Končno smo v Ljubljani dočakali ogled sodobne koreografske uspešnice novega tisočletja, pravzaprav prve četrtine 21. stoletja, hrvaškega koreografa Staše Zurovca: Kdo neki tam poje (Ko to tamo peva) v produkciji Narodnega gledališča Beograd, praizvedba: 22. decembra 2004.
Težko pričakovana predstava Kdo neki tam poje je bila na ogled v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma (CD) 25. junija v okviru 1. mednarodnega baletnega festivala Plesne noči, ki je potekal od 23. do 26. junija 2023.
Predstava je nastala na povabilo Ljubivoja Tasića, takratnega ravnatelja Narodnega gledališča Beograd, tudi po Tasićevi zamisli, da libreto baletne predstave sloni na scenariju istoimenskega filma Dušana Kovačevića (1980) v režiji Slobodana Šijana. Tako kot so se ‘nejeverni Tomaži’ spraševali v Beogradu o baletu, ki posnema filmsko ikono Dušana Kovačeviča Ko to tamo peva, se je tudi podobno dogajalo v Ljubljani še pred uprizoritvijo predstave; kako naj bi v plesu sploh bilo možno oblikovati genialno zaigrane filmske vloge na čelu z igralcem Pavlom Vujisićem, tudi vsebinsko predstaviti ta kultni film časa. V Beogradu, kot so poročali, je po ogledu sledilo navdušenje v decibelih, ki so merljivi le na prestižnih nogometnih tekmah. Tudi v Ljubljani ni bilo veliko drugače, ko so gledalci enotno vstali in z večminutnimi ovacijami pozdravljali gostujočo ekipo.
Navdušenje se je nadaljevalo še ob presenečenju, ki so ga gostje priredili domačinom, ko so že ob izhodu zadoneli Trubači, zvoki pihalnega orkestra Balkan Brass Band Pivo i čevapi, končalo pa s Pukni zoro in Užičkim kolom. Presenečenje in balkansko vzdušje na celi črti! Tako kot v filmu, ki je kljub tragiki časa širil humoren balkanski utrip, se je tudi dogajalo v šarmu plesne pripovedi Staše Zurovca: o pesmi, poroki, ljubezni, vojni in smrti, torej življenju, ki se mu ves čas sledi, seveda ne vedno tako navdihujoče, zabavno in veselo.
V čem je pravzaprav uspeh plesne predstave Kdo neki tam poje? Veliko je k temu pripomogel skladatelj Vojislav Voki Kostić (1931–2010), ki je bil pripravljen predelati svojo izvirno filmsko glasbo in jo prirediti za sodobni balet, tudi zavoljo libreta, odlične režije in preprostih, vendar inovativnih koreografskih prijemov, kot tudi oblikovanja luči Staše Zurovca. Tudi so toni pesmi, ki sta jo v filmu zapela dva ciganska fantiča, celotna podlaga koreografiji, vendar v različicah ritma in glasbenih priredb, ko glasbe ni slišati kot kakšne lajne, temveč kot novi vzgon, ki znova in znova vetri dogajanje na sceni. V predstavi ni solistov niti stranskih vlog, ko so vsi enaki in obenem različni, in se je v vseh teh letih ansambel gotovo tudi večkrat prenavljal. Gotovo vsakič znova tudi nova generacija navduši, da vse od sebe v tej koreografiji vsakdanjega življenja, kjer življenje ubira ustaljene, vendar naravne poti. Koreografija ne teži k idealizirani virtuoznosti, temveč inteligentno kadrira in iskri gibko pripoved, ki se v gestah in pogledih še dodatno humorno oplaja, ko tudi vsak premik slika stanje posameznika, pa čeprav v skupini isto mislečih; kot se to npr. izraža v statiki drž in pogledov zgnetenih nemih karikatur svatov ali pogrebcev.
Plesna pripoved se začne na sedežih v zaprtem prostoru namišljenega avtobusa, na kar ukaže oblika sedežev, tudi njih vzponi in padci, pa čeprav sedijo, je jasno, da v vozilu slabih amortizerjev in vožnji po slabo vzdrževanem kamnitem cestišču. Popotniki skupaj z voznikom potujejo in animirajo svoj vsakdan, vedno znova v enakem vzdušju, tudi ko se jim pridruži prebegla nevesta z novopečenim ljubimcem, so oni vseskozi tu: Mihajlo Stefanović, Miloš Kecman, Miloš Živanović, Branko Sarić, Randol Betankourt, Mao Morikawa, Toma Križnar, Emanuele Frigo, Teodora Spasić; njim nikoli ne usahne ne duha ne moči življenja.
Na sceni (scenograf: George Drauschnik) se popotovanje slikovito povezuje s Poroko, ki teče po drugem tiru, pa z Vojaki in Vojno, kar prisili voznika, da vojake ponižno odpelje in se nikoli ne vrne … Tudi Smrt deli z njimi vožnjo, tiha stara ženica nekje izven sedežnega reda: Milena Ivić in Angel: Nada Stamatović, ki vozi svojo svetlobno kočijo ter pobira zrele za onstran; ko se ob simboliki širi in poglablja scenska pripoved nekih časov … epohe; ko čas 75-minutne uprizoritve bliskovito steče. Tudi njih oblačila (kostumografinja: Katarina Radošević Galić) premišljeno barvajo dogajanja skupaj z oblikovanjem luči ob izvrstnih izvedbah celotnega ansambla, v ki šteje več kot 30 nastopajočih ob asistentki koreografa Olji Jovanović Zurovac. Ko tudi občinstvo zadiha z ansamblom že od samega začetka, pravzaprav je vzpodbudni popotnik te koreografske potovalne simbolike. Predstava Kdo neki tam poje je že doživela svojo 200. uprizoritev v seštevku domačih in svetovnih odrov, ob tem tudi vrsto prestižnih nagrad tako doma kot v tujini.
Koreograf Staša Zurovac je bil prvak Baleta HNK Zagreb, angažiran z letom 1989. Končal je srednjo baletno šolo v Zagrebu in v Sankt Peterburgu diplomiral na akademiji Vaganova. V svoji karieri baletnega plesalca je sodeloval s koreografoma Dinkom Bogdanićem in Milkom Šparemblekom, kot tudi mnogimi svetovnimi koreografi. Delal je kot predavatelj na univerzi na Reki v okviru specialističnih študij Igra in mediji, tudi bil umetniški direktor Baleta HNK Reka od 2003 do 2012, od leta 1996 pa deluje kot koreograf in je član Hrvaškega društva neodvisnih umetnikov. Tudi je sodeloval z Opero in baletom SNG Maribor, ko je 2009 postavil svoj celovečerni balet plesa, igre in scenske imaginacije Vojček, leta 2013 pa v Večeru sodobnih baletov s svojo koreografijo Nychthemeron po navdihu filma Angel uničenja (1963).
1. mednarodni baletni festival se je zaključil na odru Opere Ljubljana z baletnim spektaklom, uspešnico baletne sezone SNG Opera in balet Ljubljana 2019–2020 s koreografijo Lea Mujića: Veliki Gatsby, premierno uprizorjeno 7. 11. 2019. No, to ni bilo prvo srečanje s koreografom Mujićem v Ljubljani. Prvič je Mujić ustvarjal za ljubljanski balet ob premieri baleta Yin & Yang 2007 na odru Linhartove dvorane CD, ko so potekala šestletna dela na obnovi Opere Ljubljana (2005–2011) in se je ansambel selil od odra do odra, tudi po različnih halah.
Po Velikem Gatsbyju je Mujić že tretjič navdušil Ljubljančane s svojo dramsko- baletno koreografijo Osamljeni Poet na glasbo Petra Iljiča Čajkovskega, zasnovano na intimnih pismih, ki jih je skladatelj pisal svojemu bratu Modestu; kot je znano, je tudi uspešno deloval v dramsko-koreografskem in glasbenem tandemu s koreografinjo Valentino Turcu. Leo Mujić je po zaključenem baletnem šolanju v Beogradu diplomiral na L´Ecole-atelier Rudra Béjart v Lausanne, nato gradil svojo solistično plesno pot po svetovnih odrih in v priznanih plesnih skupinah, zadnja leta pa se posveča svoji koreografski žilici.
Obnova dramskega baleta Veliki Gatsby je po sporedu SNG Opera in balet Ljubljana potekala od 26. do 30. junija, tik pred zasluženimi počitnicami, tudi je ponujala novo podelitev vlog, saj je v teh treh letih prišlo do določenih sprememb v zasedbi ljubljanskega baletnega ansambla. Prva scena se začne z Gatsbyjevim prijateljem Nickom Carawayjem/Lukas Bareman, ki se znajde s svojo zgodbo o Gatsbyju pred psihiatrom: Iulian Ermalai, ki mu svetuje, da zgodbo napiše in objavi, s tem tudi opere krivico, ki je doletela Gatsbyja. V prvi sceni steče ena mnogih zabav, ki jo Gatsby prireja, vendar je edini povabljen bil ravno Nick, vsi ostali pa hiteli na darovani dogodek velikodušne zabave. Tu Nick sreča svojo sestrično Daisy Buchanan/Tjaša Kmetec in njeno prijateljico Jordan Baker/Marin Ino. Daisy, ki se izkaže za veliko in nepozabno ljubezen Gatsbyja, je poročena z bogatim Tomom Buchananom/Filip Jurič.
Veliki oder ljubljanske Opere je Mujić podaljšal in prekril luknjo za orkester, ta pa končno izgledal tako, kot bi si ga lahko samo zaželeli, saj predstava teče po posnetku sestavljene glasbe v glasbenem aranžmaju Svebora Zgurića. In ko se oder počasi polni z gosti, pridrvijo še tisti iz talnega podzemlja ob delnem dvigu kulis, ko te nenadoma nenavadno zaropotajo, plesalci na čelu s Filippom Jorijem/glavni plesalec so se še povzpeli na oder, tudi ropot Filippa Jorija ni motil, da ne bi v letečem grand jeteju preskoči oder, in ne ostalih, da razigrano izpolnijo plesno prizorišče. Takoj zatem so izpraznili oder, ko je sledilo tudi obvestilo, da so nastopile tehnične težave. Napake niso mogli popraviti istega večera, zato so obiskovalci bili povabljeni na izmenjavo kart ali pač po želji na kako drugo rešitev. Uradni zaključek festivala je le stekel 26. junija, tudi je popravilo scene bilo kmalu opravljeno, ko je balet po programu bil na ogled že prihodnjega večera, vendar se kulis ni več dvigovalo navzgor, ansambel pa skoraj neopazno stopil na oder s strani avditorija.
Koreografija baleta Veliki Gatsby sledi izvirniku romana, ki opisuje čas med obema vojnama, torej čas prohibicije, kriminala, vzpona mafije ali čas brez jasnih ciljev onstran oceana, ko je v družbi tega časa potekal divji lov na zaslužke. O vsebini in predstavi dramskega baleta smo že pisali po premieri, ki se zaključi z umorom Velikega Gatsbyja, ko ga ustreli Georg B. Wilson/Lukas Zuschlag, kajti domneval je, da je prav ta povozil njegovo ženo Myrtle Wilson/Tasja Šarler, ki je umrla pod kolesi Gatsbiyjevega avta, sicer ljubico Toma Buchanana. Povozila jo je Daisy Buchanan, ki s svojim soprogom kaj hitro izgine s prizorišča. In je le Nick bil edini spremljevalec Velikega Gatsbyja na njegovi zadnji poti, vidno presunjen z obratom in posledicami dogodkov, zato pa resnico ovekovečil v svoji zgodbi.
Celotna predstava je potekala tako kot ob premieri v odličnih izvedbah vsakega nastopajočega, torej celotnega ansambla; vendar pa tokrat z novo energijo in navdihom zaživela celo v vrhunskih presežkih te odličnosti, kar je prepoznalo tudi občinstvo, saj se je aplavz polno zasedene dvorane vrstil na odprti sceni, tudi se zastor ob zaključku dvigoval in dvigoval, vse dokler se niso ugasnile luči v znak končnega odhoda (asistenti predstave: Mojca Kolar Simić, Viktor Isajčev, Regina Križaj). In je v umetniško ospredje stopil prvak ljubljanskega baleta Kenta Yammamoto v naslovni vlogi Velikega Gatsbyja s svojo prefinjeno čutno držo, tudi lahkotnih poletov po višavah in neslišnih pristankov na trda tla, se iskril v močeh ljubezni, boril s težo bolečine, in sta se s Tjašo Kmetec v vlogi Daisy povsem zlila v duetu in navdihu plesne poetike labodjega baletnega speva, tudi nadvse glasno in zasluženo bila nagrajena s strani avditorija.
1. mednarodni baletni festival v Ljubljani, Plesne noči, je vse štiri večere uspešno potekal ob navdušenju gledalcev, ki so tudi vse te dni polnili plesna festivalska prizorišča.
Zadnjega večera ob zadnji uprizoritvi sezone Veliki Gatsby (30. 6.) je po zaključku predstave potekalo svečano slovo od sodelavcev, ki so se odločili zaključiti svojo profesionalno pot na odru SNG Opera in balet Ljubljana. In jih je umetniški direktor ljubljanskega baleta Renato Zanella tudi slavnostno nagovoril: “Prišel je trenutek za slovo z mnogo emocij od kolegov: Monice Maje Dedović, Claudie Sovre in Igorja Medeja, ki so bili več desetletij del baletnega ansambla, tudi mu pripomogli s svojim delom in inspirirali mlajše sodelavce, ko zdaj prepuščajo svoje mesto mlajšim generacijam.” Ob tem pa še vse pohvalil za njihovo minulo delo. Naši sodelavki Clavdii Sovre pa pohvalo izrekel za njeno delo baletne plesalke, asistentke koreografa, baletne pedagoginje in koreografinje, še posebej se tudi zahvalil za sodelovanje. In ko je padel zastor, so sledile hvale in zahvale med sodelavci, tudi se podelila darila, pa še kaka srčna solza je stekla.
