Pogovor z Živo Brecelj, direktorico in producentko Plesnega Teatra Ljubljana ob 40-letnici delovanja.
Draga Živa, čestitke ob 40-letnici delovanja Plesnega Teatra Ljubljana. Spomni nas, kdaj si ti prevzela vodenje in od koga, seveda?
Hvala za čestitke. Vodenje Plesnega Teatra Ljubljana (PTL) sem na željo Ksenije Hribar in članov PTL prevzela leta 1992. V 80-ih letih prejšnjega stoletja je Plesni Teater Ljubljana postavil temelje profesionalizacije sodobne plesne umetnosti pri nas. Takrat je Plesni Teater Ljubljana, ki je prej vadil v dvorani na Kersnikovi, a je moral zaradi ŠOU, ki je tam želel imeti pisarne, prostor zapustiti. Kasneje je vadil v dvorani v Študentskem naselju, pa tudi tu moral odditi, ker nihče od plesalcev ni bil več študent. To je bil tudi čas, ko nevladne organizacije še niso bile priznane kot del kulturne krajine in tudi sistemskega financiranja takrat še ni bilo. Tako se je PTL znašel pred odločitvijo, ali se samoukine, ali pa si sam poišče prostore, torej osnovne pogoje za delo. Odločili smo se, da se ne predamo.
Se ti zdi 40 let dolgo ali kratko obdobje?
To se morda zdi dolga doba, vendar ko imaš sodobni ples resnično rad, čas ne igra pomembne vloge. 40 let za nas vsekakor predstavlja bogato, vztrajanj, povezovanj in izzivov polno zgodovino. Plesni Teater Ljubljana je vseskozi imel pionirsko vlogo v prizadevanjih za razvoj in priznanje sodobne plesne umetniške zvrsti v Sloveniji. Ko je v 90-ih letih ostal brez vadbenih prostorov, smo se samoiniciativno lotili iskanja novih. Sami smo jih našli v bivši krajevni skupnosti Prule, s katero smo se dogovorili za souporabo. Pri prenovi stare krajevne skupnosti v sodobno plesno gledališče sta nas podprla tedanji minister za kulturo, gospod Jožef Školč in tedanja županja, gospa Vika Potočnik, prenovo pa sta za potrebe kulturno-umetniške dejavnosti Plesnega Teatra Ljubljana skupaj sofinancirala Ministrstvo za kulturo in Mestna občina Ljubljana. Plesni Teater Ljubljana je leta 1996 odprl vrata prvega gledališča za sodobno plesno umetnost v prestolnici.
Sočasno smo bili skupaj s pravnima službama MK in MOL aktivno soudeleženi pri pripravi umestitve nevladnih organizacij in samostojnih umetnikov kot enakovrednih izvajalcev kulture skupaj z javnimi zavodi v Zakon o uresničevanju javnega interesa na področju kulture ter sistema programskega in projektnega financiranja nevladnih organizacij in samostojnih umetnikov – sistema kot ga poznamo še danes, kar nam je uspelo leta 1994.
Ne vem, če ste prešteli koliko dogodkov ste organizirali ampak, če ste nam zaupaj nekaj statistike? Mogoče tudi število gledalcev, ki se je v teh letih zvrstilo?
40 let je pri preštevanju dolga doba, še posebej, ker je PTL, preden je našel domicil na Prijateljevi 2a, nastopal v Cankarjevem domu, pa v Kapelici in drugih lokacijah. Lahko pa rečem, da v zadnjih 15-20 letih vsako leto povprečno naredimo 100-150 plesnih dogodkov, ki si jih ogleda okoli 10.000 gledalcev na leto.
Na kaj si recimo najbolj ponosna in kaj je tisto, kar ni bilo mogoče tako prijazno in si že skoraj pozabila?
Vsekakor na to, da nam je uspelo poiskati prostore, pridobiti podporo in potrebna sredstva za prenovo in opremo gledališča. To je tudi edini prostor, ki je v 40. letih namenjen izključno sodobni plesni umetnosti, s katerim smo zagotovili možnost razvoja sodobne plesne umetnosti. Če tega ne bi storili sami, verjetno še danes ne bi bilo takega prostora. Ponosna sem tudi na vse ustvarjalce, ki, kljub še vedno nestabilnim in prekarnim razmeram v sodobnem plesu, vztrajajo v svojem poslanstvu, Mnogi med njimi so bili za predstave v produkciji Plesnega Teatra Ljubljana nagrajeni tudi z najvišjima Prešernovo in Župančičevo nagrado.
Ob tem jubileju boste organizirali tudi praznovanje 7. decembra od 19.00 dalje. Kakšen program pripravljate?
40KA naj nas spomni na skupno preplesano umetniško pot, kajti prav vsi, ki so kakorkoli sodelovali v teh desetletjih, so del naše plesne zgodbe. Nenazadnje je večina sodobnih plesalcev svojo profesionalno pot začela prav pri nas, z nami sodelovala in še sodeluje.
PTL je nekakšno središče dogajanja na polju performativnih praks, še posebej sodobnega plesa. Kako balansirate program, da je zanimiv za vse?
Vedno imamo na prvem mestu v mislih, da ustvarjamo kakovostne plesne predstave za gledalce, ne glede na plesni izraz posameznega avtorja. Pri načrtovanju programa mislimo na vse generacije, tako pri avtorjih kot pri publiki. Produciramo zelo raznovrsten program predstav uveljavljenih in mlajših ustvarjalcev. Predstave so namenjene vsem generacijam, od predstav za odrasle do otroških predstav in predstav za seniorje. Tako si tudi gledalci lahko izberejo, kar jim je bliže. Zadnjih nekaj let smo tesno povezani tudi z lokalno skupnostjo, saj organiziramo plesno vadbo, ki smo jo poimenovali Modreci pod vodstvom naših plesalcev in se je navdušeno udeležujejo seniorji 60+. Ti so tudi postali naši zvesti podporniki in gledalci, smo jih pa tudi že vključili v naše plesne predstave.
Seveda je program tudi vezan na finančna sredstva. Ste financirani s sredstvi Ministrstva za kulturo in Mestne občine Ljubljana; nekaj prejmete z nastopi in gostovanji ter sodelovanji. Različna obdobja so prinesla tudi različna finančna sredstva. Če pogledam letošnji erar ste vse skupaj prejeli približno 220.000 evrov sredstev, kar ni ravno vaše odlično finančno obdobje. Kako balansirate s temi sredstvi in kaj bi recimo bila za vas optimalna finančna varnost za izpeljavo zadanega programa?
Ta številka sigurno ni pravilna. Letos smo s pomočmi vred prejeli 181.650 evrov. Od tega smo 167.500 evrov dobili za program, ostalo razliko pa za dodatne projekte. Kljub temu, da programsko financiranje do neke mere prinaša neko varnost, pa je vsakokratno večletno financiranje odvisno od vsakokratnega odločanja o našem programu. Ne glede na kilometrino, nagrade in uspehe ni nobene zanesljivosti – enkrat pade v nemilost ena organizacija, drugič druga. Letos smo to mi. Letošnje leto je bilo eno bolj stresnih, saj je bilo potrebno, kljub 2/3 manj sredstev enega sofinancerja, zaradi drugega, ki sofinancira isti program, izvesti prijavljeni program. Namesto, da bi se fokusirali na program, smo se prijavljali na nešteto razpisov in oddajali nešteto prošenj za pomoč ter zategovali pas povsod, kjer smo lahko. Nekaj pomoči smo prejeli, tudi donacijo, številnim načrtovanim dogodkom pa smo se morali odpovedati, ker nismo imeli sredstev zanje. Za izvedbo programa bi potrebovali najmanj še enkrat več sredstev kot jih prejemamo. Potrebno je vedeti, da iz sredstev, ki jih PTL prejme za program, moramo pokriti tudi visoke stroške prostorov kot so elektrika, voda, čiščenje, varovanje, ogrevanje, itd. – sredstva za obratovalne stroške ne dobivamo posebej kot na primer Stara Elektrarna ali Španski borci.
Predvidevam, da je tudi prostor na Prijateljevi v Ljubljani potreben stalne prenove in najbrž tudi že zelo pretesen, saj je dvorana ne samo prireditveni ampak tudi vadbeni prostor?
Področje sodobne plesne umetnosti je vseh 40 let zelo podhranjeno, tako prostorsko kot finančno. PTL je res majhen in je pretesen za vse generacije plesalcev, ki so se izoblikovale v 40- ih letih, vendar moramo biti veseli, da vsaj en prostor, namenjen izključno za sodobni ples, obstaja. Seveda je PTL vse dni popolnoma zaseden, čez dan za vaje, zvečer za predstave. Prostor dajemo na razpolago tudi številnim drugim avtorjev.
V čem meniš se je najbolj spremenilo delovanje takšne dejavnosti kot je PTL?
Ker prihajajo nove in nove generacije sodobnih plesalcev, ki živijo v drugačnem času in imajo svoje želje in svoje potrebe, smo v Umetniški svet povabili tudi mlade ustvarjalce, da s svojimi predlogi sooblikujejo naš program.
In kako so se v teh 40 – ih letih spremenili gledalci oz. obiskovalci?
Ker je sodobni ples lahko zelo abstraktna umetnost, velikokrat pri gledalcih lahko povzroča nelagodje. V ta namen smo že pred leti začeli delati tudi z gledalci, da jih spodbujali, da se aktivneje vključujejo. Kar nekaj interaktivnih predstav je v zadnjih letih vključevalo tudi gledalce. Zanje organiziramo tudi Ples(ni) prepih, ki je pogovor gledalcev z ustvarjalci po ogledu predstav. Po drugi strani pa prav raznovrstnost programa, predstav in avtorjev, ki si jih gledalci lahko ogledajo pri nas, privabi tudi različne generacije publike. Obisk se vsako leto povečuje.
Kakšni pa so načrti za naprej, to je kar logično vprašanje ob obletnicah?
Logično – štafeto mladosti predajamo mlajšim sodobnim plesnim ustvarjalcem, da bodo lahko naprej ustvarjali in razvijali to lepo, sodobno plesno umetnost.
