Nataša Tovirac

Življenje s plesom je darilo!

Dobili sva se na hladno sobotno jutro. Oblečena je bila v živo rumen plašč, že skoraj fluorescenčno rumen; na obrazu je imela narisan sijoč nasmeh, oči so ji žarele. Moja prva misel je bila – kakšno sonce. In dà, pozneje, med (tenko)čutnim pogovorom je mojo misel pedagoginja, plesalka in koreografinja Nataša Tovirac le še potrjevala in utrjevala. Preprosto povedano – je izjemna ženska, učiteljica, ki se svojega dela loti z globokimi premisleki. Da verjame v ljubezen, je jasno, je vidno. Nataša Tovirac je programska in umetniška vodja plesnega studia Intakt – ta letos praznuje 30. obletnico –, poučuje sodobni ples na Umetniški gimnaziji na oddelku za sodobni ples, zadnje desetletje pa se intenzivno ukvarja tudi z jogo plesa ali plesom shakti. Poleg tega z velikim zadovoljstvom že dvajset let vodi gibalne delavnice za odrasle z motnjo v duševnem razvoju v društvu Barka. Leta 2011 je za izredne dosežke na področju plesa prejela nagrado Javnega sklada za kulturne dejavnosti, plaketo Mete Vidmar. Z njo sem se pogovarjala Nina Žnidaršič.

... (foto: Saša Krusnik)
... (foto: Saša Krusnik)


Utelešaš ali pa si utelešala več vlog – si plesalka, pedagoginja, koreografinja. Katera je tista (profesionalna) vloga, ki v tvojem življenju trenutno najbolj prevladuje?
Poleg vseh vlog, ki jih imam ali jih imamo v življenju, trenutno najbolj prevladuje vloga pedagoginje. Po plesni ali pa po koreografski karieri sem se odločila, da sem bom osredotočila predvsem na pedagoško delo. Profesionalno ne plešem več, razen tu in tam, če pridejo ponudbe. Po numerologiji je moje število pet; v jogijski numerologiji pa je to število učitelja. Tako da sem na svoji poti še bolj poglobila tisto, kar mi je dano – prirojen čut do tega, kaj pravzaprav pomeni biti učitelj.
Kaj pa pomeni biti učitelj oziroma učiteljica?
Učitelj pomeni, da si ozaveščen, predan; si torej tisti, ki zna iz učenca potegniti bistvo. Spodbujaš notranji potencial, notranje kvalitete posameznika; torej tisto, kar je zanj najbolje. Vse našteto počnemo že od otrok naprej. V plesnem studiu Intakt imamo tudi program za najmlajše. In že pri njih spodbujamo in podpiramo ustvarjalnost; vsemu temu pa postavljamo nove izzive. Gre za delovanje od znotraj navzven na celotni osebnostni ravni. Tukaj ne govorimo zgolj o potencialu plesalca, temveč tudi o potencialu človeka.

... balet ...
... balet ...


To, kar si povedala, me spomni na tale zapis o tebi: "Srčno verjame v širino in moč ustvarjalnega potenciala skozi ples, zato dela z otroki, mladostniki in odraslimi." Zelo lepo zaobjame tvoje besede.
Želja po ustvarjalnosti zaobjema vse generacije. Je pa od generacije do generacije odvisno, vsaka zahteva svoj pristop.
Kaj pomeni besedna zveza moč potenciala? V plesu se velikokrat govori o talentu, trudu, delu … Je talent sploh pomemben; nekje sem zasledila, da si dejala, da je vsak človek plesalec.
Ples je nekaj naravnega v nas. Vsi otroci plešejo, poskakujejo. Redko se zgodi, da človek nima občutka za ritem. Te notranje vibracije so usklajene z naravo. Do tretjega leta so otroci povezani s tem izvorom, potem se začnejo vzgojne manire, kaj se sme in ne sme, in takrat nastopimo mi, učitelji, ustvarjalci, ki podpiramo ali spodbujamo senzibilnost, širino. Danes svet potrebuje senzibilne ljudi. K temu se nagibamo tudi v Intaktu – ohranjanje senzibilnosti, senzitivnosti in želja po širjenju obzorja, hkrati s tem tudi težnja k toleranci, ki pa je – znova – zelo pomembna v trenutnem času. Toleranco lahko dosežeš le, če si sam s sabo pomirjen; če si ves čas sam s sabo v konfliktu, pač ne bo šlo.

... Bube 2 ...
... Bube 2 ...


Intakt v slovenskem prostoru obstaja že 30 let. Vsak od vas ali pa vsak od umetniških vodij je prinesel nekaj novega, je studio plesno, umetniško obogatil, nadgradil. Ti si v studio 'prinesla' otroški in mladinski program ustvarjalnega plesa. Kakšna je tvoja vizija ali pa kako se je ta skozi dobro desetletje tvojega vodenja spreminjala, spremenila?
Ta program smo začeli razvijati že okoli leta 2002, 2003. Izkazala se je potreba po tem, da odpremo svoje (z)možnosti kot pedagogi, učitelji. Vsi iz moje generacije smo na tem področju tako rekoč pionirji. V tujini so bile te stvari razvite že dosti prej. Delo z otroki se je sicer razvijalo že prej na Konservatoriju za glasbo in balet v Ljubljani, kjer poučuje Jana Kovač Valdés, pred tem tudi Živa Kraigher. Torej ti programi ustvarjalnega plesa so že nekaj časa napisani; s tem hočem povedati, da to ni nekaj, kar smo na novo odkrivali. Ker pa plesni studio Intakt deluje izven šolskega sistema, lahko mi kot učitelji krojimo to malce po svoje. Ves čas gre za živo odzivanje, živ proces, ki zahteva čas, rast …

... Friksi ...
... Friksi ...


Tako imamo danes več skupinic: Bube 1 (od 4 do 6 let), Bube 2 (od 6 do 8 let), Modrini (od 8 do 10 let), Friksi (od 10 do 12 let) in Indigo (od 13 do 16 let). Potrebovali smo deset ali dvanajst let, da smo nekaj zgradili, organizirali. Nič ni bilo na silo. Mimogrede ta imena skupin predstavljajo preobrazbo v metulja – od bube do modrinov oziroma metuljev. Zato sva tudi danes v Kačjemu pastirju (smeh).

... Indigo ...
... Indigo ...


Program je bil že od vsega začetka zasnovan na ustvarjalnem temelju z željo, da se razvijajo psihomotorične sposobnosti, hkrati pa se pri otroku ohranja ustvarjalni svet ves čas buden. Spodbuja se njegovo domišljijo, izražanje skozi inštrument telo, ne pozabi se na ozaveščanje prostora, okolice. Kot učitelj popelješ otroka v abstrakten koreografski svet skozi zgodbo, domišljijo. Najmlajša skupinica pridobiva znanje na področju preprostih prostorskih stvari, torej kaj je spredaj, zadaj, kako gruča potuje po prostoru (vlakci, kačice), spoznavamo naravne pojave ipd. Mali otrok ima bistveno manj izkušenj kot ti; tvoja naloga pa je, da mu kot učitelj približuješ svet, ki ga prevajaš v plesni jezik.

... sodobni ...
... sodobni ...


Zelo občudujoče se lotevaš, lotevate dela z otroki. Kako sicer pristopaš k prebujanju ustvarjalnosti poleg vseh teh vlakcev in kačic …?
Inspiracije dobivaš znotraj tega, kar se z njimi dogaja. Še začeli nismo in že pišejo, pošiljajo predloge, kaj bi radi počeli. In potem se neke teme, predloga lotimo z različnih zornih kotov – ali bo to na podlagi fizike, v telesu, ali bo nastajala neka zgodba, se bomo ukvarjali z družbeno ozaveščenostjo, ali bomo brali poezijo, gledali fotografije. Odvisno je tudi od tega, kam otroci zapeljejo; predvsem starejše skupine nakažejo smer poteka razvoja. Mora biti pa nenehno vzpostavljen dialog med nami – med učitelji in otroki –, moramo se pogovarjati o plesu, kako misliti ples. Navdih mora vselej priti s strani otrok; ti kot učitelj pa 'šofiraš' (nasmešek). Ti vendarle vodiš, daješ smer, opažaš, kje je potencial v skupini, katere želje lahko podpreš, hkrati pa odpiraš nova vprašanja. Včasih si pri tem uspešen, spet drugič malo manj. Vedno je prisoten živ proces.
S tem procesom tudi pedagogi, koreografi rastete, se razvijate.
Tudi. Koreografija je celoleten proces; začne se septembra, zaključna točka pa bo šele aprila. Znotraj tega koreografskega procesa je veliko poskusov, improvizacij, tehničnih vaj, pogovorov, nasprotij, razreševanja problemov … vse skupaj je globinsko spoznavanje plesne umetnosti.

... Bube 1 ...
... Bube 1 ...


Ima vsak otrok, plesalec, posameznik v sebi potencial, da postane profesionalni plesalec?
Ne. Pri vseh zadevah je talent in pa – kar je najpomembneje – prava usmeritev ob pravem času. Pomembna je disciplina. Brez tega ne gre; gre za predanost nečemu. Biti profesionalni plesalec je biti enako vrhunski športnik. Tudi biti uspešen direktor je disciplina. Ni uspešnega človeka brez discipline.
Je morda tukaj prisoten tudi (uspešen) nenehen boj s samim seboj, z okoljem, okoliščinami? Premagovanje ovir, tako zunanjih kot notranjih?
Življenje zame ni borba. Boriš se zgolj s svojim egom; to je edina borba. Sam sebi si največji izziv. Brez tega, da je nekaj težko, ne more biti nekaj lepo. Pomembno je, da se v nečem izuriš – ali kot plesalec, pedagog, direktor, koreograf, košarkar, karkoli; pri tem je ključno, da si ozaveščen, da te zanima.

... Mala Kline ...
... Mala Kline ...


Ko sva ravno pri profesionalnih plesalcih – veliko znanih imen ste 'vzgojili' ali pa pospremili na pot poklicnih plesalcev v plesnem studiu Intakt. Jih lahko nekaj izpostaviva?
Vsekakor Mala Kline. Midve sva se srečali v Intaktu v začetku 90.; takrat torej, ko je plesni studio šele dobro začel delovati. To obdobje je bilo krasno, čudovito. Ona je bila takrat še dijakinja. Potem tudi Leja Jurišić, ki je sodelovala pri uspešni repertoarni skupini, ki jo je ustanovila takrat v Intaktu Tanja Skok (plesalka, koreografinja in pedagoginja, op. u.). Potem Irena Tomažin, večkrat nagrajena plesalka, tudi s strani festivala Gibanica; ona prav tako veliko eksperimentira, dela z glasom … Teh imen je res veliko. To je bilo v tistem času, takrat, prej; zdaj je Intakt na drugi, drugačni poti. Veliko je spominov, pomembnih pečatov, veliko je odličnih, uspešnih plesalcev, koreografov, tako da je ogromno narejenega in delamo tudi naprej!
Ime Intakt. Kaj se skriva za njim?
Ime se je spomnil Matjaž Farič (koreograf, plesalec in režiser, op. u.). Včasih smo imeli tudi razburljiva leta, predvsem ko smo se borili za svoje prostore, in takrat smo rekli, da smo nedotakljivi, intaktni. Tako da smo na nek način zaščiteni, da ohranjamo to, kar smo ustvarili, kar delamo. Se ne ukvarjamo z okoliščinami, ampak gremo naprej in držimo raven znotraj Intakta. Seveda, veselimo se tudi uspehov drugih. Torej, ja, to ime mora ostati in je ostalo, zato velikokrat pravim, da smo že znamka (smeh).
V letošnji sezoni ponujate v plesnem studiu tudi nekaj novega, in sicer Četrtkovi izziv z … Za kaj gre?
Gre za koreografske, ustvarjalne cikle s plesalci, koreografi. Spoznavali bomo raznolikost ustvarjalnih, koreografskih pristopov, estetske raznolikosti ipd. V tem modulu bomo predstavljali spekter tistega, kar kot plesalci, koreografi raziskujemo.

... pedagogi ...
... pedagogi ...


To je vsekakor dobro za vsakega posameznika, plesalca, plesalko, da izkusi čim več različnih pristopov.
Seveda. Zelo dobro je, da to predstavi nekdo, ki je že prehodil neko pot, ima za sabo že več izkušenj. Se bo pa ta cikel spreminjal na šest tednov. Torej po šestih tednih poučevanje prevzame drug koreograf, plesalec. Ja, obeta se zelo intenzivno leto. Pedagogi pa ostajamo isti kot do zdaj – Igor Sviderski, Sabina Schwenner, Nataša Živković, ki veliko dela tudi z glasom, Jasna Knez, ki jo lahko označimo kot damo improvizacije, Dominika Kacin, Veronika Valdés
Danes je veliko plesalcev in plesalk, ki odpirajo družbenokritična vprašanja. Je res vsak plesalec, umetnik zrel ali pa kompetenten, da odpira in naslavlja takšna vprašanja?
(premišljuje) Kaj to pomeni biti zrel? Biti zrel za problematiziranje, podajanje, videnje družbenokritičnih stvari iz lastnega kulturnega zornega kota je prav gotovo pomembna angažiranost. Sodobni ples je angažirana uprizoritvena umetnost. Lahko. Ni pa nujno. Odvisno je tudi od tega, kateri pristop koreografu, plesalcu leži. Ene stvari ponavljam že kot mantro; namreč menim, da je težje narediti dobro zastavljeno predstavo, ki je pozitivno usmerjena, družbeno ozaveščena, ki prinaša navdih, ki povzdiguje, ki se zaveda kritičnosti, destrukcije, egoizma, terorizma in tega, kar poslušamo vsak dan. Ampak slednje meji že na to, da ne vemo več, kaj je naša resničnost. Opažam pa, da joga kot praksa že zelo vstopa v plesni prostor, da se veliko plesalcev spogleduje z jogijsko filozofijo in anatomijo znotraj predstav. To prinaša pozitiven poglobljen vidik; pozitiven predvsem v smislu, da narediš dobro ali pa celo duhovito predstavo z neko zrelostjo, ozaveščenostjo. To je veliko težje, saj v naši naravi običajno takoj reagiramo negativno ali pa na negativen način.

... (foto: Sunčan Stone)
... (foto: Sunčan Stone)


Torej je joga nekaj zelo dobrega za plesalca, plesalko?

Je, ja. Zame joge brez meditacije ni. Veliko plesalcev prakticira jogo zgolj na fizični ravni brez meditacije, brez osredotočenosti na to, da se pozdravim, da se srečam s svojim dušnim vidikom. Tukaj ne gre za nekaj neoprijemljivega ali pa ezoteričnega; kdorkoli, ki se s tem ukvarja, ve, da gre za globoko srečanje s samim seboj.
Ti sicer izvajaš in tudi poučuješ v plesnem studiu Intakt jogo plesa ali ples shakti.
Kjer je doma ples, je doma tudi joga plesa. To je čudovita disciplina, znanost, vedenje, ki plesalcu prinaša zelo pomembno znanje ne glede na to, v kateri plesni zvrsti je.
Malce več mi povej o tej jogi plesa …
Joga plesa je disciplina, ki jo je ustvarila Sara Avtar Olivier. Ona je sicer mojstrica kundalini joge, ki jo izvaja že več kot 30 let. In Sara je iz teh temeljev razvila princip bolj odprte discipline; torej nekaj, kar je povezano z vedenjem, znanjem anatomije, jogijske anatomije, filozofije, hkrati pa odprla pot principov osmih faz, ki so vidne v vsakem klasu joge plesa. Teh osem faz prepotujemo, da dosežemo stanje meditativnosti, umirjenosti. Poskrbimo za duh in um. To poteka od raztezanja, ko se vzpostavi energetski pretok, do ozaveščanja in dviga energije. Odpiramo se višjim sferam zavedanja skozi plesne improvizacije, ki so avtentične, naravne, saj je to tvoj lasten izraz, izraz trenutnega potenciala. Ni vodena koreografija. Jaz veliko teh plesno-jogijskih principov potem vključujem v sodobni ples, saj se po prostem plesu zgodi sprostitev in (mantrična) pomiritev.

... Reke tok ... (foto: Sunčan Stone)
... Reke tok ... (foto: Sunčan Stone)


Pa vendar – zakaj sploh ples? Zakaj si izbrala ples? V prejšnjem radijskem intervjuju sem slišala, da si se celo preizkusila v karateju. Kako se je zgodil ta preklop na ples?
Tako kot vsak otrok sem raziskovala. Sicer pa sem, od kar vem zase, plesala vsak dan. Plesala sem tako, da sem nastopala v dnevni sobi, starša pa sem poslala gledati moj nastop v kuhinjo. To ni zgolj anekdota, temveč se jaz teh trenutkov zelo živo spominjam. Stara sem bila okoli pet let. Spomnim se, da sem imela poleg lesen 'klavirček', na katerega sem igrala, si prižgala radio, si našla radijsko postajo in plesala v tisti dnevni sobi.
Ampak pred tem nisi videla plesa?
Ne, kje pa. Televizije niti nisem veliko gledala razen pred spanjem risanke in družinske filme. Sicer pa tako kot sem rekla, vsi otroci plešemo. To je dejstvo. Lahko zgolj hodijo po cesti in poskakujejo. To je vibracija, ki nam je prirojena. Spominjam se, da so imeli 'ta veliki', tako smo jim rekli, v sušilnicah, ki so bili skupni prostori, organizirane plese. Mi, 'ta mali', smo vedeli, da imajo oni tam plese, nismo pa vedeli, zakaj imajo plese. No, pozneje smo ugotovili, zakaj jih imajo – da se spoznavajo, se poljubljajo, objemajo, družijo … Plesali so disko plese in plese v paru ali počasne plese. Mene pa niti ni zanimal vzrok, zakaj plešejo, vedela sem samo, da želim iti tja, da bi plesala. Bila sem še v osnovni šoli. Pri plesu sem bila od nekdaj zelo vztrajna. Sem pa poleg tega poskusila še ostale stvari; trenirala sem namizni tenis, karate, košarko, nogomet, plezala sem na drevo, v tretje nadstropje … Danes bi mi verjetno rekli hiperaktiven otrok (smeh).
Kako pa se je zgodil ta prehod na profesionalno plesno pot? Odpravila si se na študij plesa celo v Belgijo.
To je pot naključja ali pa pot notranjih odločitev. V času srednje šole smo imeli poletne plesne šole, veliko se je govorilo o plesnih akademijah. Jaz sem za to izvedela takrat, ko sem bila v prvem letniku srednje šole; gledala sem film Flashdance (1983) in tam so bile te plesne akademije, v katere se preprosto zaljubiš. Zaljubiš se v ta način življenja. Sanjaš in potem se ti ponudi priložnost, da to 'odsanjaš'. In potem se je zgodila ta avdicija po zaslugi Stivena Ianacona, ki ga je v Slovenijo povabil Matjaž Farič. On nam je povedal za to akademijo v Belgiji. In to je bila zelo pomembna prelomnica zame. Odhod v tujino te zaznamuje za celo življenje.

... Narcis ... (foto: Sunčan Stone)
... Narcis ... (foto: Sunčan Stone)


Priporočaš mladim plesalcem in plesalkam odhod v tujino?
Obisk tujine je obvezen. Kot mlad plesalec moraš iti ven in ta stik ohranjati. Plesalci, ki se odločijo iti ven, prinašajo potem to pridobljeno znanje naprej, ga prinesejo v slovenski prostor. Tudi mi smo veliko prinesli nazaj, novo vedenje, nove poglede, pristope, znanje in posuli ta 'semena' po prostoru. Sodobni ples je tako kot šport fenomen. V pogojih, v kakršnih smo, še bolj vztrajamo, delamo čudeže, tudi če dihamo na škrge. Ne damo se. Ljubimo ples. V Sloveniji imamo odlične ustvarjalce, učitelje in koreografe.

...
...


Pred enim letom sem imela intervju z obetavno balerino Assijo Sultanovo. Dejala je, da razume oder, gledališče kot posvečen prostor. Zelo lepa misel. Kako pa ti razumeš oder? Kakšen prostor je?
Odrski prostor je prostor, kjer smo razgaljeni, iskreni. Ples in telo ne lažeta. Oder je pogumen prostor, kamor se – ne glede na to, koliko izkušenj imamo – podamo s spoštovanjem. To je prostor, kjer sta prisotna posebna povezanost in adrenalin. Adrenalin zato, ker si tam buden, pozoren in ekstremno predan. Na odru je skoncentrirana energije vseh – občinstva, plesalca, plesalke, interpreta, skupine. Ta energija pa kar kliče po stvareh, ki jih ne moremo predvideti, jih nočemo predvideti, ki jih običajno niti ne vidimo; so pa znotraj nas, našega fizičnega telesa in uma. Zgodijo se eksplozije. Močna spoznanja, ki bi jih označila kot meditacije.
Kako bi definirala umetnost? Kaj ti pomeni umetnost?
Umetnost je življenje, budnost, pozornost, spoštovanje. Je zlitje duha, človeka na visoki ravni. Zlitje s sabo, če govorimo o umetnosti, ki jo sami posredujemo.
Veliko dosedanjih intervjuvancev in intervjuvank je umetnost označilo kot pobeg od stvarnosti. Pobeg od česa bi to lahko bilo?
Mislim, da to ni pobeg. Brez lepih umetnosti in umetnosti na sploh bi bilo zelo suhoparno, enolično; naše življenje bi bilo kot posušeno drevo. Umetnost je duša naše stvarnosti.

...
...


Kaj pa ti predstavlja plesna umetnost?
(premišljuje) Mislim, da je to neverjeten univerzalen jezik, saj z njim komuniciramo na vseh ravneh, ne da bi to determinirali z besedami; hkrati pa na intuitivni ravni spregovoriš mnogo več. 
Že ves čas med pogovorom želim povedati, da izjemno lepo in občudujoče gledaš na življenje. Zelo navdihujoče. Ni čutiti negativnosti. Preprosto – si sonce (smeh).
Upam (nasmešek). Sem zelo optimistična, ampak ne v smislu romantike in iluzije. Vse je stvar odločitve. Če želiš biti zdrav, zadovoljen, srečen človek, je to več garanja, kot če želiš biti žrtev. Za vsakim srečnim človekom je veliko, veliko dela na osebni ravni.
Bom takole vprašala – te sploh kaj pri plesu žalosti?
Oh, seveda me. Vsi imamo svoje vzpone in krize.
Trenutna kulturna politika …
Ma ne. Nočem se ukvarjati s politiko in tem trenutnim. To je zgolj trenutno stanje zavesti. Seveda se razjeziš, saj smo navsezadnje vsi krvavi pod kožo, ampak menim, da je naloga vsakogar, da zazna, zakaj je tam in kaj je njegova naloga, da daš največ od sebe. Nimam energije, da bi se ukvarjala s politiko. S tem, kar počnem, torej z vlogo učitelja, dam lahko družbi in trenutnemu stanju največ.
V katere vrednote verjameš?
Verjamem v ljubezen. Verjamem v to, da je vsak človek čudovito bitje. Če se odloči za dobro, lahko dela čudeže. To je treba na dnevni bazi obujati – tudi kar zadeva mene –; torej da smo dobri in si nehamo ustvarjati pritiske. Dobro je imeti pozitiven stres in ne negativnega. Stres je vedno bil in bo. Verjamem, da smo lahko zavestna družba, da lahko naredimo velike premike. Odločiti se moramo, kam bomo usmerili energijo, kajti te nimamo neskončno. Imamo pa vse na dlani. Ničesar novega ne govorim pravzaprav. To intuitivno vsak od nas ve; moramo se le malce pogovoriti sami s sabo. Zelo malo je treba …
Življenje s plesom pa je …
… darilo.

Ime*
Vaš komentar*:
Prepišite kodo:
captcha
Komentarji
Preberi članek
Preberi članek
Sem pač človek, ki ne stremi k najlažji možni poti, ampak k poti z največ vsebine in globine!
Pogovor s koreografinjo, plesalko in pedagoginjo Kjaro Starič Wurst
Klemen Prašnikar in Saška Averkijeva. Naziva svetovnih prvakov sva neizmerno vesela!
Naziva svetovnih prvakov sva neizmerno vesela! Je izpolnitev cilja, ki sva ga imela vrsto, let in o čemer sva sanjala kot otroka, ko sva naredila ...
Preberi članek
Preberi članek
Ujemi korak
Preberi članek
December 2017
1
2
3
4
5
6
7
8
9
10
11
12
13
14
15
16
17
18
19
20
21
22
23
24
25
26
27
28
29
30
31
Preberi članek
Preberi članek
Preberi članek
Preberi članek
Ko lepotni spanec zares deluje! Z Oriflamovo nočno masko bo obraz sijoč in spočit, tudi če vi niste!
Najučinkovitejše 'zdravilo' za kožo po napornih, izredno stresnih dneh, Oriflamov izdelek NovAge Intense Skin Recharge, preverjeno
Veganska praznična potička
Že premišljujete o praznikih in zdravih sladkih dobrotah? Moja potička je posebna in slastna!
Preberi članek
Preberi članek