pa zopet padajo, telesa se kopičijo, vdirajo eno v drugo, nastopijo faze norenja in bojevitosti, vse dokler se naboji ne izpraznijo in se ozračje razelektri, ko nastopi čas sprostitve, odmika in miru. Sabinin plesni monolog se tenkočutno zliva z lepoto njene plesne lirike, tudi takrat, ko srhljivo izpoje moč bolečine, njeno nasprotje je Sara, trdna, odločna, je tisto oprijemljivo zdaj. Na sceni se znajde še ventilator, in to ob pravem času  kot šum novega elementa, ki skupaj s svetlobnimi efekti podčrta vdor hladnega in zunanjega, kabli pa, čeprav nujni rekvizit, so tudi  možni "kameni spotike". Predstavi se sledi kot zgoščenki posameznih individualnih stanj na strnjenih skupinskih in usodnih človeških poteh, ki se nazorno spletajo in dramsko gradijo ob glasbeni spremljavi in v svetlobni iluziji, ob kostumskih preoblekah, izginjanju in prihajanju, vse do samega konca, ki izbriše iluzijo in da vedeti, da je tokrat bila na ogledu le odrska refleksija čudne človeške nature (dramaturgija: Andreja Kopač, avtorska glasba: Matjaž Predanič, oblikovanje luči: Aljaž Zaletel in kostumografija: Urška Recer). Tok nove predstave Sinje Ožbolt Blago(r) narodu napoveduje njen novi koreografski izliv, novo gibalno ostrino, ko se plesno tkivo vrtinči po odru kot razburkano morje, gnete človeške temne strani, pa vendarle da misliti, da je še nekje žarek, ki odseva optimizem in skupino presvetli kot urejeno in usmerjeno koreografsko strukturo. 
… (foto: Nada Žgank)
Sinja Ožbolt, plesalka, koreografinja in pedagoginja, je predstavnica tistega prvega sodobnega jedra, ki se je porajal ob Kseniji Hribar, in je ena od ustanoviteljic Plesnega teatra Ljubljana (1984), tudi  Društva za sodobni ples, poučuje pa na SVŠGL Umetniški gimnaziji Ljubljana, smer sodobni ples, kjer kot mentorica spodbuja tudi plesno ustvarjalnost svojih učencev. Sara Janaškovič je zaključila omenjeno plesno gimnazijo in je pod mentorskim vodstvom Sinje Ožbolt predstavila svoj solo, novo zasnovan avtorski projekt Ne bi šlo drugače, ki se je zgodil 20. decembra v  produkciji  PTL-ja in v okviru festivalskega sklopa mlade ustvarjalnosti Medukrep. Sara svoj projekt oznani kot notranjo stisko, ko ne gre drugače, ko moraš ustvarjati in ukrepati kljub vprašanjem in mislim, ki se zastavljajo o znanju, uspehu ali neuspehu. Prostor, ki jo je navdihnil in ga je hotela zaobjeti v svojem plesnem performansu, je predprostor PTL-ja, kjer je ob vhodu v dvorano postavljen velik večnamenski pult, za njim stojala, namenjena garderobi obiskovalcev, naokrog pa posejani sedeži za druženje ob odmorih, proslavah in čakanju na predstave. Tudi tokrat so se obiskovalci posedli naokrog in razvrstili po prostoru, neposredno na predstavo pa pripravili kratki skeč o nakupu, praktično podarjenih vstopnic.
Sara dominantno vstopi v izbrani uprizoritveni prostor, se zvedavo poigrava z lučmi na pultu, ga tudi izkoristi za odrsko podlago lastnega gibalnega udobja, v monologu pa se posveti še fotografiji Ksenije Hribar, koreografinji in pobudnici profesionalnih začetkov slovenskega sodobnega plesa, nato pa pogumno zdrsne na kamnita tla, kjer fluidno zaveje gibalni material porajajoče se predstave, ob zaključku pa prisotne še povabi na majsko premiero zasnovanega avtorskega dela. Sara Janaškovič se tudi tokrat predstavi kot plesalka, ki ji ne manjka  ne plesnega znanja in ne poguma, ki ima za povrh tudi dovolj ustvarjalnega navdiha, na ključno besedo pa bo treba še počakati na majski zaključek njene uprizoritve v nastajanju Ne bi šlo drugače.   

View Gallery 5 Photos