V soboto se bo s podelitvijo nagrad mlademu koreografu končal letošnji jubilejni štirideseti festival sodobnega plesa ImPulsTanz!
Že nekaj let oziroma kar desetletij se udeležujem festivala sodobnega plesa ImPulsTanz na Dunaju, in to tradicionalno zadnji teden, ko se festival bliža cilnji ravnini. Razlog je preprost, saj bo TV-reportaža, ki jo pripravljam, na sporedu TV3 nekje v oktobru, in pogled nazaj je seveda logičen. Ponavadi si zadam za ogled okoli sedem do osem predstav, ker več kot dveh na dan niti ne zmorem absorbirati, saj poleg tega, da sem gledalka, sem čez dan aktivna novinarka in snemalka. Ja, budžet žal ne dovoljuje, da bi s sabo pripeljala našega snemalca Lea Vučemiloviča, a moja mini Sony kamera zadostuje za pripravo kakovostnega prispevka.
V nedeljo sem si ogledala kreacijo Mathilde Monnier Black Lights v Volksteatru. Energična predstava osmih performerk, vse niso plesalke, skozi katero francoska koreografinja, inspirirana s serijo H24, serijo resničnih dogodkov, ki prikazujejo nasilje nad ženskami. Kratke zgodbe vsakodnevnega življenja različnih žensk skozi igro in gib doživlja občinstvo skozi različne kontekste. Dramatičen in skrajno energičen konec je rešil predstavo, ki traja 70 minut, pred dolgočasjem. Priznam, še vedno sem zelo netolerantna s pretiranimi dolžinami predstav in govorjenjem na odru, ki kljub odlični artikulaciji in angleškimi nadnapisi vedno zmotijo gib.
Mathilde ima v rokavu še eno železo, in sicer svoj solo Defile pour 27 chausseres (Parada za 27 čevljev, v prevodu strica googla). Ljubljenka dunajskega občinstva ga bo izvedla v galeriji Heidi Horten Collection.
Tudi ogled včerajšnje predstave Far From Home izjemnih sester Alleyne v gledališču Odeon kliče po krajšanju osemdesetminutne predstave, inspirirane z begunsko tematiko. Dvojčici Kristina in Sade sta izjemni plesalki, izjemni interpretki, ki sta za predstavo zbrali okoli sebe še štiri profesionalne plesalce, in vsakič dodajata v predstavo še petnajst akterjev v mestu, kjer gostujeta. Mešanica profijev in ljubiteljev je bila izvrstna, prav tako scenografija, ki je na trenutke spominjala na izkrcavanje beguncev na jugu Italije, na Lampedusi, na temačne trenutke skrivanja po rovih, po gozdu in na srčno željo po asimilaciji v skupnost države, v katero begunci pribežijo. Le-ta seveda ni določena, saj je vsa Evropa preplavljena z begunci.
Sestri Alleyne imata korenine na Barbadosu, izjemno kariero sta naredili v Londonu že kot članici skupine Akrama Khana, iskreno pa ju najraje vidim na plesnih delavnicah, saj njuna pedagoška žilica prevladuje nad kreacijo predstav. A dunajsko občinstvo ju obožuje, zato je organizator dodal poleg rednih dveh predstav še štiri, ki so že razprodane. Danes me čaka intervju z njima. Se vsekakor veselim tudi zato, ker sta posvetili predstavo enemu od ustanoviteljev festivala ImPulsTanz, pokojnemu Ismaelu Ivu, ki je zaslužen za njun uspeh. In Ismael je zalužen tudi za to, da Parada plesa že skoraj 30 let spremlja festival. Zadnja tri leta pa je moj portal tudi medijski partner festivala. Zelo godi, priznam.
Prvi intervju, ki sem ga imela načrtovanega, ja, press ekipa ImPulsa je neverjetno profesionalna in skrbi za moj natrpan urnik, pa je bil s francoskim koreografom Sidneyem Leonijem, ki deluje na relaciji Francija-Belgija-Švedska. Sidney pravi, da je izjemno vesel in počaščen, da je del programa, saj je tukaj prvič. Njegova kreacija Fly je posvečena plesni legendi Vaclavu Nižinskemu, ki je živel v prejšnjem stoletju podobno življenje, kot ga živi danes ‘free lance’ plesalec. Kaj več pa seveda izveste v reportaži.
Do sobote zvečer me čaka še pet predstav, Dunajčane pa še malo več, saj je festival tako obsežen, da si je nemogoče ogledati prav vse. Trajal Harrel me zanima in njegov nov komad Aggie The Cat. Tudi zato, ker po več uspešnih letih vodenja Schauspielhaus Zürich Dance Ensemble švicarska vlada ukinja plesni ansambel. V četrtek ga po novinarski konferenci vprašam, kaj se dogaja.
Ves teden pa se gibam v prostorih športnega centra Schmelz, kjer se je pred štiridesetimi leti vse skupaj začelo. Z nekaj skromnimi delavnicami je festival prerasel v megalomanski plesni poletni slet. Zaradi adaptacije Arsenala je letošnje prizorišče v Schmelzu ravno pravšnje, da se spominjamo začetkov. Je pa seveda vse bolj športno obarvano in dvorane spominjajo na naša državna prvenstva v športnih dvoranah s koši za košarko. A to ne moti ne udeležencev niti pedagogov. Archie Burnett, Zvi Gotheiner, Christopher Matthews, Bruce Taylor, ki je v štiridesetih letih manjkal samo enkrat, in Joe Alegado so le nekateri pedagogi, ki poučujejo mlado in staro. Slednji zase pravi, da je dinozaver ImPulsa, saj ni manjkal niti enkrat, torej je njegova bilanca 40 let dunajskega sodelovanja. Ob njem tokrat v zadnjem tednu pogrešam Uršo Rupnik, ki je bila letos samo teden dni njegova asistentka.
Je bila pa med letošnjimi pedagogi še ena Urša, in sicer Urša Urbančič, ki je prejšnji teden imela delavnico za gibalno ovirane in njihove spremljevalce. Z njo se srečava v Ljubljani. Tiskovna konferenca ob zaključku festivala bo tradicionalno v četrtek, in takrat bodo organizatorji razgalili vse številke, od stroškov do obiska. Prepričana sem, da bodo tudi tokrat veličastne. ImPulsTanz, še na mnoga leta!
