Žigan Krajnčan in njegovo Zlitje s samim seboj v Galeriji Cukrarna in Gašper Kunšek s Palačo uma v Plesnem Teatru Ljubljana!
Urbani duet Gašper Kunšek & Žigan Krajnčan prvič presvetlita novodobno sceno na 56. Jazz Festivalu poletja 2015 v Cankarjevem domu (CD) v glasbeni ekspresiji Kristjana Krajnčana Hydden Myth, sicer pa prepoznavna uspešna akterja in tekmovalca športne urbane scene ter battle – srečanj. Nato pa je z raketno hitrostjo vzletel njun impro plesni (zvezdni) vzpon Alien Express, ko sta avgusta 2016 na 14. Front@ festivalu zaustavila promet v središču Murske Sobote. Končni premierni pristanek pa se zgodil na sceni Plesnega Teatra Ljubljana že sredi novembra, ki sta ga uprizorila s svojim prvencem Alien Express, gibalno plesnih atributov in fuzije gibke sodobnosti v produkciji Zavoda Flota ter ob hitrostnem navdihu vesoljnega (filmskega) vlaka režiserja Tima Meyerja: Alien Express (2005). Na Gibanici 2017 pa bila že prejemnika nagrade Ksenije Hribar: najperspektivnejša plesalca, nato sledila gostovanja znotraj mreže Aerowaves.
In sta novembra 2017 uprizorila novi višinski vzlet, ko sta znova vzletela še na odru CUK Kino Šiška z novembrsko celovečerno premiero plesnega zbora: Chorus. S prvim letom Alien Express v postprodukciji Exodos pa sta kar povprek in počez preletavala svet dežel in celin, nato nadaljevala še z novo premiero Alien Express: Drugi let (marec 2019) v produkciji CUK Kino Šiška in Exodos. Žal pa se na kulturno in življenjsko sceno razlila senca časa – virusne korone. Čas epidemije ni zaustavil njune ustvarjalne svežine, pravzaprav je potisnil njun novi vzvišeni let na letošnji Gibanici, in to 50-minutni ‘Neodpovedan’ let v interaktivni povezavi med odrom CUK Kino Šiška in projekcijo v dvorani Stare Mestne Elektrarne (SMEEL).
Novembra 2021, torej po petih letih skupnih poletov po plesnih stezah novega časa, pa znova presenetita, vendar tokrat vsak s svojim avtorskim solo projektom; Žigan Krajnčan v Veliki galerijski dvorani Cukrarne: Razstava sedanjosti – Zlitje s samim seboj (13. 11.), Gašper Kunšek pa na odru Plesnega Teatra Ljubljana 16.11 s premiero Palača uma.
Žigan Krajnčan (1995, Kranj), plesalec, koreograf in glasbenik, vse svoje talente, misli in izkušnje povezuje v novi umetniški svežini, tudi nič manj atraktivno v svojem solo projektu Zlitje s samim seboj. Resda izhaja iz glasbene družine in mu je glasba kar zapisana v genih, tudi se je v svoji rani mladosti spoznaval z violino, pozneje posvečal pozavni, celo igral v pihalnem orkestru Tržič, vendar njegov umetniški vzgon je izvir, ki preliva in združuje meje posameznih akademskih form. Pevec in glasbenik Michael Jackson je bil tisti, ki ga je v svojih glasbeno-plesnih izvedbah očaral. Tako se je začelo Žiganovo gibalno raziskovanje, prvotno usmerjeno k urbani plesni sceni, nadaljevalo pa na plesni gimnaziji/SVŠGUGL, kjer se začneta njegova fuzija in ustvarjanje na področju sodobnih plesnih oblik. In je ples ritem, ob njem povrh še glasba, kar je Žigan že obvladal, nato pa odkril še svoj scenski vokal. Na tretjem, spletnem odru Anton Podbevšek teatra v predstavi Tri Sestre januarja 2021 je po konceptu in v koreografiji Gregorja Luštka s svojim vokalom jasno posegel v dramsko zasnovo, in navdušil.
Vstop v veliko dvorano galerije Cukrarne, sploh ko se prvič vstopi v galerijski hram, je navdajal vzvišene občutke ob dimenzijah in poslikavah, ki kažejo na prostor novih dimenzij in umetniškega pričakovanja. Ob koncu te veličastne prostornine pa je v polkrogu bilo postavljeno okoli 15 sedežev, pravzaprav je bil nepričakovani obisk, kajti večje reklame za dogodek ni bilo zaslediti. Nova moč osvetlitve, usmerjena v prostor pred gledalci, napove začetek dogodka (luč, foto, video, snemanje zvoka: Borut Bučinel, oblikovanje zvoka: Niko Nikson Komac) in v dvorano vstopi avtor, izvajalec Žigan Krajnčan. Njegov vhod je že na samem začetku atraktivno aktiviran v korakih in vokalu, v gibanju, ki ga slikovito zaokroži in opleta lahkotno ogrinjalo, plesalčev plašč (kostumograf in modni oblikovalec: Uroš Balentič). Njegov novi umetniški vzgon, spevni (scenski) vokal, ritem gibanja in besed v stilu poppinga, v amplitudah napetosti ter sproščanja, spreminjanja smeri in oblik (urejanje in priredba besedila: Andreja Kopač, mentor za glasbo: Lojze Krajnčan) celovito zavlada in izpolni prostor. On, plesalec, je preprosto mojster, umetnik novih gibkih in slišnih frekvenc, je sam svoj izvirni gib, vokal, glasba in zvočni telesni ritem obenem, ki svojo živo plesno poslikavo sočasno spevno snuje v usklajenem duetu s samim seboj. Ko živo zariše po prostoru s svojim plesnim in spevnim koncertom in se duhovito poigrava s komponento časa, tudi jo ostri v amplitudah izvedbe, je on, koreograf, skladatelj in sijoči virtuoz svojih telesnih strun.
Navdušeno ozračje se po prvem delu inovativnega umetniškega dogodka seli skupaj z gledalci v drugi manjši galerijski prostor, kjer Žigan znova eksperimentira ob posneti glasbi in looper aplikaciji. Motivi raziskovanja pa sklopi različnih telesnih mišic, ki ubrano zavibrirajo s predvajanimi toni in se poigravajo pod svetlobno lupo v njegovem novem mimohodu.
Nato sledi še zaključek tam, kjer se je plesni solo koncert začel, v veliki dvorani, le da tokrat v vrtincu očiščenja, tudi vetrenja prostora s t. i. plesom dervišev, v njemu lastni plesni predelavi ob vrteči se likovni skulpturi njegovega celovitega kostuma. O predstavi, ki je nastala v produkciji Exodos Ljubljana in koprodukciji Muzeja in galerije mesta Ljubljana, DreamArt, Dijaškega doma Ivana Cankarja (DIC), pa Žigan zapiše: “Beseda, ki mi najbolj nazorno opiše izvor stvaritve/ustvarjanja, je beseda Nič. Vse, kar poskušam, je izraziti svojo vizijo celostne umetnine skozi enega samega človeka – in tej ideji dati gib in glas.”
Predstava Zlitje s samim seboj je Žiganova kompozicija ustvarjalnega navdiha, njegovega vsestranskega talenta, volje in stremljenja, ki izvira iz notranjih, nevidnih ter neslišnih globin njemu lastnega umetniškega potenciala; kar sam jasno in z eno samo besedo opiše, da je to Nič, torej iz niča.
Gašper Kunšek (1997, Jesenice) je s plesom začel pri svojih štirih letih, praktično se rodil kot plesalec, kar dokazujejo njegove številne lovorike in prestižni dosežki, tako v Sloveniji kot tujini. Z Žiganom pa priletel v vode plesne sodobnosti in ustvarjalnosti, kjer sta skupaj, tudi vsak zase dosegala najvišja priznanja na tekmovanjih Opus 1. Ne le onadva, ampak tudi njun mladi rod plesalcev, ki se razvija ob njihovih učnih in ustvarjalnih okvirih Alien Express. Gašper je 2018. skupaj z Nejcem Osovnikarjem postavil šolo plesa in giba Scena, vizija pa ustvarjanje urbane kulture v povezovanju z različnimi umetniškimi žanri tako doma kot v tujini.
Tokrat pa Gašper Kunšek na sceno sodobne plesne umetnosti vstopa s svojim koreografskim prvencem, plesno predstavo: Palača uma, premišljevanja o smrti (Ivo Svetina: Tibetanska knjiga smrti, dramska pesnitev) v dramaturgiji Sama Oleamija (produkcija Gašper Kunšek in Urbana Scena Ljubljana, koprodukcija Plesni Teater Ljubljana).
Začetek predstave zavibrira zvok, ki počasi prodira skozi zatemnjeno odrsko prizorišče, je kot premica časa, ki potuje v neznano, skozi nevidni zastor. Ko svetlobni snop nenadoma obsije nepremično postavo golega oprsja, čudno slutnjo, ki zre v neznano, pa zvok pridobi novo jakost, je zvočna kulisa, kjer so slišni še človeški glasovi. Njegova vizija in pogled opomnijo misel na demona. Je demon vstopil v čas? Kar glasovi nekako potrdijo, pač dajo slutiti. Tudi sicer pokrajina zvoka skupaj z glasbo vibrira čudno slutnjo, ki gosti pritisk dogajanja in se materializira v prostoru; zvok je oblikoval plesalec, znano ime plesnih in urbanih prizorišč: Bor Prokofjev, v tretjem delu je slišen tudi vokal Žigana Krajnčana, za zvok pa poskrbel Jure Vlahovič, za video Matic Trepelj.
Nato se sledi scenskemu kadriranju, kjer se prepletajo slutnje, se išče onstran vidnega in se rušijo ustaljeni mejniki, tudi izpostavijo simboli, kot so naprstni zvončki ali krog, kar ubesedi verz Svetinove pesnitve: “Skozi tri ravnine boš potoval, skozi sto tisoč oblik, podob, videnj in prividov … Smrt je trenutek najvišje samote, v kateri prvič in poslednjič srečaš samega sebe!” In njegovo popotovanje steče, telo pa pušča sledi, ko iz vseh odprtin letijo steklene kroglice, in jih je kar veliko. Njegov korak pa upočasnjen, toliko da um lahko raziskuje, telo pa išče in vijuga po pokrajini gostih meglic. Seveda je On ta, ki išče, tudi vijuga in občasno izgine v rastoči megli, prepojen s svojo fikcijo uma, moč koncentracije pa tolikšna, da čas izgubi ustaljene mejnike. Tudi megla na sceni je edina mogoča kulisa, ki primerno senči to življenjsko vnemo iskanja.
Ko pa odločitev pade, telo zdrsne vse do zrcala, stekla, tik pod nogami gledalcev prve vrste, torej mejnike te in one strani. Je scena, kjer nazorno teče ritual drobljenja in žvečenja stekla z lastnimi zobmi. Je možna prispodoba osebne kristalizacije ali ujetosti v zrcalno sfero? Krvi v tem trenutku ni bilo videti, ta priteče v obliki kapljic, ko se v nekem drugem kadru preizkuša resničnost življenja … in se prebode telesna površina. Še enkrat nastopi popolna tema, ko On za trenutek izgine, nato pa ropot ali grmenje, malo zatem pa svetloba obsije, kako vklenjen v težko verigo za seboj vleče konstrukcijo višinskega stolpa, ki tehniki služi za postavitev odrskih luči. Znova misel, prispodoba pa babilonski stolp. In če se sledi verzom Tibetanske knjige mrtvih, je On človek, pravzaprav tisti možni ‘demon časa’, ki pride do spoznanja lastne življenjske ujetosti; ko nastopi tudi čas za nevidni odhod, ki ga na sceni ob koncu zameglijo scenske luči. Kunškova Palača uma preseneča s svojo preprosto gibko formo, tudi slikovito pokrajino neizrečenih besed; ko se misel lahko prebira in je zaokrožena v dramski (scenski) celoti. Predstava Palača uma tudi ni povsem statična scenska vizija, saj se v pravem trenutku poleg korakov izpišejo tudi krajši gibki verzi, ki osvetlijo prefinjeno moč, plesno držo vsestranskega akterja.
In sta Žigan Krajnčan in Gašper Kunšek v času bližajočega se zaključka temačnega leta znova, vendar tokrat vsak zase zasnovala svoje nove umetniške poti, ki iskrivo vijugajo po dolini sedanjika.
