Naša kolumnistka Ana Mesec razmišlja o vlogi plesalke na plesnem parketu!
Na plesišče stopi oblečena v rdečo obleko, s popolnim nasmehom in žarom v očeh. Njena drža je zravnana, ramena sproščena, in ko hodi, se zdi, kot da lebdi po prostoru. Vsak ji s pogledom sledi čez dvorano, in če ti nameni pogled v oči, začutiš mravljince po telesu. Njeni gibi so sproščeni, naravni, a kljub temu pod popolnim nadzorom. Ne razumeš je, a vendar ne moreš odmakniti pogleda. Nekaj je na njej, kar te znova in znova začara, kar te navdihne z občutkom, ki ga ne začutiš pogosto.
Pred kratkim sem pisala članek o državnem prvenstvu v latinskoameriških plesih, kjer sem omenila, da predvsem pri plesalkah pogrešam pravo ženstvenost in njihove odlike. Zapisala sem, da pri njih opazim veliko jeze, zategnjenosti, zaprtosti itd. ter se mi na trenutke zazdi, kot da gledam stroje in ne žensk. Že velikokrat je bilo govora o tem, da gredo novi plesni stili v latinskoameriških in standardnih plesih predaleč stran od tradicionalnih značilnosti teh plesov in da postajajo preveč športni, gimnastični in akrobatski. Poleg tega je bilo večkrat omenjeno tudi, da se izgublja osnovna polarnost moške in ženske energije v plesnem paru, saj so plesalke kar nenadoma postale hitre, močne, trdne, razumske, na trenutke celo agresivne. S fizičnimi sposobnostmi plesalk seveda ni nič narobe in prav je, da ženske razvijajo tudi nekatere bolj moške lastnosti, kot so pogum, odločnost, vztrajnost itd. Težava nastane, ko je to vse, k čemur plesalke stremijo, pozabijo pa, da v sebi nosijo pravo zakladnico pozitivnih lastnosti, ki lahko v ples prinesejo čarobnost in globino.
Kaj je pravzaprav zares vloga ženske v plesnem paru? Je res plesalec vedno tisti, ki vodi plesalko, kot je bila to tradicionalna miselnost še nedavno? Tudi sama sem se, ko sem še aktivno plesala, popolnoma premalo zavedala pomembnosti svoje vloge kot ženske v plesnem paru. Preprosto mi ni bilo jasno, kaj je v meni takega, kar lahko dam plesalcu, s čim lahko obogatim par. Večkrat se mi je zdelo, da je plesalec v paru pač močnejši, ima vodilno vlogo, sama pa sem velikokrat postala pasivna in se podredila njegovim zamislim in vodstvu. To se je zgodilo povsem podzavestno, ker smo se ženske na splošno v odnosih navajene malo skriti, se prilagoditi in ugajati. Spoznavam, kako zelo sem se motila in kako zelo veliko moč sem potlačila navznoter, namesto da bi jo uporabila za gorivo in inspiracijo v plesnem odnosu.
Ženska v sebi skriva intuicijo, globoke občutke, prefinjenost, čutnost, romantičnost, eleganco, gracioznost, milino, nežnost, igrivost, strast, božanskost … Toliko je različnih pozitivnih lastnosti, na katere plesalke pogosto kar tako pozabimo. Ampak resnica je, da ženska, ki si zares dopusti izraziti vse te lastnosti in občutke, je magnet in privlači vse poglede, ne le moških, ampak tudi drugih žensk. To sem vedno najbolj občudovala pri zares uspešnih plesalkah, niti ne samo fizičnih sposobnosti, ampak predvsem način, kako so hodile, kako so se nasmehnile, kako so pogledale čez ramo, kako so v občinstvo poslale poljubček in se pobožale po licu, kako so z enim pogledom popolnoma začarale občinstvo in kako so s samozavestjo vedno ostale v svojem središču in zaupale v svoje sposobnosti. Ženska je tista, ki v plesni par prinese energijo, ki ples napolni z vsebino, ki jo je včasih težko opisati z besedami. Plesalka je odgovorna za živost para, saj če ona ni prebujena, potem niti plesalec ne bo. Velikokrat slišimo, da za uspešnim moškim vedno stoji še uspešnejša ženska. In res je tako, saj tudi plesalec brez plesalke ne more doseči veliko. Lahko je še tako hiter in fizično močan, če nima ob sebi ženske, ki ga s svojim zgledom stalno navdihuje, da odpre srce, da gib začuti in ga izvede z ljubeznijo, potem je njegov ples lahko hitro prazen in dolgočasen. Plesalka se od plesalca uči odločnosti, fokusa, zavedanja, medtem ko se plesalec od nje uči mehkobe, čutnosti in ljubezni.
Še ena ženska pozitivna lastnost, ki se mi osebno zdi zelo zanimiva na plesišču, je nekakšna skrivnostnost. Vedno so mi pogled pritegnile plesalke, ki so se mi zdele skrivnostne, ki so dajale vtis, da so popolnoma odprte, pa hkrati tako polne neke globine, da jih nikoli ne moreš do konca razumeti z umom. Lahko jih samo začutiš, in to je pravzaprav njihova največja posebnost, da ko že misliš, da o njih nekaj veš, ti spet predstavijo novo dimenzijo, nov pogled, nov svet, ki te znova in znova pritegne. Zdi se mi nadvse pomembno, da plesalke v svoj program treninga vključimo tudi čas, ki je namenjen raziskovanju naše ženstvenosti, občutkov, čutnosti, in si dovolimo to raziskovati na svoj lasten način. Plesalci nam pač pri tem ne morejo svetovati, saj samo me čutimo, kaj zares v nekem trenutku potrebujemo, in to si moramo dovoliti izraziti in raziskati, četudi nas moški pri tem raziskovanju kdaj ne razumejo. Dovoliti si moramo, da je naš trening včasih tudi drugačen od tistega, ki ga izvajajo moški, ker le tako lahko ohranimo svoje posebnosti in polarnost v paru. Lahko pa zagotovim, da bo vsak plesalec srečnejši, če bo ob njem stala srečna, prebujena in izpopolnjena plesalka, ki je zadovoljna v svojem telesu in v stiku s svojimi občutki, čeprav se mu bo to sprva morda zdelo kar malo nenavadno.
