Draga Leja Messec, lep pozdrav na našem portalu in prvem intervjuju zanj. Se nam lahko na začetku predstaviš, kdo si kot človek, oseba, karakter in kam si namenjena?
Lep pozdrav in hvala za povabilo k sodelovanju. Sama bi rekla da sem odprta, čustvena in zelo ambiciozna oseba, ki ji največ pomenijo družina, učenci in prijatelji. Že od nekdaj me je v življenju vodil ples. Peljal me je skozi najhujša in najlepša obdobja. Naučil me je trdega dela in mi pokazal svobodo. Nikoli nisem bolj iskrena kot pa takrat, ko plešem. Ravno zaradi ljubezni do plesa ni bilo v meni nikoli kančka dvoma o tem, da bi rada plesala v čim večjih odmerkih, celo življenje. Verjamem, da me bo moja pot – kakršnakoli že to bo –, peljala k plesu, sreči, veselju in izpolnitvi najglobljih sanj.
S plesom se ukvarjam, odkar vem zase. Vedno sem se najbolj domače počutila na odru. Nastopala sem na vseh šolskih prireditvah, pa če je to bilo s plesom, petjem ali igro. V petem razredu mi je mami predlagala trening latinskoameriških in standardnih plesov, takrat se je moja plesna pot zares začela. Mami je bila v mojem življenju vedno vir navdiha in želje po plesu. V naši hiši je vedno prižgan radio, tako da mami izkoristi vsak trenutek za malo plesa, pa če je to med pripravljanjem kosila, čiščenjem ali pa večernem druženju cele družine.
Svojo plesno pot sem začela v Plesnem valu v Celju. Kmalu sva s plesalcem Juretom Grobelnikom dobila željo po resnih tekmovanjih in trdem treningu, zato sva izobraževanje nadaljevala v Mariboru v Plesni šoli Samba pod vodstvom Natalije Banovič. Čez leta sva poleg Natalije, ki nama je postavila temelje, delala tudi z Damirjem Halužanom in Anno Mashchyts, nekaj italijanskimi trenerji, občasno pa sva se vozila na treninge tudi v Ljubljano v plesni center Fredidance. V osnovni šoli sem imela veliko srečo, da me je pod okrilje vzela socialna delavka in mentorica Maja Bubik, ki me je skozi zadnje triletje osnovne šole spodbujala, kovala in me potiskala čez meje mojih kreativnih sposobnosti. Pod njenim vodstvom sem na koncu devetega razreda naredila avtorsko enourno plesno predstavo o svojem življenju. Za to izkušnjo in vse besede spodbude ji bom vedno hvaležna. Ko je bil čas za srednjo šolo, sva se s plesalcem odločila končati najino skupno pot, jaz pa sem s plesom nadaljevala na plesni gimnaziji Ljubljana – smer sodobni ples. Že od nekdaj pa me je zelo privlačil tudi hip-hop. S selitvijo v Ljubljano sem si obljubila, da bom željo po hip-hopu zadovoljila. Ko sem obiskala svoj prvi trening hip-hopa v plesni šoli Artifex, sem ugotovila, da je to, to.
Moji prvi hip-hop trenerji so bili Miha Furlan, Žan Jeršin in Žiga Mlakar. Redno pa sem se izobraževala tudi pod vodstvom Aleša Trdine, Tilna Jerasa in Jana Marolta. Še vedno obiskujem izobraževalne kampe, kot so Mad coast (Portorož), American Camp (Rim, Italija), WHES dance convention (Italija), kjer delam s tujimi pedagogi, kot so Andy J, Marshall Yanis, Ysabelle Capitule, Kaelynn Harris, Galen Hooks in mnogimi drugi.
Z menedžerko Leo Kern smo sodelovali že prejšnje poletje, ko se nas je skupina plesalcev potegovala za delo na Kitajskem. Ko je dobila idejo za delo z Deichmannom, nas je poklicala na sestanek, in tako smo začeli našo skupno pot.
Nisi pa samo plesalka, ampak tudi pedagoginja in koreografinja. Kje vse poučuješ, komu namenjaš svojo plesno energijo?
Trenutno poučujem v Libero dance centru. Svoje znanje pa podajam vsem, ki si ga želijo. Biti pedagog si jemljem kot veliko odgovornost. Mislim, da ima dandanes preveč ljudi možnost vplivati na učence. Mladi učitelji se premalo zavedajo svoje moči, ki jo imajo na vse, ki jim podajajo znanje. Biti pedagog pomeni biti vzor v vseh pogledih in ne samo podajati informacij o tehniki plesa. Biti plesalec ne pomeni samo plesati, temveč tudi razmišljati kot plesalec/umetnik/športnik.
Moji plesni dnevi se večinoma razlikujejo med sabo, z izjemo ponedeljkov. Ponedeljki so vsi isti. Žal (smeh). Potem ko se zbudim, stuširam in pojem zajtrk, se odpravim v fitness. Po treningu v fitnesu grem domov sestavit koreografije za prihodnji teden. Nato sledi kosilo z veliko zelenjave (sem namreč vegetarijanka). Po kosilu se odpravim v Libero, kjer začnem z individualnim treningom ob 15.00. Sledijo treningi mladinske, pionirske in nazadnje članske hip-hop skupine. Če me med vikendom čakajo tekmovanja, imam po rednih treningih še kakšno individualno uro, če ne, je moj delovni dan končan ob 20.30.
Torej verjameš, da nam je v življenju vse namenjeno, ali si človek, ki želi imeti vse pod nadzorom?
Močno verjamem v usodo. In pa v to, da si jo krojiš sam.
Najbolj sem hvaležna za trenutke, ko se s plesom dotaknem nekoga, mu bodisi samo za trenutek ali pa za celo življenje spremenim pogled na določeno stvar. Žalosti me, ko ljudje ples poneumljajo in ga uporabljajo za točke brez pomena. To se mi zdi izredno nespoštljivo do umetnosti, ki nam jo ples ponuja.
Od plesa tudi živiš. Nam razbiješ stereotip, da je to praktično nemogoče?
Vse je mogoče. S plesom se preživljam od svojega 17. leta naprej. Če nisi len, ni meja za načine, s katerimi bi si rad služil kruh.
Tvoje ime in priimek sta nekaj posebnega, kajne. Zakaj Leja z j in zakaj Messec z dvema s?
Numerologija. Moja mami in zvezde imajo poseben odnos (smeh). Kakorkoli sem ime dobila, ga imam zelo rada. Rada sem Leja z j in Messec z dvema s. Drugače je. In če imam jaz rada kaj na svetu, je to možnost biti drugačen.
Že prej sem omenila, da imam najraje svojo družino, učence in prijatelje. In ko svoj čas ne namenjam učencem, ga namenjam svoji družini in prijateljem. Rada grem domov, v Celje, kjer preživljam čas z družino v naravi. Ali pa grem na pijačo s prijatelji, ki jih ne vidim pogosto zaradi svojega natrpanega urnika.
Naštej tri ali pa če jih imaš pet stvari, ki so vedno s tabo na treningu, nastopu ali pa tudi kar tako? Brez česa ne greš nikamor?
Nikamor ne grem brez denarnice, telefona, polnilca, gumic, make-up torbice in dezodoranta. Večino teh stvari moram imeti s sabo zaradi velikega števila treningov ali nepričakovanih sestankov, nastopov ipd.
Moje sanjarjenje o življenju, prekomerna ambicioznost, veselje do vsakega trenutka, ki mi je naklonjen, in skrb za vse, ki mi nekaj pomenijo.
Kateri je tvoj življenjski moto?
‘Live every day like it’s your last’ (Živi vsak dan, kot da je tvoj zadnji, op. p.).
Plesati pa je …
Privilegij in sreča.
