Balkan Dance Project Vol. 3. Od farse do sevdalinke. Tri čutne zgodbe v plesnem triptihu.

V Kulturnem domu Velenje je 19. oktobra stekla slovenska premiera mednarodne plesne skupine Balkan Dance Project (BDP), plesni triptih treh koreografov: Aleksandra Saše Ilića Pohujšanje v dolini Šentflorjanski; Ivane Hadžihasanović Gojmerac Znaki ob poti in Igorja Kirova Zakaj te ni. Glavni producent Balkan Dance Projecta je Festival Velenje, umetniška pokroviteljica pa Teodora Šujić.

Ideja o povezavah plesnih umetnikov na območju nekdanje države Jugoslavije se je porodila med balerino, plesalko in koreografinjo, Celjanko Mojco Majcen, ter nemško-makedonskim koreografom Igorjem Kirovim, tudi umetniškim vodjem HNK Split. Združila sta svoje ustvarjalne moči ter uprizorila sodobni mednarodni projekt He, He, Helium, ki je pomladi 2013 uspešno zakorakal po prestolnicah Balkana in mestih tujine. Mojca Majcen in Igor Kirov sta svoja mednarodno usmerjena plesna obzorja še naprej nadgrajevala, tudi širila po balkanskih kulturnih središčih, leta 2015 pa na sceno postavila novo plesno skupino: Balkan Dance Project, ki se je predstavila s prvo premiero, koreografskim diptihom Aleksandre Saše Ilića Reminiscence in Igorja Kirova Zgodbe. V letu 2016 je že sledila druga premiera BDP Vol. 2., novi scenski diptih obeh že omenjenih koreografov: Po sonetih in Kocka.

Letošnjega oktobra je bila v Sarajevu premierno uprizorjena nova, tretja uprizoritev skupine BDP Vol. 3, triptih treh koreografov: Ilića, Kirova in Hadžihasanovićeve. Priprave na ta premierni dogodek so že septembra stekle v Sarajevu pod vodstvom Mojce Majcen, in to s petimi izbranimi plesalci iz Hrvaške, Bosne in Hercegovine ter Srbije: Eme Janković, Zulejha Keća, Branka Mitrovića, Luke Živkovića, Jakše Filipovaca in Mojce Majcen. Vseh pet plesalcev je spodbudno, tudi z dobro mero osebne prezence zaplesalo v vseh treh koreografijah ob Mojci Majcen, ki s svojo plesno kreacijo ter solističnimi izvedbami vidno stopa v plesno ospredje, tudi njena plesna šola oziroma vadbena ura je očitno dobro zastavljena, kar je možno zaslediti v plesnih izvedbah plesalcev.

Koreograf Aleksandar Ilić je v gledališkem listu o svojem pristopu k Cankarjevi dramski farsi Pohujšanje v dolini Šentflorjanski zapisal, da pisatelja Cankarja po njegovi ostrini izražanja, demaskiranju in licemerstvu slovenske družbe konec 19. ter na začetku 20. stoletja postavlja kar ob bok srbskemu komediografu Branislavu Nušiću, tudi zato mu je ta dramska tema tako blizu, s predstavo pa želi obeležiti prihajajočo 100. obletnico smrti Ivana Cankarja.

Tako kot smo že vajeni, se koreograf Ilić tudi v meščansko močvirje Cankarjeve doline Šentflorjanske poglablja v dramski obliki. čeprav dobesedno ne sledi vsebini zgodbe, saj se teme loteva v abstraktni zasnovi slikovitega plesnega jezika, tudi v natančno odmerjeni energiji časa in giba, tako statičnega kot dinamičnega. Ob tem pa svoji uprizoritvi doda nov dramski ton, tudi večplastno barvitost umetniško zasnovane neverbalne (gibalne) komunikacije oziroma vizije. Njegova projekcija Cankarjeve Šentflorjanske doline se zgodi v prazni (še neizpisani) scenski belini, ki jo polnijo značilni zvoki premikajočih se kravjih zvonov, po meketanju sodeč se na nevidnem pašniku pase še drobnica, kar pozneje potrdi tudi prihod belih človeških podob, zakritih z naglavno belo masko (kostumografija Neira Sinabašić, Melisa Musić), ki na nek način pristno spominjajo na velike ovce. Iz odprtin naglavnih mask sevajo nemirni in ustrahovani pogledi, njihove statične podobe pa vidno vznemirjene. Tako slikovito se avtor že na samem začetku opredeli za čredni sistem ustrahovanja, zatajevanja ter sledenja, ki ga lušči iz Cankarjeve pripovedi. Koreografska vizija Cankarjevega pohujšanja v Ilićevi gibalni izpovedi pridobi tudi prislov sedanjika, ki ga avtor niansira v osebnih odsevih, v kostumski preobleki, tudi ob razgaljanju ter medsebojnemu komuniciranju v oblikah duetov, tercetov ali skupinskega kadriranja, in v stilu svojega plesnega besednjaka, ki pa se žal tudi prevečkrat istovetno odslikava.

Zaključna misel, ki ob koncu uprizoritve sledi, ukaže na osebne zamejitve in meje, ki se sicer lahko spreminjajo ter rušijo, vendar strahovi vedno znova in neutrudno gradijo svoje ustaljene, tudi na novo prepleskane ograde ter blokade. H gledališki zgradbi koreografske dramske vizije Pohujšanje v dolini Šentflorjanski, zasnovani v sodelovanju z Mojco Majcen, je Ilić povabil še režiserja in dramaturga Aleksandra Nikolića, ki je tudi pripomogel h gradnji umetniške ter scenske celovitosti te predstave ob glasbenem aranžmaju Lane Toković (Studio Lana).

V drugem delu koreografskega triptiha BDP Vol. 3. se predstavi sarajevska koreografinja ter baletna pedagoginja Ivana Hadžihasanović, sicer magistra glasbenih znanosti, ki je doktorirala na sarajevski pedagoški fakulteti, ob pomoči Neurofiziološkega instituta ljubljanskega Kliničnega centra pa objavlja raziskave, ki združujejo glasbo in ples. Objavila je tudi knjigo Ples, glasba in otroci s posebnimi potrebami, je hkrati umetniška direktorica Združenja za promocijo sodobnega plesa BiH: Tanzelarija.

Tudi ona se je posvetila literarnemu delu, in sicer nobelovcu Ivu Andriću, konkretno njegovemu razglabljanju o življenju v kratkih črticah, zapisanih v knjigi z naslovom ‘Znakovi pored puta’, osredotočila se je na zgodbo o barvnih trakovih, ki se puščajo ob poti, da se popotniki ne bi izgubili, zgodbo pa umestila v sodobno plesno sceno ter jo tudi enako naslovila, v slovenskem prevodu Znaki ob poti (asistentka koreografije Svea Thalia Čatić).

O zgodbi popotnika, ki za sabo pušča barvite trakove, spregovori glas v ‘offu’ (Mitja Čretnik), plesalci pa, odeti v široke razklane hlače zemeljskih barv (kostumografija Janja Stjepić), v gibu in plesu zavejejo človeška ustrahovanja, strasti, bolečine in radosti. Koreografinja znane sodobne vzgibe tudi spodbudno oplaja še s folklornimi koraki in oblikami, kar to plesno uprizoritev mnogoterih življenjskih zgodb ter čutnih zaznav bogati (svetovalka za dramaturški koncept Mirjana Blažević Lešić, za scensko realizacijo Zoran Lešić).

Na koncu se je dobesedno prilegla ljubezenska poslastica bosanskih tradicionalnih sevdalink v koreografskem navdihu Igorja Kirova: Zakaj te ni (‘Što te nema’, orig. naslov, op. u.), ob istoimenski pesmi sta zadoneli poznani pesmi Moj dilberu ter romska Dželem, dželem … Sevdalinka je tradicionalna bosanska pesem, beseda pa izhaja iz arabske besede ‘sewdah’, kar pomeni melanholijo (natančneje črn žolč). V bosanskih pesmih o sevdahu, sevdalinkah se opevata ljubezen, hrepenenje, tudi izpoje bolečina zlomljenih src. Glasbena izvedba tradicionalnih liričnih pesmi (Božo Vreća, Amira Medunjanin, Marko Luis) se izkaže kot dobra podlaga plesnim interpretacijam.

Šest parov tudi ubrano in romantično zapleše na odrskem plesišču, tako kot se je včasih plesalo, tudi slikovito odigra ljubezenske napetosti ter mladostna druženja nekdanjih, vendar ne tako davnih časov še brez zaslonske zasvojenosti; ko pogledi vznemirjajo, dotiki trepetajo, fantje in dekleta pa se združujejo ter družijo, se spogledujejo na razdalji in tudi najdejo.

Kirova koreografija, zajeta v čutnih odtenkih sevdalink, je gibalno ter prostorsko docela razigrana, v prostor pa pristno ter doživeto vtisne mladostno barvitost, njihove težave in radosti, je aktualna plesna uprizoritev, ki vabi ter izpolnjuje z dobro mero zasnovanega optimizma. Kar je bilo možno opaziti tudi ob koncu in po burnem aplavzu skoraj polne dvorane, nato še v preddverju, ko so Velenjčani srčno pričakali svojo plesno skupino ter goste, ki so zabavno v parih ter stilni kostumski opravi tudi svečano vstopili mednje.

Plesna skupina Balkan Dance Project je prav gotovo zakladnica idej in plesnih oblik, že po svoji sestavi različnih ustvarjalcev ter izvajalcev, ki prihajajo tudi z raznovrstnih geografsko ter narodnostno opredeljenih območij, kar je gotovo njihova prednost, saj lahko plesno sceno bogatijo z novimi vpogledi ter oblikami, ki izhajajo iz njihovih korenin in njihove dediščine.

View Gallery 14 Photos