Andreja Kranjec. Plesni film je krasen medij, ki lahko poveličuje lepoto giba in telesa.

Andreja Kranjec v akciji plesnega filma Feniks

Pogovor z vizualno umetnico in režiserko plesnega filma Feniks

Draga Andreja, pozdrav, in veseli me, da si se spomnila na moj portal z namenom, da predstaviva tvoj plesni film Feniks mojim bralcem in bralkam. Zakaj si pa tako dolgo čakala, saj vidim, da je film nastal leta 2019 v okviru seminarja, ki ga je organiziral Plesni Teater Ljubljana pod vodstvom Matjaža Mraka?
Draga Barbra, hvala za prijeten pozdrav in odziv, da predstavim film Feniks na tvojem portalu. Film je bil realiziran decembra 2019, takrat je bil prvič predstavljen v Plesnem Teatru Ljubljana na zaključku Šole plesnega filma, ki ga je organiziral Plesni Teater Ljubljana v sodelovanju s SCCA Ljubljana. Film sem potem prihodnje leto pošiljala še na festivale, zato ga še nisem javno objavila, bil je predvajan tudi na večeru Plesnega filma mladih ustvarjalcev na slovenski kulturni dan 8. 2. 2020 in na mednarodnem filmskem festivalu Kino Otok v Izoli. Potem sem letos rekla, da je čas, da najde film še širše občinstvo.

Andreja Kranjec

Si vizualna umetnica, magistra novih medijev in videa, od kod pa zamisel, da režiraš plesni film? Si bila kdaj plesalka?
Ples je bil od nekdaj moja ljubezen v različnih oblikah. V srednji šoli sem nekaj časa plesala hip-hop in jazz balet, potem dolgo časa nič, nato pa sem nekaj let se igrala s kontaktno improvizacijo pri Fičo baletu, zadnje dve leti pred korono sem začela hoditi na tečaj tanga, ki me je navdušil. Zelo rada grem na plesne predstave, gledam plesne filme … Kot vizualno umetnico me fascinira človeško telo, česa vsega je zmožno, kakšno poetiko lahko ustvari z gibom. Od nekdaj sem si želela vključiti ples v svoje delo in tako je prišla kot nalašč v začetku leta 2019 Šola plesnega filma, ki mi je dala prostor in znanje za ustvarjanje plesnega filma.

Ivana Gregurić v Feniksu

Razloži nam tudi temo, ki si jo izbrala. Zakaj ženska, ki se spopada s svojimi demoni, in zakaj si izbrala Ivano Gregurić, diplomantko Akademije za ples, za interpretko?
Feniks je simbol za transformacijo, ponovno rojstvo. To temo sem si izbrala, ker sem želela prikazati ciklično naravo življenja, kako se vse okrog nas in mi sami nenehno spreminjamo. Te spremembe so včasih bolj boleče, včasih manj, prežema nas strah pred njimi. In vendar so spremembe potrebne za to, da pustimo za sabo preteklost, sprejmemo sedanjost in poletimo proti prihodnosti. Z Ivano Gregurić, diplomantko Akademije za ples, sva se spoznali na Šoli plesnega filma in se takoj ujeli. Tako sem jo povabila, če bi bila ona koreografinja in plesalka za film Feniks, in je bila takoj za.

Zaupaj nekaj tehničnih podatkov, kot npr. koliko časa ste snemali, si imela pripravljeno snemalno knjigo ali si se prepustila improvizaciji, kolikšen delež kreacije je imela pri filmu Ivana, koliko lokacij ste zamenjali, kaj je bilo najtežje in kaj najlažje?
Snemale smo dva dni, konec maja 2019 na podeželju v okolici Ilirske Bistrice, kjer sem preživela otroštvo in dobro poznam skrite kotičke neokrnjene narave. Vse štiri lokacije snemanja so zelo blizu ena druge. Snemale smo v dveh dneh, in to direktno po snemalni knjigi in scenariju, ker sem želela, da gre Ivana kot glavna plesalka tudi sama skozi emocionalni proces plesa. Tako smo prva dva dela posnele en dan, druga dva pa zelo zgodaj zjutraj, ker smo lovile jutranjo svetlobo. Najlažje smo posnele prvi del, potem malce bolj zahteven je bil konec. Ivana je bosa plesala po precej razmočeni in visoki travi ob petih zjutraj, bilo je še kar mrzlo, in rezultat je fantastičen, njena energija prav sije v zadnjem delu. Koreografija je povsem njena, jaz sem ji dala iztočnice za čustva, ki naj bi jih upodobila, za ostalo sem ji dala proste roke. Skupaj sva tudi našli kostume.

Feniks je nastajal pod mentorskim vodstvom Matjaža Mraka, pa nam opiši, kakšno je bilo to sodelovanje z Matjažem, da si prišla do končnega projekta?
Matjaž je vsem udeležencem na šoli plesnega filma pustil dovolj svobode, hkrati pa je bil vedno na voljo za pomoč in podporo. Njegova predavanja o plesnem filmu in sami produkciji so mi dala veliko znanja in inspiracije, hvaležna sem Matjažu in Katji Somrak, ki sta organizirala to šolo, bila je res odličen inkubator za nove zamisli.

Kaj naj plesni film sploh doprinese gledalcu, kaj je tebi pomembno?
Najpomembnejše se mi zdi, da plesni film da neko izkušnjo gledalcu, da ga popelje na potovanje, vizualno in čustveno. Zdi se mi krasen medij, ki lahko poveličuje lepoto giba in telesa ter lahko raziskuje zamisli o življenju, odnosih …
Je zate pomembno, kdo stoji pred tvojo kamero, pri tem mislim na določeno plesno zvrst, ali je pomembneje, da skupaj s plesnim ustvarjalcem povesta smisel/zamisel plesnega filma?
Ustvarjanje filma je zelo intimen proces, zato se mi zdi pomembno, da se v sodelovanju vzpostavi zaupanje in skupen prostor za ustvarjanje. Tako se potem lahko ustvari nekaj, kar gledalec prepozna kot iskreno in vredno. Seveda so mi določene plesne zvrsti bližje kot nekatere, ker imam oseben odnos do njih, lažje prepoznam in potem tudi s filmskim jezikom pretopim to v zgodbo.
Katera oz. kakšna plesalka oz. plesalec bi bil recimo najbolj ‘hvaležen/-na’ za kamero?
Če je plesalec iskren sam s sabo in ostalo ekipo, če je pogumen v izražanju, če je to, kar je, potem ga ima kamera rada. Kamera takoj pokaže, kaj ne deluje. Kot režiserka sem čutila potrebo po tem, da dam Ivani dovolj prostora in svobode, da lahko izrazi to, kar želi izraziti, kako ona doživlja glavni lik.
V današnjem času, ko smo že vsi fotografi in snemalci, ko je oprema dostopna že z mobitelom, smo na nek način ustvarjalci. A k temu prav gotovo ni tako preprosto pristopiti. Kaj je zate dober plesni film, plesni produkt, ujet za kamero?
Zame je dober plesni film lahko že enominutni, če je to nekaj, kar me prevzame, kar me popelje nekam, kjer še nisem bila, ali pa me spomni na neko čustvo, spomin … Dober plesni film je tisti, ki ga greš pogledat še enkrat in še enkrat in se k njemu vračaš, ker je ujeta v njem neke vrste magija, večnost.
V devetdesetih in še prej je bila prava ekspanzija plesnega filma, ki je nato zamrla, danes pa vsled zgoraj omenjenega spet produciramo ogromno število plešočih filmov. Kdo tebe najbolj prepriča in kaj je tisto, s čimer prepriča? Mogoče imaš celo kakšnega vzornika?
Zelo rada gledam plesne filme, večkrat sem že pogledala Dirty dancing s Patrickom Swayzejem in pa Take the lead z Antoniem Banderasom, Billyja Elliota, tudi Akvarij Andree Arnold. Predvsem me prepriča zgodba in kako je ples vpleten v zgodbo, zelo organsko in naravno, in predvsem tudi sporočilnost plesa kot umetnosti, ki povezuje, ruši predsodke in gradi na enakosti, in koliko truda in vztrajnosti je potrebno za to, da si dober v nečem.

Oglejte si plesni film Feniks


Kaj pa se plete v tvoji glavi, kakšen nov projekt, o čem razmišljaš, da bi rada realizirala?
Rada bi delala malce daljši plesno igrani film, to mislim, da bo naslednji projekt, nekaj se že piše … V tem karantenskem obdobju sem tudi precej veliko slikala, in to na temo plesa, v načrtu imam tudi novo razstavo.
Kdo si, Andreja Kranjec, in kam si namenjena?
Sem vizualna umetnica in režiserka, vsakega umetniškega projekta se lotim s srcem in ljubeznijo. Želim si ustvarjati projekte, ki se bodo dotaknili gledalcev, ki jim bodo v oporo v težkih trenutkih in hkrati jih navdihnili za boljše čase, jim dali občutek svobode, povezanosti in magičnosti v tem času našega plesa na Zemlji.
Hvala in želim vse dobro.