Trojne ženske plesne fantazije

Na sodobni plesni sceni se je to jesen, in to v prvi polovici oktobra, zaiskrila ženska plesna, likovna ter scenska domišljija, ko so se koreografinje, ustvarjalke in plesalke spuščale v neznane globine, se vzpenjale po vrveh življenja, se iskale v hladu in poetiki nemirnih dni na odru Plesnega teatra Ljubljana, tudi v Mestu oblikovanja Slovenija na Dunajski 123 v Ljubljani, svoji ustvarjalnosti pa dovolile poleteti na krilih fantazije. Se tudi izvirno soočale z aktualnim danes, z lastnimi željami, ko so odkrivale še neodkrito: Liza Šimenc in Urša Rupnik v plesnem performansu Meduza: Zrcalo dvojnosti; Katarina Krapež v predstavi Sanje neke ptice: Žareče sence; Uršula Teržan v plesnem projektu  Tempestatis.

Svojo koreografsko desetminutno miniaturo Meduza sta Liza Šimenc in Urša Rupnik prvič predstavili na lanskem Festivalu koreografskih miniatur v Beogradu ter uspešno pristali v festivalskem finalu. Njuna miniaturna pa kar vdihnila dih svežine na našo plesno sceno, tudi odsevala še neodkrite globeli dveh ženskih anim, ki sta se ujeli v gibalnem skladju valovitih kačastih oblik, tistih, ki v grški mitologiji pojmujejo meduzo kot žensko lepoto ali pa uničujočo pošast. Letošnjega marca sta avtorici svojo Meduzo na novo potopili v fantazijo vodnih globin, ko so se po Studiu Cepetka Cankarjeva 5 vile dolge svetleče žice, se napihovale pošasti iz odrske (morske) modrine, meduzi Liza in Urša pa vabili navzoče v svoj uprizoritveni raj ob hladni pijači z mehurčki, in jih celo vpletali med svoje plesne lovke.

Kot bi iskali najboljši prostor za svojo Meduzo ožigalko, klobučarko in trdoživko, sta jo avtorici 18. septembra instalirali še v Svetlobnem parku  ob Gradaščici v Trnovem, v novi fantazijski ter scenski preobleki pa sta svoj plesni performans Meduza, zrcalo dvojnosti tudi premierno uprizorili 9. oktobra na odru PTL v produkciji Studia za svobodni ples, v pravljični scenski fantaziji kraljestva teme (scena Tatiana Kocmur, Liza Šimenc), tudi v svetlobnem čaru morskih globin (oblikovanje svetlobe Janko Oven) ter videoposlikavi (Ambrosia Photography).

Na vrhu potopljene štrleče vzpetine, obdane s svetlobno iluzijo, pa kot na nebeškem Olimpu vzvišeno posedata dve meduzi, plesalki Liza in Urša, ki vabljivo širita in ubirata svoje valovite plesne strune. Glasba avtorja in izvajalca Blaža Pavlice je navdihovala v tonskih razsežnosti vodnega medija, iz teh nevidnih globin pa je zabrstel klic davnine v umetniški in živi izvedbi vokala Tee Vidmar.

V svoji plesni zasnovi plesalki odsevata mnogotere obraze (lastne) ženskosti, ki se odsevajo na njunih čutnih poteh srečavanj in soočanj. Zapeljivi sta njuna lepota mladosti, eleganca gibanja, ki ju meditativno prepuščata času, tudi ju zamrzneta v trenutku danega premisleka, ali v eni njunih podob ženske miline, ali pa nabrušene osebne ostrine, medtem ko se mitološke kačaste ovijalke svetlobno iskrijo v obliki žičnih prevodnikov po dnu te scenske globeli. Predstava po svoji meditativni obliki deluje dokaj pomirjajoče, celo preveč, tako da je ob koncu kar dobrodošel njun odrešujoči smeh, ki ga lahko razumemo tudi kot trenutek osebnega osvobajanja, kot novo svobodo.

Za posebno presenečenje je poskrbela Katarina Krapež, umetnica cirkuških višav, ki jih je osvajala pred časom že v koreografiji Branka Potočana Žepi polni zvezd, se tudi fizično in akrobatsko urila v njegovi skupini fizičnega gledališča Fourklor, potem pa se odločila za dramsko študijsko pot ter se vpisala na AGRFT Univerze Ljubljana. Letošnjega 13. oktobra je na odru PTL uprizorila svoj gibalno-govorni prvenec, svojo magistrsko predstavo v produkciji AGRFT: Sanje neke ptice: Žareče sence, ki jo Katarina označi za govorno etudo, ko se je usmerjala in poglabljala v govorne oblike ob poeziji pesnika, dramatika in pisca Gregorja Strniše (1930–1987), pod mentorstvom za govor doc. dr. Katarine Podbevšek in red. prof. Tomažem Gubenškom, mentorica za gib pa izr. prof. mag. Uršula Teržan. Navdihnjena s Strniševo pesniško poezijo je Katja po prostoru spletala svojo gibalno liriko ob glasbeni spremljavi Mitje Vrhovnika Smrekarja, v umetniškem odsevu svetlobnih sugestij Tomaža Štrucla ter  v dramaturgiji Kaje Blazinšek.

Takoj na začetku uprizoritve je atraktivno zažarel ognjeni obroč, se v toku dogajanj na steno prislonilo rumeno sonce tik ob Katarini, ki se je nanjo naslanjala, ko je povsem naravno, mirno ter jasno nizala znane verze v tihoti govorne prezence, jih hkrati ovijala in presevala v svojih gibalnih strukturah. Počasi se tudi povzdiguje v viseči obroč v svoji izurjeni estetiki akrobatske veščine, ko pesniške besede vzletijo v ptičje višave in je ona tista velika ptica, ki sedi na obodu obroča ter recitira: "Je veter v krošnjah dreves, klic meglic ..," vse dokler se ne odloči za lahkotni zdrs ter vrnitev na trda tla odrske površine. Ta novi pristop k govorni besedi na plesni sceni v obliki govorno-plesnega recitala plesalka mirno ter naravno veje po odru brez kakih dihalnih težav, ko sočasno in lahkotno vpleta pesniške verze v svojo plesno zasnovo. Katarina Krapež se s svojo magistrsko nalogo predstavi kot ena redkih izurjenih govornic, gibalk in plesalk, ki zna izgovorjene besede tudi pristno odigrati na plesni sceni, njena govorno-plesna etuda pa je obetajoč in svetel žarek možnih novih gledališko plesnih oblik.  

Uršula Teržan se je odločila, da s svojimi študentkami postdiplomskega programa umetnost giba – smer: gib v prostoru (raz-gibani prostor) izpostavi status ter prostor ženske v današnjem svetu, tudi osvetli farso tobačne industrije, ko se na njihove izdelke (škatlice cigaret) izpisujejo  smrtne obsodbe, medtem ko je ponudba tobaka brezmejna in dobičkonosna. Povsem enako je z drogami ter porno industrijo, tudi z  sprenevedanjem družbe o ženskem vprašanju, ko se še dandanes na raznih ravneh polimerizira z vprašanji, kaj ženska sme in česa ne, in se njeno telo ponuja na vseh možnih banalnih reklamah, medtem ko vojaški škornji korakajo in uničujejo svet. Inspiracijo za svoj novi projekt je koreografinja Teržanova našla v nagrajeni fotografiji, ki predstavlja žensko in deklico v črno odeto ter zakriti z burko, poleg njiju pa črna vreča, polna smeti, v bližini in v objektiv ujet je še običajno oblečen deček z žogo.

Za svojo novo koreografsko predstavo je Uršula Teržan iskala hlad industrijskih hal in ga odkrila v Mestu oblikovanja Slovenija, na Dunajski 123 v Ljubljani, kjer je 25. junija ob otvoritvi festivala Klovnbuf stekla tudi premiera njene plesne predstave Tempestatis, delo v nastajanju, v   produkciji Celinke. Nastopile in oblikovale gib pa so študentke AGRFT: Evin Hadžialjević, Iza Skok, Tajda Podobnik, ob njih tudi Veronika Valdés in moški: Luka Bokšan (AGRFT), pevka pa Taja Devi.

Predstava se začne z vhodom nenavadne ženske podobe, odete v likovni estetiki velike bele krinoline (kostumska likovna estetika, vizualna fantazija bodypainting / maska: Meta  Megušar Bizjan, Irena Mrhar Tozon), ki jo predstavlja koreografinja Uršula, tudi poimenuje ‘hudičevka’, glede na dani videz se zlahka umesti tudi v bizarno mondenost današnjih dni. Je  ženska več obrazov, eden se skriva za belo (brezizrazno) masko, je umetniška karikatura, ki v svoji statični umetelnosti le oživi in pokliče Moškega, da ji prižge cigaro. Ob njej pa spodaj ležijo štiri črne oblike, prislonjene, ki se ob zvokih glasbe (oblikovanje glasbe in zvoka Mario Marolt, Quasar / M. Marolt, Sandro Šmarčan, Superstrings / M. Marolt, Peter Mihelič) začnejo gibati, končno oživijo v svojih ustaljenih stanjih, po prostoru pa zaživi njihovo mladostno plesno valovanje, tudi nastopi trenutek novega odkrivanja, ko padajo črna prekrivala, na njihovih obrazih pa se uzrejo bele maske še ne razkritih obrazov. So mlade plesalke, ženske, ujete v prostor in čas drugačnega ter zakritega. Moški je tisti  ki jih vodi v drugi svet na drugi uprizoritveni prostor, tudi jih  pripenja na elastične vrvi, na življenje v nekih drugih dimenzijah, vse dokler se ne odločijo in znova pristanejo na trdih tleh, le ena med njimi se povsem odpre, razgali in zbere dovolj moči, da zapusti obstoječe prizorišče. Predstava je polna simbolike in kontrastov, po svoji globalni viziji  pa bi zahtevala še bolj obogatena plesna in scenska obzorja ter njihove povezave, sicer pa so k domišljenim oblikam prispevali svoje tudi specialni efekti (tehnikalije, ton ter oblikovanje luči Anže Kreč). 

Z delom predstave in novo plesno svežino nastopajočih plesalk je bil Tempestatis prisoten tudi na odprtju letošnje razstave Meseca oblikovanja 17. oktobra, na Dunajski 123, ki poteka že od leta 2003, izpostavlja pa dosežke na področju industrijskega oblikovanja, mode in arhitekture, tudi dela mladih nadarjenih oblikovalcev ter študentov umetniških akademij, letos se še posebej posveča bioizdelkom, prehrani in reciklažnim materialom. Unikatna kostumska obleka, ki spominja na čase vladarice Kleopatre, je kar vabila poglede občudovanja, izdelana je bila iz semiša, kuhane svile, celuloznih vlaken in pošita z lesenimi elementi (kreacija je delo kostumografinje Mete Megušar Bizjan, namenjena pa elegantni voditeljici otvoritvenega dogodka Tjaši Hrobat).

Posebni scenski prostor je bil namenjen plesalkam predstave Tempestatis, ki so začele otvoritveno svečanost in jo tudi končale s svojim plesnim ciklom odkrivanja ter spuščanja na trda tla, še pred tem pa svobodno preletavale prostor, gledalce, obiskovalce in prisotne umetnike na svojih raztegljivih ‘letanosilkah’ – vrveh. Na vrhu odra je visel in opozarjal umetniški simbol predstave: lutka v beli krinolini, Uršulina ‘hudičevka’, ki se je vabljivo presevala v različnih barvnih odtenkih. Tudi tako izpostavljeni gibalni del viharnih dni časa, Tempetatis, je dal misliti.

View Gallery 12 Photos