Naša kolumnistka Ana Mesec v zadnji letošnji kolumni razmišlja o tem, kaj sploh je morati in česa ne smeti!
Tokrat si bom dovolila, da ta zapis ne bo tako plesno obarvan. Zdi se mi, da so to zame prvi zimski prazniki po dolgem času, ko me ne skrbi, da bom morala čez en teden spet začeti nabirati kondicijo, ki sem jo z vsemi prazničnimi pojedinami izgubila. Prevečkrat sem si govorila, kaj vse bi morala in kako bom med prazniki vsak dan telovadila in kako bom ohranjala svojo športno formo in prišla v novo leto zagnana in polna nove motivacije za življenje, zato da bodo vsi rekli: “Ja, Ana je bila pa res pridna čez praznike, pravi vzor!” Ne grem se več tega, ker je zlagano. Resnica je, da mi pač paše jesti potico, veliko nje, in jo jem. Paše mi na prost praznični dan spati do desetih, in spim do desetih. Paše mi preživeti dan z nosom v knjigi, in ga tako preživim in res ne pomislim, da bi šla med prazniki v fitnes ali plesno dvorano. Ja, letošnji prazniki me učijo, da ni smisla v zlagani prijaznosti in popolnosti in da je veliko bolje, če delam stvari, ki zares prihajajo iz srca. Tokrat mi veliko več pomeni čas preživeti doma, z ljudmi, ki so mi najbližje in s katerimi se počutim domače. Veliko mi pomeni, da ta čas lahko izkoristim za introspekcijo in ozavestim, kaj vse mi je prineslo letošnje iztekajoče se leto in kaj vse sem se naučila.
Končala sem tekmovalno plesno kariero, se preselila na svoje, začela ustvarjati nove plesne delavnice za ženske, vstopila v mnogo novih odnosov in se podala na raziskovanje duhovne poti. Popolno življenje? Ne vem, kakor za koga, ampak meni je všeč. Ne glede na to, da sem ob vsem tem velikokrat tečnarila, dramatizirala, si ustvarila nepotreben stres in se pretvarjala, da sem nekaj, kar v bistvu nisem, jokala, se počutila ‘ne dovolj dobra’ ali popolnoma zgrešila smer. Ampak zdi se mi, da sem iz vsega tega dobila pogum, da hodim tja, kamor čutim, da je trenutno prav, in da se ob tem mogoče malo manj obremenjujem z mnenji drugih. Malo samohvale seveda, ampak tega poguma v novem letu res želim vsem. Poguma, da poslušamo svojo intuicijo, da zaupamo v svoj proces in ga nadaljujemo, ne glede na to, kako neprijetno nam je včasih. Želim, da vsak od nas začuti, kaj je v tem trenutku njegova resnica in da se pomiri z njo, čeprav ni taka, kot smo si mogoče dolgo lagali, da je. Želim sreče, ljubezni in čim manj strahu, pa hkrati več zavedanja in iskrenosti do drugih in do nas samih, četudi nas ta iskrenost sprva lahko zaboli.
Naj bo novo leto nova priložnost, da za sabo pustimo vse, česar v življenju ne potrebujemo več, in naredimo prostor za vse, kar nam je zares namenjeno. Ker kot pravijo, vse, kar nam je namenjeno, nas bo našlo samo ob pravem trenutku, če to želimo ali ne, zato nam ni treba ničesar iskati. Biti moramo samo prisotni, tukaj in zdaj, da tega trenutka ne zamudimo.
