Na Novi Zelandiji smo prvi zaplesali na dan plesa. Devetindvajseti april je že tradicionalno dan posvečen plesu. Mednarodni dan plesa, za katerega je kriv Slovenec, ki je pred štiriintridesetimi leti prepričal mednarodni gledališki inštitut pri Unescu, da bi rojstni dan baletnega reformatorja Jeana Gerogesa Noverra, ki se je rodil na ta dan leta 1727, proglasil za mednarodni plesni dan. Dr. Henrik Neubauer je ta naša plesna, baletna, režiserska, koreografska legenda, ki vsako leto poskrbi tudi, da oddaja Parada plesa in naš portal pravočasno dobita poslanico prevedeno v slovenski jezik. Najzanimivejše misli iz poslanice ste lahko že slišali v oddaji, v celoti pa si jo lahko preberete na našem portalu.
Čeprav skoraj vedno plešem sam, si predstavljam, da me spremljajo duhovi, zaradi katerih izgubljam svojo vlogo kot "samotni plesalec". Ali ni Didi-Huberman hotel reči de soleares. Ko sem bil majhen, mi ples ni bil všeč, vendar je bilo nekaj, kar je prišlo iz mene na naraven in enostaven način. Skoraj nagonsko. Sčasoma sem spoznal, da ples zdravi, da je skoraj zdravilo. Pomagal mi je, da nisem bil tako introvertiran in me je odprl do drugih ljudi. Videl sem sliko bolnega otroka z ebolo, ki ga je ples ozdravil. To je vraževerje, a mogoče je res? Pozneje se je ples preobrazil v obsedenost, ki je izpolnjevala moje ure, in zaradi katere plešem tudi, ko še negiben mirujem in me ločuje od stvarnosti. Ne vem, če je to dobro ali ne, ampak … tako to je. Moja hči Milena mi pravi, ko sem na kavču in mrmrajoč razmišljam o svojih stvareh: Očka, ne pleši. In vidim ljudi, ki se gibljejo, ko hodijo po ulicah, kličejo taksi, ki se premikajo na različne načine, v različnih slogih in deformacijah. Vsi plešejo! Tega ne vedo, a vsi plešejo! Rad bi jim zavpil: Obstajajo ljudje, ki tega še vedno ne vedo! Vsi plešemo! Tisti, ki ne plešejo, nimajo sreče, so mrtvi, ničesar ne čutijo in zaradi ničesar ne trpijo! Všeč mi je beseda fuzija. Ne kot besedo trženja, da se proda določena blagovna znamka.
Raje kot atomska mešanica: koktajl z nogami, zasajenimi v tla Juana Belmonteja, zračni roki Isadore Duncan in na pol usločen trebuh Jeffa Cohna v Los Goonies. Z vsemi temi sestavinami lahko napravimo prijetno in močno pijačo, ki je slastna ali grenka ali nam gre v glavo. Naša tradicija je tudi ta mešanica, prihajamo iz koktajla in pravoverni želijo prikriti njeno skrivno formulo. Toda ne, rase in vere in politična prepričanja, vse se lahko pomeša! Vsi lahko plešejo skupaj! Morda ne da bi se držali drug drugega, ampak drug poleg drugega. Obstaja star kitajski pregovor, ki pravi: plahutanje metuljevih kril je mogoče čutiti na drugem koncu sveta. Ko muha vzleti na Japonskem, tajfun razburka vode v Karibih. Pedro G. Romero je po uničujočem plesu sevillanas rekel: Isti dan, ko je padla bomba na Hirošimo, je Nižinski ponavljal svoj veliki skok v gozdu v Avstriji.
In domišljija mi ne usahne: udarec z bičem Saviona Gloverja je povzročil obrat Mihaila Barišnikova. Isti trenutek je Kazuo Ono nepremično obstal in izzval določeno električno energijo v Maríi Muñoz, ki misli na Vonrada Veidta, in je prisilil Akrama Khana, da je izzval potres v svoji garderobi: zvonovi se premikajo in tla se obarvajo z utrujenimi kapljicami njegovega znoja.
Rad bi posvetil ta mednarodni dan plesa in te besede katerikoli osebi na svetu, ki pleše v tem trenutku. A dovolite mi šalo in željo: plesalci, glasbeniki, producenti, kritiki, načrtovalci, pričnimo slavje in zaplešimo vsi, kot je to delal Béjart, plešimo na veliko, plešimo Ravelov Bolero, plešimo ga skupaj."
Plešimo torej danes in vse dni v letu, ker je dan s plesom pač odličen dan!
