Aplavzi in vzkliki navdušenja za baletni ansambel iz Kazahstana!

Perfekcija na odru, navdušenje pod odrom (foto: Drago Videmšek)

Festival Ljubljana vsako poletje pripravi nekaj bombončkov za nas baletne sladokusce, enega od teh gotovo predstavlja gostovanje baletnega ansambla iz Astane, glavnega mesta Kazahstana, ki je gostovalo pri nas prvič.

Državno operno in baletno gledališče Astana opera predstavlja največjo tovrstno institucijo v Srednji Aziji. Ustanovljeno je bilo leta 2013 na pobudo Nursultana Nazarbajeva, prvega predsednika Republike Kazahstan, in se zaradi svoje visoke kakovosti kmalu uveljavilo v svetovnem merilu. Gledališče na svojem odru uprizarja svetovno uveljavljena operna in baletna dela klasičnega repertoarja ter tudi dela uveljavljenih nacionalnih skladateljev.

(foto: Drago Videmšek)

Baletni ansambel Astana opere se je na odru ljubljanskih Križank predstavil 25. in 26. julija. Sama sem si ogledala prvi večer, pa čeprav sem pred tem ves dan gledala v nebo in črne oblake, ki so nam že od jutra prinašali glasne nevihte z močnim dežjem, sicer z vmesnimi pavzami. Prejšnjo noč je tako pokalo in bliskalo, da smo doma ta ognjemet najprej ‘navdušeno’ gledali z balkona, potem pa nas je začelo dobesedno zalivati, zato smo s precej nelagodnim občutkom pobegnili v varno zavetje domače dnevne sobe. Narava nam res pošteno kaže zobe. Ves dan sem tako razmišljala, če se bo predstava sploh odvila, saj so bile napovedi za ta večer res slabe. Ker Festival Ljubljana ni spremenil svojih načrtov, sem se tako okrog 20. ure odpravila proti Križankam, oborožena z dežnikom (enega sem si kupila še tam, ker je bil tako lep) in toplo jakno. Bolj smo se bližali 21. uri, glasnejše je postajalo grmenje, in natanko ob začetku predstave se je ulilo na polno. Vendar to ni zmotilo organizatorja ali astanskega baleta, predstava se je začela do minute točno. Moram priznati, da so Križanke danes precej drugačne, kot se jih spominjam iz svojih plesnih časov, konstrukcija strehe danes deluje resnično močna in masivna, takrat pa smo nekajkrat predstave celo prekinili, saj je na oder začela pritekati in kapljati voda, kar se je verjetno ravno najbolje ujelo z vso silno električno napeljavo in reflektorji, potrebnimi za kakovostno izvedbo operne ali baletne predstave. No, ti časi so, kot kaže, minili, tudi Križanke in Festival Ljubljana gredo s časom naprej, in predstava je bila izvedena brez kakršnihkoli težav, zamud, vse čestitke z moje strani!
Večer so začeli z odlomkom iz baleta Gusar Adolpha Adama, ki smo ga največkrat vajeni videti v različici pas de deuxa (ples v dvoje), tokrat pa so nam ga predstavili trije protagonisti, Medora, Konrad in Birbant, kar je pogosta različica tega plesnega segmenta v predstavi v živo, v zasedbi solistov: Anel Rustemova, Olžas Tarlanov, Dias Kurmangazi. Svojo prvo postavitev na Adamovo glasbo je Gusar doživel leta 1856 v Parizu v koreografiji Josepha Mazilierja, v moskovskem gledališču Bolšoj pa je v Petipajevi koreografiji zaživel konec 19. stoletja. Delo velja za eno najbolj impresivnih klasičnega pripovednega baletnega repertoarja, vendar so ga do sredine 20. stoletja v celoti uprizarjala le redka gledališča v nasprotju z znamenitim pas de deuxom, ki je bil obvezen del programa baletnih tekmovanj kot tudi baletnih koncertov. Proti koncu 20. stoletja je Gusar znova našel pot v velika operno-baletna gledališča, kjer še danes bogati repertoar velikih baletnih ansamblov, tako v originalni (ponavadi nekoliko skrajšani) kot v novih koreografskih različicah.

(foto: Darja Štravs Tisu/Ljubljana Festival)

Ko na hitro preletimo zgodovino Kazahstana, izvemo, da je bilo to poseljeno z nomadskimi skupinami in imperiji. V 18. stoletju so Rusi začeli napredovati v kazahstansko stepo, do sredine 19. stoletja pa so praktično vladali vsemu Kazahstanu kot delu ruskega imperija. Po ruski revoluciji leta 1917 in poznejši državljanski vojni je bilo ozemlje Kazahstana večkrat preurejeno. Leta 1936 je postalo del Sovjetske zveze, kot Kazahstanska Sovjetska socialistična republika, leta 1991 pa kot zadnja od sovjetskih republik razglasila neodvisnost med razpadom Sovjetske zveze. Zgodovinska povezanost z Rusijo se vsekakor odraža v plesni usposobljenosti astanških plesalcev, saj njihova visoka tehnična dovršenost, stilska in izrazna preciznost, obvladovanje tehnike pas de deuxa in sledenje originalni koreografski postavitvi pričajo o poučevanju učencev po priznani ruski metodiki, ki je še danes visoko cenjena v svetovnem merilu, saj pod vodstvom usposobljenih pedagogov prinaša izjemne rezultate. Vse to smo lahko doživeli v odlomku iz Gusarja z vrhunskimi baletnimi solisti astanškega baleta.

(foto: Darja Štravs Tisu/Ljubljana Festival)

Duet iz Klica stepe v koreografiji Patricka de Bana sta nam zaplesala Anastazija Zaklinska in Galimžan Nurmukamet/Bekzat Orinbajev (druga zasedba) na glasbo Renata Gaisina. Patrick de Bann je bil rojen v Hamburgu, kjer je tudi študiral balet, in začel svojo profesionalno kariero v Bèjart Ballet Lausanne ter kmalu napredoval v prvega solista. 1992 se je pridružil Compania Nacional de Danza of Spain pod umetniškim vodstvom Nacha Duata, kjer je kot prvi solist ostal dobrih deset let. Sodeloval je s kultnimi koreografi tistega časa, kot so: Nacho Duato, Jiri Kylian, Ohad Naharin, William Forsythe, Mats Ek, Hans van Manen in drugi.
Leta 2003 je ustanovil svojo plesno skupino, s katero je potoval širom po svetu in hkrati ustvaril številna koreografska dela za znane baletne ansamble in vrhunske baletne soliste. Produkcija Legenda stepe je bila ustvarjena prav za astanski baletni ansambel. Duet, ki smo ga videli, predstavlja le odlomek iz predstave, zato je bilo težko izluščiti njegov kontekst, ki se je gotovo nanašal na celotno zgodbo. Kljub temu nam močno šumenje vetra, uporaba narodnih inštrumentov v glasbi in protagonista, ki skozi bogat neo-klasični duet zavzemata celoten oder, pričarajo občutek prostrane kazahstanske stepe, ki jo izpolnjuje iskrena ljubezen. Izredno čustven duet v odlični izvedbi.

(foto: Darja Štravs Tisu/Ljubljana Festival)

Sledil je pas de deux iz baleta Talisman, ki je svojo premiero doživel leta 1889 v carskem Mariinskem gledališču v Sankt Peterburgu in je v originalni različici sestavljen iz štirih dejanj. Za koreografijo je (kot pri Gusarju) spet zaslužen Marius Petipa, glasbo pa je ustvaril Riccardo Drigo. Celoten balet danes le redko vidimo na odrih operno-baletnih gledališč, zato pa je zahteven duet med Niriti in Nuredinom še danes dobrodošla stalnica baletnih koncertov in tekmovanj. Dogajanje je postavljeno v Indijo, čemur sledita Drigova glasba in Petipajeva koreografija, zato duet pušča pridih drugačne estetike in določene eksotike v nasprotju s tipičnimi grand pas de deuxi klasičnega baleta. Pa vendar od obeh solistov zahteva vrhunsko tehnično usposobljenost tako v solističnih elementih kot v duetnem plesu, saj vsebuje precej redkih in zahtevnih velikih dvigov, za izvedbo katerih morata tako tako plesalec kot plesalka dobro obvladati svoje delo. Šugila Adepkan in Jerkin Rakmatulajev sta pokazala virtuoznost tako v tehničnem kot izraznem pogledu in odplesala Talisman na visoki profesionalni ravni.

(foto: Darja Štravs Tisu/Ljubljana Festival)

Balet nemškega koreografa Raimonda Rebecka Kako dolgo je zdaj? je filozofski razmislek o času in njegovih posameznih trenutkih. Kako dolgo lahko zdaj traja na različnih točkah življenja? Ljubimcu se zdi, da poljub traja večno, spomini na mučenje lahko ostanejo za vedno ali izginejo brez sledu. Čas teče drugače za osebo, ki dolgo in mučno umira, ter za ljudi, ki ga ljubijo. Danes je jutrišnji včeraj, kajti to, kar se je pravkar zgodilo, takoj postane preteklost. Na vprašanje: “Kako dolgo traja zdaj?” je mogoče odgovoriti, saj je zajec odgovoril na podobno vprašanje Alice, junakinje pravljice Lewisa Carrolla Alica v čudežni deželi: “Zdaj, tako kot večnost, včasih traja le sekundo.” V baletu R. Rebecka trije pari plesalcev simbolizirajo človeško življenje na različnih stopnjah. Nadarjen koreograf s koreografijo izvirno poskuša raziskati čas, njegov tok in percepcijo. Čudovit duet iz Rebeckovega baleta sta tenkočutno odplesala Ajgerim Beketajeva in Olžas Tarlanov, oba vodilna solista baleta operno-baletne hiše Astana. Kljub temu da je duet v gibu sodobnejši, ga plesalka izvaja na konicah prstov, pa vendar to komaj opazimo, saj je njen gib mehak in plastičen, njen odnos s partnerjem tekoč in fluiden. Dogajanje ograjuje svetlobni krog, ki se razprši in na koncu spet sklene v svoji dokončnosti. Plesalca v njem eksistirata v solo sekvencah, prihajata, odhajata, se združujeta, zapuščata, trenutki se prepletajo in puščajo misli nedokončane. Duet je vsekakor močno prevzel občinstvo, saj ga je nagradilo z močnim aplavzom.

(foto: Darja Štravs Tisu/Ljubljana Festival)

V duetu Leda in labod sta nas popeljala v sanjski svet solsita Anastazija Zaklinska in Žanibek Akmedijev. Francoski koreograf Ronald Petit, ki predstavlja enega najpomembnejših koreografov prejšnjega stoletja, je v svoji postavitvi dueta črpal iz iz grške mitologije, kjer bog Zevs v podobi laboda zapelje (v nekaterih različicah celo posili) Ledo. Po poznejši grški mitologiji je Leda rodila Heleno in Polidevka, Zevsova otroka, hkrati pa je rodila Kastorja in Klitemnestro, otroka svojega moža Tindareja, kralja Šparte, saj naj bi po mnogih različicah zgodbe Zevs zapeljal Ledo isto noč, ko je ona spala s svojim možem kraljem Tindarejem. Vloga Laboda je tej koreografski različici zaupana solistu Žanibeku Akmedijevu, ki se je na odru Križank pojavil v belem trikoju in z golim, mišično izklesanim telesom, ki me je v svoji poetični lepoti spominjal na Balanchinovega Apolona. Anastazija Zaklinska je njegovo zapeljevanje sprejela, se vdala valovanju njegovih rok oziroma labodjih kril, s katerimi jo je zazibal v svoj Labodji svet. Ta specifični duet Ronalda Petita redko zasledimo na gostujočih gala večerih, priznam, da sem ga osebno videla prvič in da me je v izvedbi odličnih protagonistov čarobno prevzel s svojo nezemeljsko lepoto.

(foto: Drago Videmšek)

Kily Zaman nam je na glasbo etno folklornega ansambla Turan prenesel duh kazahstanskega ljudstva. V tipičnem oblačilu, ki združuje hlače in krilo, je s sodobnim gibanjem, združenim z etničnimi prvinami, v tesnem sozvočju z glasbo stopnjeval svoj ples iz stanja mirovanja v ekstatični tempo, iz katerega se na koncu spet umiri v, kot da se je vrnil v sam začetek, izhodišče kavkaškega naroda. Kily Zaman je s svojim izrazitim gibom, telesno močjo in popolno predanostjo navdušil občinstvo, požel je buren aplavz in prejel vzklike navdušenja.

(foto: Drago Videmšek)

Adagio Spartaka in Firgije iz istoimenskega baleta Spartak sta solista Šugila Adepkan in Serik Nakispekov izvedla brezhibno. Balet v svoji zgodbi sledi podvigom Spartaka, vodje upora sužnjev proti Rimljanom, čeprav si dopušča veliko svobode glede zgodovinskega zapisa. Aram Hačaturjan je Spartaka komponiral leta 1954 in zanj prejel Leninovo nagrado. Predstava je bila prvič bila uprizorjena v tedanjem Leningradu 27. decembra 1956 v koreografiji Leonida Jakobsona za gledališče Kirov (Marijinski teater), Jakobson je znova uprizoril svojo različico za Bolšoj balet v Moskvi leta 1962, največje priznanje pa je dosegla produkcija Spartaka iz leta 1968 v koreografiji Jurija Grigoroviča, kateri je sledila tudi različica solsitov iz Astane. Duet resnično predstavlja nekaj posebnega, saj nam ponuja čudovit spekter globokih čustev, ki razkrivajo dramo obeh protagonistov, močno ljubezen in hkrati strah pred prihodnostjo, čustva, s katerimi se gledalci zaradi intenzivnosti glasbe in močne koreografije lahko poistovetimo. Prvaka astanške Opere sta bila kos zahtevnemu duetu v vseh pogledih, tako tehnično kot čustveno, in nam pričarala Hačaturjanovo umetnino v Grigorovičevi zamisli v vsej njeni veličini.

(foto: Drago Videmšek)

Grand pas de deux iz 3. dejanja baleta Don Kihot na glasbo Ludwiga Minkusa predstavlja skoraj obvezno stalnico na svečanih baletnih koncertih, saj s svojim španskim temperamentom in zahtevnimi tehničnimi elementi, ki za izvedbo zahtevajo odlična baletna solista, pri občinstvu praviloma naleti na vroč sprejem in glasno odobravanje po zaključni kodi. V vlogah Kitri in Basila smo tokrat lahko videli Ajgerim Beketajevo in Armana Urazova (Sofijo Adilkanovo kot drugo zasedbo), ki sta upravičila vsa naša pričakovanja. Njuni skoki so bili eksplozivni in visoki, pirueti večkratni in stabilni, visoki dvigi v pas de deuxu usklajeni in tehnično prefektno izvedeni, poleg tega pa sta nam s svojo igro in izrazom pričarala vročekrvnost in hkrati predanost španskih zaljubljencev. Lahko rečem samo BRAVO, gotovo ena od boljših izvedb tega dueta, ki sem jih v življenju videla – in verjemite, da teh ni malo. S to točko in skupnim poklonom se je pompozno zaključil prvi del večera, ki je naletel na glasno odobravanje občinstva v razprodanem avditoriju ljubljanskih Križank.

(foto: Drago Videmšek)

V drugem delu nam je astanški balet postregel še z eno pravo poslastico, ki se je močno razlikovala od vsega, kar smo videli v prvem. Na spored so namreč uvrstili Šest nemških plesov Jiříja Kyliána na istoimensko glasbo Wolfganga Amadeusa Mozarta v zasedbi: Karin: Adelina Tulepova; Paul: Olžas Tarlanov; Caroline: Baktigul Ispanova; Johan: Danijar Žumatajev; Lisa: Moldir Šakimova; Patrick: Sultanbek Gumar; Nancy: Madina Kužamžarova; Urzi: Ajbar Toktar. Jiříja Kyliána gotovo ni treba posebej predstavljati, saj gre za mednarodno uveljavljenega, večkrat nagrajenega češkega koreografa, ki je svoj razcvet doživel v drugi polovici prejšnjega stoletja, njegova dela pa so ostala sveža in redno uprizarjana na različnih plesnih odrih vse do danes. O Šestih nemških plesih je koreograf zapisal: “Dve stoletji nas ločita od časa, ko je Mozart napisal svoje Nemške plese – zgodovinsko obdobje, ki so ga v veliki meri oblikovale vojne, revolucije in vse vrste prevratov. S temi dejstvi v mislih se mi je zdelo nemogoče preprosto ustvariti različne plesne točke, ki odražajo zgolj humor in glasbeno briljantnost skladatelja. Namesto tega sem postavil šest na videz nesmiselnih dejanj, ki očitno ignorirajo svojo okolico. Čeprav je zabavna kakovost Mozartovih Šestih plesov zelo priljubljena, je ne bi smeli obravnavati le kot burlesko.” Njegov humor bi moral služiti kot sredstvo za usmerjanje k našim relativnim vrednotam. Mozartova sposobnost, da se v težkih okoliščinah odzove s samoohranitvenim izbruhom nesmiselne poezije, je dobro znana.

(foto: Drago Videmšek)

Kilyian se v tem svojem delu močno opira na Mozartovo glasbo in ji sledi, poklanja se skladateljevemu humorju ter njegovi glasbeni briljantnosti. Za njegova koreografska dela je na splošno značilno, da presega meje klasičnega kanona, saj se je uveljavil kot filozofski koreograf, ki bolj kot fizične zmogljivosti telesa raziskuje globine človeške narave. Pa vendar v svojih delih izhaja trdno iz klasičnega baletnega besednjaka, ki pa ga je, tako kot William Forsythe, pretvoril v nove dimenzije in ponudil klasičnemu baletu nove razvojne poti. Plesalci Astana opere so se v Kylianovi koreografiji briljantno izkazali, navdušili so v izraznosti svojega giba, ki kljub temu da izhaja iz klasičnih prvin, močno posega v sodobnost in plastičnost, neverjetni so bili v svoji mimiki, igri, medsebojnih odnosih, komičnosti. Hitro menjajoče se akcije osmih plesalcev so bile hitre in grobe, večkrat polne groženj, nemira in absurda. Moški nosijo napudrane lasulje, iz katerih se občasno kadijo beli oblački prahu, oblečeni so le v dolge bele starinske spodnjice. Bele obleke plesalk prav tako spominjajo na spodnja krila, ki so nekoč podpirala večslojne krinoline, kar že samo po sebi prinaša moment komičnosti in absurda. Kostume je oblikoval koreograf sam in jih poimenoval kar ‘mozartovsko spodnje perilo’. Slike, polne humorja in komike, še enkrat dokazujejo, kakšno domiselno, karizmatično moč ima Jiri Kylian. Četudi se morda zdi, da Šest nemških plesov ni več kot duhovit in iskriv sklop nesmislov, je nekje vedno prisoten temen, zlovešč prizvok. Kot je med drugim zapisal The Scotsman: “/…/ to je tisto, kar je tako čudovito pri Kylianovem delu: nikoli ni povsem to, kar se zdi.”

(foto: Drago Videmšek)

S Šestimi nemškimi plesi se je zaključil veličasten baletni večer baletnega ansambla Astana opera. Program turneje je domiselno oblikovala Altinaj Asilmuratova, njihova umetniška vodja, kjer je harmonično združila bisere klasičnega baleta, narodno izročilo ter neoklasični in sodobnejši baletni stil. Altinaj Asilmuratova je v svoji karieri kot mednarodno uveljavljena baletna prvakinja plesala v Kirov baletu, Royal baletu in skupini Rolanda Petita, od leta 2000 je prevzela vodstvo Akademije Vaganova v Sank Peterburgu, leta 2015 pa se povzpela na čelo baleta Astana opere v Kazahstanu, ki hkrati prestavlja tudi njeno rojstno državo. Baletni ansambel je tako pod vodstvom Asilmuratove pridobil svoj izviren stil, plesalke in plesalci izkazujejo visoko strokovno raven, njihova gostovanja so zaželena in odlično sprejeta po Evropi in svetu. Srčno verjamem, da se bo s takšnim načinom dela in vodenja njihova umetniška raven vzpenjala še naprej, in se hkrati že veselim njihovega prihodnjega gostovanja, ki si ga bom gotovo ogledala!