Intervju, ki ste ga dali za siol.net, je bil seveda zelo zanimiv, povzročil nekaj debatiranj na družbenih omrežjih. Pa za začetek pojasniva, kdo sploh ste, Margarita, kot človek, oseba in baletna pedagoginja?
Sem srečna ženska, mati treh sinov, ki uživa v baletni umetnosti. Margarita Isaeva – pedagoginja, ki je leta 1982 diplomirala na Baletni akademiji Agrippine Vaganove v Sankt Peterburgu. Poklicno sem se udejstvovala v različnih kulturnih ustanovah v Sankt Peterburgu. V Sloveniji pa sem leta 2008 začela poučevati klasični balet v Vipavi, Štanjelu in Dutovljah.
Razložite nam svoje baletne začetke. Vas je kdo spodbudil za balet, in zakaj ravno balet?
K baletu me je spodbudila moja mati, ki je bila fanatično zaljubljena v balet. Začetek moje baletne ljubezni in do baletne umetnosti je bil obisk novoletne predstave Hrestača leta 1969. Balet mi je bil všeč zaradi svoje čarobnosti gibanja, lepote hoje po konicah prstov in izrazite igre plesalcev. Prvi začetki so potekali v domu kulture Gercena pri mojih šestih letih. Nadaljnje baletno šolanje je potekalo od mojega 11. leta starosti na Akademiji Vaganova v St. Peterburgu. Na tej akademiji sem tudi končala osemletno šolanje.
Po končanem šolanju nas je koncerta glasbena direkcija vključila v različne nastope po odrih St. Peterburga, kjer smo izvajali klasične baletne predstave. Po dveh letih nastopanja v baletnih predstavah sem se poročila in odločila za materinstvo ter družino. Pozneje sem delala kot pedagoginja v različnih zasebnih šolah v St. Peterburgu.
Leta 2008 sem s svojim možem in sinom prišla v Slovenijo z željo, da tu ustvarim šolo baleta na najvišji ravni. Začetki segajo na primorsko območje, kjer pa ni bilo dovolj učencev, tako smo se preselili v Ljubljano. Tu sem začela delati v Ruskem centru znanosti in kulture. Ne, nisem vedela, na kakšni ravni delujejo šole in društva v Sloveniji.
V Ljubljani sem vzpostavila stik na konservatoriju za glasbo in balet, vendar niso bili pripravljeni sodelovati z menoj. Po več poskusih sodelovanja sem sklenila, da poskusim s svojo zasebno šolo.
Za začetek ne selekcioniram, samo v primeru, če zagledam res naravni talent. Takoj se vidi po otroku, koliko je zmožen delati, po strukturi telesa, mišični konstrukciji in sodelovanju z menoj. Kdo od njih bo strokovni plesalec, bodo pokazali čas, dobra volja, garanje in vsakdanji trud, ki temelji na natančnem razumevanju in znanju strogo določenih vaj ob drogu – kaj ti delaš in predvsem, zakaj ti to delaš, paziš, opazuješ v ogledalu svoje telo in ga brusiš kot kip vsak dan.
Res je, ja, delujem po metodi A. J. Vaganove, ki sem jo študirala od malih nog. Potrjujem. Poučevanje po tej metodi prinaša najboljše rezultate. Metoda Vaganove je strogo določen matematičen sistem, ki je osnovan na znanju anatomije človeškega telesa in sčasoma razvije telo od preprostih položajev in gibov do tehnično in mišično izvrstno razvitega telesa, torej inštrumenta. Seveda je jasno, da to potegne za sabo veliko ‘matranja’, fanatičnega garanja in želje da zahtevaš od sebe izboljšati svoje telo. Vsi bi radi spreminjali druge, spremeniti sebe je najtežje in zelo težko. (Smeh) nasprotujejo? Zato ker ne poznajo te metode in nimajo teh telesnih dispozicij.
Program šole je metoda Vaganove. Poznam učni načrt konservatorijev, ampak moj načrt je le nekoliko podoben njihovemu. Večina mojih učenk je opravila izpite v teh dveh državnih inštitucijah.
Najbolj me iritira odsotnost znanja in sistema v šolah in društvih. Odsotnost ambicij in ciljev ter končnega rezultata.
Posebej bi poudarila Henrika Neubauerja. On je človek legenda, izobražen, inteligenten, večkrat je bil vodja Opere, večkrat vodja konservatorija, naredil veliko koreografij in baletnih predstav! Imela sem srečo in se z njim pogovarjala v Ljubljani ter dobila od njega knjigo načrt Metodološki učbenik za mlade baletke z njegovim podpisom. Henrik je sodeloval v predstavah Sergeja Lifarja. To je druga legenda baleta, ki je plesal v pariških sezonah Djagileva. Želela bi pohvaliti tudi mentorje v Mariboru. So sicer Rusi, ampak že državljani Slovenije: Nikolaj Čilnikov in njegova žena Galina, Anton Bogov, Galina Čajka, v Ljubljani pa Claudio Sovre. Ne boste dvomili, da so Rusi svetovni prvaki na področju baleta, kajne?
Srčno upam, da ni vse tako slabo, in vsi se trudimo, da pridemo na višjo raven, da tvegamo na mednarodnih tekmovanjih in pokažemo končni rezultat!
Moje varovanke so se lani udeležile državnega tekmovanja TUTU. To so Jelena Božovič, Ahila Oku in Eva Pletikosič, ki so prejele srebrne medalje in diplome. Leta 2015 je bila moja učenka Flavija Žagar na mednarodnem tekmovanju Arabesk v Latviji na četrtem mestu v svojem letniku. Tekmovala je med učenci najboljših baletnih akademij iz Moskve in St. Peterburga. Moje učenke, ki so bile sprejete na Konservatorij v Mariboru in Ljubljani, so: Rozalija Kavčič, Ahila Oku,Tara Ukmar, Julija Ferlič. Moji varovanki sta tudi Selma Dedič in Roza Turk, ki zdaj obiskujeta ljubljanski konservatorij. Vsaka tekmovanja nudijo veliko dobrih in tudi slabih izkušenj. Tako kot v življenju – konkurenca in borba. Moraš biti v dobri kondiciji in zelo prepričan v svoj uspeh. Takoj ugotoviš, na kakšni ravni si in kako dobri so preostali tekmovalci. To je velika spodbuda za nadaljevanje uspešnega učenja.
Se strinjam z vami. Modern je lažje plesati, ker ne poznaš klasike. Klasični balet bo vedno balet zato, ker to je lepota ravnih linij, kanoni mojstrstva strokovnih izvajalcev in vrhunec umetnosti le redkih ljudi.
Priporočam mladim balerinam in njihovim staršem, ki so se odločili za vpis na balet, da so pripravljeni trdo delati. To je ‘matranje’, veliko dela s sabo in svojim telesom.
Prihodnje leto bom posvetila svojim učencem in ustvarjanju šole. Imam eno dobro varovanko, ki mi je res baletni izziv. Jo lepo pripravljam in prihodnje leto peljem na tekmo v tujino.
Skozi življenje me vodi ljubezen – do baleta, mojih učencev, mojega moškega, mojih slavnih sinov. Moja najboljša ljubezen – moja Slovenija! Upam, da je to obojestransko.
To ni hobi za kratek čas. To je umetnost za vse življenje!