Ana Vodišek. Veljam za koreografinjo, kjer nikoli ne veš, kakšen stil ali zvrst plesa lahko pričakuješ.

Ana Vodišek sodi med vodilne slovenske koreografinje in pedagoginje. (Foto: Teotim Logar)

Ana Vodišek je bila ena od pedagoginj na pripravah sekcije za Moderne tekmovalne plese v Kopru.

Živijo, Ana. Bila si ena od pedagogov na pripravah sekcije MTP za street kategorije v Kopru. Bila je krasna množica plesalcev in prepričana sem, da je bila tudi energija takšna. Kako je bilo?
Minuli vikend so v Kopru pod okriljem Plesne zveze Slovenije potekale reprezentančne vaje za mladinske in članske tekmovalce v street kategorijah in moram reči, da je bilo res odlično. Mislim, da je bilo to prvič (vsaj kolikor se jaz spomnim), da so nabrali tako široko izbiro slovenskih strokovnjakov in s tem plesalcem ponudili tudi zelo raznoliko in obširno znanje. Pogovarjala sem se s kar nekaj udeleženci in vsi so bili navdušeni. Mislim, da smo končno prišli do trenutka, ko se Slovenci zavedamo, koliko znanja in izkušenj lahko delimo sami in da ne potrebujemo vedno nujno samo tujih strokovnjakov. Vedno bolj smo odprti povezovanju in tudi plesalci sami si želijo širine in raznovrstnosti, ki jo lahko dobijo od različnih pedagogov in koreografov. Izjemno pomembna pa se mi zdi tudi socializacija med plesalci iz različnih krajev in klubov; ponavadi se vidijo na tekmah, kjer so si konkurenca, tukaj pa so imeli nek skupen cilj, se zabavali, sodelovali in plesali ves dan, in prepričana sem, da so bila sklenjena tudi kakšna nova prijateljstva, saj vsi delimo enako strast do plesa.

Na pripravah MTP v Kopru (foto: PZS)

Kako si pristopila k poučevanju?
Kot pedagoginja se trudim plesalcem dajati čim bolj vsestransko znanje, zato veljam za koreografinjo, kjer nikoli ne veš, kakšen stil ali zvrst plesa lahko pričakuješ. Na reprezentančnih vajah sem se odločila delati na performansu oz nastopanju, torej energiji, ki jo plesalec oddaja, obrazni in telesni izraznosti, kako čustva vplivajo na naše gibanje ter kako dostopiti do njih in zbrati pogum, da to delimo z gledalci. Prav tako pa sem kot edina predstavnica ženskega spola med pedagogi želela, da so lahko članice izpostavile tudi svojo ženstvenost, če so to seveda želele. Sem pa v teh dneh učila še na drugih pripravah in plesnih kampih, tako da sem v dobrem tednu obiskala pet različnih krajev po Sloveniji, in čeprav je bilo fizično zelo naporno, so mi ta pozitivna energija, ljubezen do plesa in nasmehi na obrazih udeležencev dali nek dodaten zagon in me napolnili s srečo, da sem vedno zaspala z nasmeškom na obrazu.

Na Empire Dance Campu

Kaj sploh pomenijo priprave za plesalčevo kondicijo, status in novo sezono?
Ker je bila lanska sezona skrajšana zaradi karantene in ker letos nismo mogli tako veliko potovati, smo lahko poleti veliko več plesali. Veliko plesnih šol je imelo odprte delavnice, zato je bilo priložnosti za izobraževanje ogromno. V Boleru imamo poletne klase že kar nekaj let, ampak letošnje poletje smo jih bili plesalci in trenerji še bolj veseli ravno zaradi teh razmer. Tudi z rednimi treningi smo tekmovalna hip-hop sekcija v Boleru letos začeli nekoliko prej, da se v miru pripravimo na državno prvenstvo ter da se čim več družimo tudi takrat, ko ni stresno. Priprave so zame pomembne ne samo s fizičnega vidika, ampak tudi s psihičnega, da plesalci preklopijo, da smo nazaj na treningih, da delamo in da je treba dati vse od sebe, saj se takrat lahko osredotočijo samo na to, kar delajo trenutno, brez drugih skrbi. Če so priprave zanimive, zabavne in uspešne, je seveda to tudi dobra motivacija za vso sezono, saj se tako veselijo vsega, kar bomo še ustvarjali.

Z Barbee Šuštaršič (foto: Teotim Logar)

S kakšnimi vibracijami greš v novo sezono in kaj konkretnega te čaka?
Nova sezona bo vsekakor izziv za vse, ker ne vemo, kaj natančno nas čaka, saj se stvari spreminjajo iz tedna v teden, ampak za zdaj se bomo s plesalci maksimalno pripravljali na državno prvenstvo. V Boleru veliko razmišljamo o tem, kaj nam lahko trenutna situacija prinese, in s skupnimi močmi iščemo rešitve, kako se prilagoditi, tako da imamo veliko rezervnih načrtov in novih zamisli, ki jih morda ne bi razvijali, če ne bi prišlo do trenutnih razmer. Sama se skušam vedno osredotočiti na dobro, ker se lahko iz vsake težave kaj naučimo, zato me pravzaprav ne skrbi, kaj bo prinesla prihodnost. Verjetno še več izkušenj in nove modrosti. Trenutno sem izjemno hvaležna, da sploh lahko plešemo skupaj v živo, saj sem se prejšnji teden pogovarjala z Niko (Kljun), ki mi je povedala, da so v Ameriki studii še vedno zaprti, veliko prijateljev iz Evrope mi je prav tako povedalo, da še vedno ne morejo delati tako kot prej, večina večjih plesnih kampov je odpadlo, in smo pravzaprav v Sloveniji v nekem plesnem raju. Upajmo samo, da tako tudi ostane. O ostalih projektih pa še kdaj drugič.
Hvala za tvoje zapisane misli in srečno!