29. april. Svetovni dan plesa in poslanica Israela Galvána

Španec Israel Galván je mednarodno uveljavljen plesalec in koreograf.

Na Novi Zelandiji smo prvi zaplesali na dan plesa. Devetindvajseti april je že tradicionalno dan posvečen plesu. Mednarodni dan plesa, za katerega je kriv Slovenec, ki je pred štiriintridesetimi leti prepričal mednarodni gledališki inštitut pri Unescu, da bi rojstni dan baletnega reformatorja Jeana Gerogesa Noverra, ki se je rodil na ta dan leta 1727, proglasil za mednarodni plesni dan. Dr. Henrik Neubauer je ta naša plesna, baletna, režiserska, koreografska legenda, ki vsako leto poskrbi tudi, da oddaja Parada plesa in naš portal pravočasno dobita poslanico prevedeno v slovenski jezik. Najzanimivejše misli iz poslanice ste lahko že slišali v oddaji, v celoti pa si jo lahko preberete na našem portalu.

Dr. Henrik Neubauer je zaslužen za mednarodni dan plesa.
Avtor je španski plesalec in koreograf Israel Galván, ki razmišlja in vam sporoča: "Carmen Amaya, Valeska Gert, Suzushi Hanayagi, Michael Jackson …, ples, ki ga ne moreš uvrstiti nikamor. Nisem mogel razvozlati njihovih plesnih slogov …, vidim jih kot turbine, ki ustvarjajo energijo, in to mi daje misliti o pomenu koreografije na to plesno energijo in vihar, ki ga povzroča. Predstavljam si Teslino tuljavo, ki jih vse privlači in oddaja zdravilen žarek ter povzroča preobrazbo v njihovem telesu: Pino Bausch v bogomoljko, Raimunda Hogheja spremeni v skarabeja, Vicenta Escudera v paličnjaka in celo Bruca Leeja v stonogo. Svoj prvi duet sem plesal z mamo, ko je bila sedem mesecev noseča. Lahko se to zdi  kot pretiravanje.

Čeprav skoraj vedno plešem sam, si predstavljam, da me spremljajo duhovi, zaradi katerih izgubljam svojo vlogo kot "samotni plesalec". Ali ni Didi-Huberman hotel reči de soleares. Ko sem bil majhen, mi ples ni bil všeč, vendar je bilo nekaj, kar je prišlo iz mene na naraven in enostaven način. Skoraj nagonsko. Sčasoma sem spoznal, da ples zdravi, da je skoraj zdravilo. Pomagal mi je, da nisem bil tako introvertiran in me je odprl do drugih ljudi. Videl sem sliko bolnega otroka z ebolo, ki ga je ples ozdravil. To je vraževerje, a mogoče je res? Pozneje se je ples preobrazil v obsedenost, ki je izpolnjevala moje ure, in zaradi katere plešem tudi, ko še negiben mirujem in me ločuje od stvarnosti. Ne vem, če je to dobro ali ne, ampak … tako to je. Moja hči Milena mi pravi, ko sem na kavču in mrmrajoč razmišljam o svojih stvareh: Očka, ne pleši. In vidim ljudi, ki se gibljejo, ko hodijo po ulicah, kličejo taksi, ki se premikajo na različne načine, v različnih slogih in deformacijah. Vsi plešejo! Tega ne vedo, a vsi plešejo! Rad bi jim zavpil: Obstajajo ljudje, ki tega še vedno ne vedo! Vsi plešemo! Tisti, ki ne plešejo, nimajo sreče, so mrtvi, ničesar ne čutijo in zaradi ničesar ne trpijo! Všeč mi je beseda fuzija. Ne kot besedo trženja, da se proda določena blagovna znamka.

Raje kot atomska mešanica: koktajl z nogami, zasajenimi v tla Juana Belmonteja, zračni roki Isadore Duncan in na pol usločen trebuh Jeffa Cohna v Los Goonies. Z vsemi temi sestavinami lahko napravimo prijetno in močno pijačo, ki je slastna ali grenka ali nam gre v glavo. Naša tradicija je tudi ta mešanica, prihajamo iz koktajla in pravoverni želijo prikriti njeno skrivno formulo. Toda ne, rase in vere in politična prepričanja, vse se lahko pomeša! Vsi lahko plešejo skupaj! Morda ne da bi se držali drug drugega, ampak drug poleg drugega. Obstaja star kitajski pregovor, ki pravi: plahutanje metuljevih kril je mogoče čutiti na drugem koncu sveta. Ko muha vzleti na Japonskem, tajfun razburka vode v Karibih. Pedro G. Romero je po uničujočem plesu sevillanas rekel: Isti dan, ko je padla bomba na Hirošimo, je Nižinski ponavljal svoj veliki skok v gozdu v Avstriji.

In domišljija mi ne usahne: udarec z bičem Saviona Gloverja je povzročil obrat Mihaila Barišnikova. Isti trenutek je Kazuo Ono nepremično obstal in izzval določeno električno energijo v Maríi Muñoz, ki misli na Vonrada Veidta, in je prisilil Akrama Khana, da je izzval potres v svoji garderobi: zvonovi se premikajo in tla se obarvajo z utrujenimi kapljicami njegovega znoja.

Rad bi posvetil ta mednarodni dan plesa in te besede katerikoli osebi na svetu, ki pleše v tem trenutku. A dovolite mi šalo in željo: plesalci, glasbeniki, producenti, kritiki, načrtovalci, pričnimo slavje in zaplešimo vsi, kot je to delal Béjart, plešimo na veliko, plešimo Ravelov Bolero, plešimo ga skupaj."

Gregor Luštek je avtor slovenske poslanice ob dnevu plesa.
Mednarodnemu dneva plesa pa se je s svojimi mislimi pridružil še slovenski pedagog, plesalec in koreograf Gregor Luštek: "Plesalec je kot netopir. V nenehnem oddajanju zvokov se izmika. Plesalčev prostor je zapuščina. Je refleksija prostora, kakor vidiš zvezde na nebu tam, kjer jih ni. A občutek se zapiše v telo. Telo je zgodba. Ples je godba zgodbe, ki izginja v nov dan. Ne moreš ga vzeti s sabo. Ostane zapuščen in ga nikoli zares ne moreš imeti."
Plešimo torej danes in vse dni v letu, ker je dan s plesom pač odličen dan!

View Gallery 7 Photos