Daliborka Podboj si je ogledala uprizoritev muzikala Chicago v ljubljanski Hali Tivoli!
Kultni muzikal Chicago v koreografiji Mykala Randa je bil znova na ogled v Ljubljani, tokrat novembra v Hali Tivoli (8. in 9.- tudi ogled ) v skrajšani inačici, prirejeni za gostovanja 60 članske broadwayske ekipe producenta Georga Isaaka, ki tokrat gostuje v 20 – ih državah z več kot 200 uprizoritvami. Muzikal Chicago v koreografiji Mykala Randa (po Bobu Fossu), je tudi leta 2021 gostoval na ljubljanskem Kongresnem trgu v sklopu 68. Ljubljana festivala (16.-20.8.) z isto zasedbo vlog, vendar drugo ekipo glasbenikov, seveda polnil uprizoritvene termine ter navduševal.
Slovenija se je prvič srečala z muzikalom Broadwaya in West Enda: Chicago v Ljudskem gledališču Celje/LGC pred 21. leti (29.3.) ob premierni uprizoritvi predstave Chicago, Chicago režiserja Diega de Brea. Premieri je sledilo 41 ponovitev do konca sezone 2002/2003, na gostovanjih pa še 25 uprizoritev, ko je predstavam v skupnem seštevku sledilo 8840 obiskovalcev. V Celjski izvedbi broadwayskega Chicaga oziroma predstavi Chicago, Chicago sem še sama lahko uživala ob takratnem gostovanju na odru Linhartove dvorane Cankarjevega doma in bila očarana, tako kot leta 1971 v Londonu ob uprizoritvi veličastne muzikal legende Hair. In se je oder Linhartove dvorane stopničasto dvigal, na njem pa se zvrstila izvrstna igralska- pevska – plesna ekipa LGC na posneto glasbo Johna Kanderja (1927), Freda Ebba (1928-2004) v koreografiji legendarnega Boba Fosseja (1927-1987), ko sta glavni junakinji Roxie Hart in Velma Kelly svojo kariero broadwayskih zvezdnic nadaljevali še po odpustitvi iz zapora, ko smehu in navdušenju ni bilo videti kraja. Tudi je leta 2002 bil posnet film z Reneé Zellweger in Catherine Zeta-Jones v glavnih vlogah ter v režiji Roba Marshalla, bil tudi nagrajen s šestimi oskarji ter zlatim globusom za najboljši muzikal.
Muzikal Chicago je nastal (1975) po libretu in glasbi Johna Kanderja ter Freda Ebba, po navdihu istoimenska gledališke drame novinarke Maurine Dallas Wattkins, napisane po resničnih zgodbah zločink, o katerih je avtorica poročala v svoji kolumni, tako da so liki v predstavi pravzaprav resnični, tudi zasnovani po resničnih življenjskih zgodbah. Tudi se je najdlje obdržal na sporedu Broadwaya in West Enda, z več kot 31 milijonov obiskovalcev. Za režijo in koreografijo je poskrbel Bob Fosse, ki je bil obenem priznani filmski scenarist ter režiser, kar se da zaslediti tudi v postavitvi muzikala, ko se igra nastopajočih gradi po filmskem vzoru, in mimika obraza odseva karakter, ko tudi gibko telo natančno sledi besedi, vokalu ter glasbenem ritmu muzikala, kar daje vtis resničnega dogajanja, ne pa dramsko zasnovane igre, sicer se koreografija usmerja h gibki formi jazza, tako v korakih, kot telesni ekspresiji, vezana na barsko vzdušje manjše prostorske širine. Današnje uprizoritve muzikala Chicago temeljijo na novejši verziji muzikala iz leta 1996 v koreografiji Ann Reinking po Fossovem zgledu.
Med posedanjem po sediščih prostrane Hale Tivoli je bil dvignjeni oder še zastrt, le na levi se lahko zaznalo stojalo s klobukom. V tem delu odra je lučka najavila začetek uprizoritve, ko se znašel še mož s popotno palico v roki, s katero je snel s stojala ter si nadel polcilinder na glavo, po maniri in obleki sodeč, je bil eden iz tistih mafijskih časov. Nato je vkorakal v odprto, vendar še zatemnjeno sceno odra, ko je za njim zadonel glasbeni potpuri prepoznavnih songov, in luči, ki z zamikom obsijejo dvignjen oder, dvignjeno leseno sceno, sestavljeno iz manjših kotičkov, kjer so umeščeni instrumentalisti ansambla: Aubrianna Majewski, Becky Anderson, Charlie Johnson, Erica-Jayne Alden, Louis Clarke-Clare, Lucy Cowie, Luke Jackson, Luke Fraser Yates, Matthew Sweet, Oliver Ramsdale med njimi svoj uprizoritveni prostor najdejo tudi igralci-vokalisti, ki prihajajo ter odhajajo še pri odprtih stranskih delih ob vzvišeni sceni. Scena je povsem ameriška, pač zaznana v ameriških filmih.
Zgodba teče o Roxie Hart / Ceili O’Connor, gospodinji ter plesalki nočnega kluba, ki je ustrelila svojega ljubimca, ko ji je ta zagrozil da jo bo zapustil. Ko pa se znajde v
ječi skupaj z Velmo Kelly, prične z javnim zavajanjem glede svojega zločina, ter
najame najbolj premetenega kazenskega odvetnika Chicaga, Billyja Flyna / Gregory
Haney. In njen zločin postane senzacionalna groteska tistih tridesetih let prejšnjega
stoletja. To je čas zaznamovan z mafijo, prohibicijo, Al Caponeom ter uličnimi poboji;
in če je zgodba tistih mafijskih dni predstavljala senzacijo, pa v času novega tisočletja žal postane manj spektakularna realnost, zaznana na raznih rezinah družbe.
Na sceni se sledi šestim zločinkam, morilkam svojih mož ali ljubimcev, ki ustanovijo
svoj klub nedolžnih ob voditeljici ‘Mami’ Morton / Johnnie Fiori. Na odru se pojavi
še preoblečena novinarka Mary Sunshine / Jordan Lee Davies, ki očara s svojimi
visokimi legami ženskega vokala; ko še posebej zadoni aplavz ob odkritju, da je
transvestit. Med sodnim procesom se kar nižejo magični songi: Razzle Dazzle,
Cell Block Tango in All That Jazz. In ko nastopijo igralci -vokalisti ter zadonijo njih
vokali je jasno, da se sledi izjemnim umetnikom muzikala; kjer sta očarali dve
vrhunski sopranistki, igralki in plesalki: Ceili O´Connor in Madalena Alberto, tudi
izrazita mezzosopranistka Johnnie Fiori, kot že omenjeni kontratenorist Greorgy
Haney ter tenorista: Alastair Brookshaw in Billy Flynn. Alastair Brookshaw se
predstavi v svojem plesnem solu in songu, kot nadvse šarmantni Mr. Cellophane,
sicer izrabljeni ter preračunljivi Amos. Ob solistih sledi še skupina desetih izvrstnih
jazz plesalcev, nadvse usklajenih, pa čeprav na ozki plesni širini ob robu odra. Na
koncu sta glavni junakinji-zločinki rešeni vseh obtožb, osvobojeni zločina se na koncu predstavita kot novi barski zvezdi, v tej nekoliko skrajšani verziji muzikla Chicago.
Gledalci so z burnim aplavzom zasluženo nagradili vse nastopajoče, tudi celotno
produkcijsko ekipo, ki se izkazala v mojstrskem oblikovanju luči, jasnosti zvoka
ter ozvočenja, kot tudi v kostumografiji ter scenski postavitvi nekdanjih tridesetih let.
Čudoviti orkester je na koncu koncev še posebej igral za gledalce, ne le igral ampak
tudi urbano poskakoval, pianisti pa celo plesal ter se vrtel med igranjem na starem
lesenem pianinu. Celotna uprizoritev se izkazala za enkratno umetniško doživetje,
zaokroženo dramsko ter glasbeno zlitje v edinstveno uprizoritveno celoto muzikala
Chicago, vredno več, kot le enega ogleda.
