Pogovor s plesalko, koreografinjo, pedagoginjo, glasbenico, ki že štirinajst let živi in deluje na švedskem v Uppsali.
Draga Zala, pozdrav v Uppsalo in še enkrat hvala, da si nas seznanila s svojim projektom Dances in Winter, ki je povezal švedske in slovenske plesalce. Pa nam za uvod povej, kakšno je stanje pri vas na Švedskem? Sicer nekaj vemo, a mogoče nam zaupaš tisto, kar se tiče tvoje plesne dejavnosti, saj nam je recimo Švedska kar vzor, ker menda ni ukrepov ali pač?
Hvala za povabilo na intervju, Barbra! Da na Švedskem ni ukrepov, je en tak slovenski mit. Seveda so. Tukaj nismo nikoli doživeli razglasitve konca epidemije, sami ukrepi so se pa v letu dni precej nadgradili. Iz začetnih, s katerimi naj bi dosegli čredno imunost po naravni poti, kar se je izkazalo za katastrofalno utopijo, pa do današnjih, ki so precej v skladu s priporočili WHO. Vem, da v Sloveniji kroži roj nepopolnih slik. V družbenih medijih, na katerih vsi malce preveč visimo, se pojavljajo takšni in drugačni posnetki, npr. posnetki odprtih restavracij. Komentar? S tovrstnega posnetka ni mogoče videti, kakšna je bila obiskanost restavracije pred pandemijo, ni mogoče izvedeti, da se ob popularnejše restavracije in nakupovalna središča občasno ‘spotakne’ nacionalna televizija in se npr. gostinci zagovarjajo, da je težko tolmačiti FHM priporočila, tu ni mogoče dobiti informacije o hrupu ‘kastrol’ na gostinskem protestu sredi Stockholma ali pa izvedeti koliko ljudi ni v restavracijo vstopilo že leto dni, skratka, če je nekaj odprto in je tam nekaj ljudi, to še ne pomeni, da je en primer možno posplošiti na celotno družbo ali pa zaključiti, da zadeva ni polemična. Na sploh me moti to večno reduciranje švedskega družbenega življenja na odprte restavracije in frizerske salone. Naj kdo poskusi dobiti karte za kakšen koncert ali plesno predstavo, pa bo pesem povsem druga.
Kulturna dejavnost, katere del je plesna scena, je v tem času seveda dobila krizno podporo, ki v slovenskih ušesih odzvanja kot sanjska, vendar to spet samo zato, ker navaden slovenski državljan nima vpogleda v švedski nacionalni proračun, kaj šele v kriznega. Pri pridobitvi te podpore je tako kot povsod drugod pomembno, da je tvojo dejavnost mogoče vstaviti v neko jasno kategorijo, kar prizadene robne ustvarjalce in tiste z ekskluzivnimi praksami in znanji. Jaz osebno se gibljem po mnogih robovih in nisem niti poskusila s kakšno prijavo.
Leto dni je, odkar smo v nekakšnem nenavadnem stanju, ne samo mi, ampak kar ves svet. Kako se ti spopadaš z izzivi, ki jih prinaša pandemijski čas?
Poučujem na daljavo, organiziram na daljavo, celo koreografiram na daljavo. S prihodom pandemije sem se odločila končati zgodbo poučevanja na plesni šoli Uppsala Dansakademi, kjer sem dobrih 11 let poučevala balet in sodobni ples. Trenutno delujem v lastni režiji in se kljub nepredvidljivosti pandemije in občutno zmanjšanim možnostim udejstvovanja ob tem še kar dobro počutim. Med drugim sem maja in junija lani s skupino učencev prek Zooma na daljavo ustvarila dve plesni predstavi na živo glasbo. Obe predstavi sta nastali izključno prek komunikacije na daljavo in obe sta se z občinstvom srečali na prostem, torej v živo. Pravzaprav so se vsi nastopajoči, plesalci in dva glasbenika, prvič kot ansambel srečali šele na generalki. Predstavi sta bili nekaj precej nenavadnega in redkega, saj so bili živi kulturni dogodki na Švedskem poleti zaradi ukrepov v večini odpovedani. Danes se distančnih metod ustvarjanja poslužuje že kar nekaj koreografov, jaz pa lahko rečem, da sem metodo in ob njej sebe preizkusila že ob koncu prvega vala, in to z učenci!
V prvi, tako na daljavo ustvarjeni predstavi, ki je imela naslov The Things I Miss, nam je temo in metodo ustvarjanja predstavljala fizična razdalja sama. V domačih sobah in pod mojim mentorskim očesom so nastali različni soli: ena plesalka je npr. ‘uplesila’ svojo žalost nad odpovedanim popotovanjem v Francijo, spet drugi plesalec se je potopil v dilemo želje po dotiku lastnega obraza – nekaj, kar je s pandemijo dobilo povsem nove razsežnosti. Poleg solov je nastal še skupinski material, in čeprav je bilo delo v domačem stanovanju polno omejitev, je bil kreativni proces presenetljivo bogat in oseben. Presenečeno sem ugotovila, da so se plesalci odprli hitreje kot po navadi. Predvidevam, da zato ker se v dnevnih sobah niso samo ‘počutili kot doma’, pač pa so tam tudi resnično bili, ko so ustvarjali.
V drugi predstavi z naslovom En Balettfantasi sem želela preizkusiti, kako bi na daljavo deloval tradicionalnejši način koreografiranja, se pravi način, ko sama ustvarim vse gibe in njihove ritme, plesalci se pa potrudijo, da le-te posvojijo. Nisem ljubiteljica ‘unisonega’ plesanja, tako da je bilo delo prek Zooma, kjer je vsaka plesalka vadila v svoji dnevni sobi, plesale pa so vsaka svoj del in hkrati skupaj, res svojevrsten izziv. Tudi zvokovni zamik Zooma ni tako nedolžna stvar. Potrebne je bilo veliko fantazije pri vseh sodelujočih, pa tudi precej organiziranosti na moji strani. Celoto smo znova prvič videli šele na generalki. Naj dodam, da je bil jezik predstave baletni, kar je bila seveda precej drzna odločitev glede na omejene časovne in prostorske okoliščine. Za moje raziskovanje koreografije na daljavo se je začela zanimati urednica švedske plesne revije Danstidningen. Ko je izvedela, da imam tudi teoretično izobrazbo in izkušnje s pisanjem, me je vprašala, če bi želela o teh novih izkušnjah in razmišljanjih kaj napisati. Seveda sem bila takoj za to, je pa bil proces ‘švedenja’ moje slovanske prozodije vse prej kot neboleč. Predvsem sem prišla do spoznanja, da sem se švedščine naučila iz pogovora in knjig. Pisanje je svoja kategorija, ki je brez vaje ne moreš usvojiti. Kljub temu da sem se iz dela z urednico Ann–Marie Wrange ogromno naučila, mi ta razkorak med obvladovanjem slovenščine in švedščine ni dal miru in sem se odločila, da pomladni semester, če bo le možno, izkoristim za ponoven študij švedščine. To zdaj počnem že od januarja. Ker študij poteka na Univerzi v Uppsali, je tudi ta del mojega trenutnega vsakdana vezan na daljavo.
Začela sem z zdaj, pa predlagam, da pogledava na tvoje plesne začetke. Izhajaš iz celjske umetniško plesne družine. Mama Ana Vovk Pezdir, plesna pedagoginja in ustanoviteljica Harlekina, sestra Tanja Pavlič, baletna pedagoginja, oče publicist Slavko Pezdir. Ja, ni nenavadno, da si odplesala v plesne vode, kajne?
Se strinjam. Čeprav moram poudariti, da nas starša nikoli nista vlekla v umetniško smer. Prej nasprotno. Prve plesne korake sem naredila v šoli svoje mame in rahlo se spomnim, kako sem si ‘prigovorila’ vstop v dvorano, spomnim se prve plesne ure in pa prvega nastopa. Med slednjim sem v zaodrju zgrmela po nekih, meni prej nevidnih stopnicah, in mislim, da sem sredi predstave izpustila izrazito parajoč vokal.
Kje vse si nabirala plesna znanja in zakaj si, predvidevam, da vzporedno, študirala tudi antropologijo in etnologijo?
Plesna znanja sem si nabirala na vseh mogočih koncih in krajih in še vedno si jih. Moja pot ni bila nikoli linearna. Po osnovni baletni izobrazbi v celjskem Harlekinu, kjer sta bila moja baletna pedagoga dr. Henrik Neubauer in moja mama, sem šla na Srednjo baletno šolo v Maribor. V tistih časih – zdaj sem že toliko stara, da lahko tako govorim – plesalci nismo imeli nekih hudih opcij po šolanju, ali si bil sprejet v opero, kamor jaz nisem niti poizkusila, ali si pa ples pustil. Jaz sem šla na študij etnologije in kulturne antropologije v Ljubljano, ob tem sem hodila na treninge Freda Lasserrja in Kjare Starič. Ob koncu študija sem plesala v projektu Mojce Ussar v Celju, potem pa diplomirala s področja antropologije plesa, telesa, spola in spolnosti. Diploma Moški in balet – misija mogoče? mi je leta 2007 prinesla Univerzitetno Prešernovo nagrado.
Enkrat mi je nekdo rekel, da je moje življenje kot kolobarjenje – eno obdobje intenzivno plešem, potem intenzivno igram violino, pišem družbene analize, spet plešem, potem igram klavir … Zabavna prispodoba. A meni je kljub temu bližje misel, da gre za preplet in razvoj, za gradnjo neke nove celote, kjer se vsi našteti in še nenašteti deli med seboj podpirajo, omogočajo, izzivajo, osmišljajo ter skupaj tvorijo neko novo večravninsko vsebino.
Med semestrom na oddelku za socialno antropologijo v Stockholmu, kjer sem bila na študijski izmenjavi, sem spoznala Petrusa in potem je bilo pač tako, da se je po dveh letih zveze na daljavo nekdo moral odločiti in zapustiti rodno grudo. Ker sem jaz ravno zaključila s študijem, Petrus pa dobil službo in stanovanje, je bila odločitev predvsem situacijsko praktična.
Kakšni so bili plesni začetki na Švedskem, je bila to takoj Uppsala? Malo nam opiši svoje življenje tam gor od začetka do danes, prosim.
Ob prihodu na sever leta 2007 sem bila sprejeta tako na magisterij iz socialne antropologije kot na pedagoški študij baleta za plesalce z že opravljeno poklicno plesno izobrazbo. Ker sem bila ravno v fazi po pisanju diplome, sem bila sita sedenja in se odločila za študij z več fizične komponente. Tako se je antropologija za lep čas umaknila plesu. Za letom baletne pedagogike sem študij podaljšala še za leto pedagogike sodobnega plesa in leta 2009 sem diplomirala še na Dans och cirkushögskolan v Stockholmu. Že med časom študija sem bivala v Uppsali, kar pomeni, da sem se dve leti dnevno vozila v glavno mesto. Gre za razdaljo ,enako poti med Celjem in Ljubljano, z razliko, da si z vlakom na cilju v 40 minutah. Ko sem študij zaključila, je bilo torej povsem naravno, da sem si službo poiskala v Uppsali. Kot sem že omenila, sem tu 11 let učila klasični balet in sodobni ples in delo je bilo zelo intenzivno, v določenih obdobjih tudi po sedem dni na teden. Učila sem tako plesne linije kot ljubiteljske klase, od začetnikov in do ‘advanced’ ravni, za kar sem se kot tujka morala še dvakrat bolj dokazati. Ob poučevanju sem bila nekaj let predstojnica plesne smeri na tukajšnji športni gimnaziji, kjer Uppsala Dansakademi odgovarja za plesni pouk, bila sem koreografinja šolskemu plesnemu ansamblu in organizatorka poletnega baletnega seminarja. Hkrati sem vsako leto ustvarila kakšen projekt zunaj pedagoških obveznosti, včasih kot plesalka, včasih kot koreografinja. V Sloveniji sem med poletnimi počitnicami nekajkrat organizirala mednarodne sodobne plesne delavnice, Gibnoze. Zadnjo Gibnozo smo izvedli med zame zadnjim poletjem v Sloveniji – avgusta 2019! Joj, kako hitro gre čas. Kot plesalko me najbolj veseli sodelovanje z glasbeniki, vznemirja pa improvizacija kot kompozicija v trenutku.
Si plesna pedagoginja, koreografinja in plesalka … vse to in še več. Kako intenzivna si v vsem naštetem?
Vse troje je del moje identitete in prakse, samo kot rečeno, to sploh ni vse, sem tudi kulturna antropologinja in glasbenica. Seveda vsega ne morem početi enako intenzivno ves čas, kar pomeni, da nisem v vsem nonstop v neki ‘top formi’ – karkoli že to pomeni. Pa bi morala zato nekaj pustiti? Kot pedagoginji mi zelo pomaga, da ohranjam živo, senzibilno in tvorno telo. Kot koreografinja se pogosto naslonim na pedagoške prijeme, ker mi avtoritarnost ni blizu. Pri plesni interpretaciji se imam precej zahvaliti glasbenemu treningu, za način in izbor tega, kar iz baletnega vokabularja prenašam naprej, pa antropologiji. In tako naprej in tako nazaj in v vse smeri hkrati. Ne morem si predstavljati enosmernega življenja, pa tudi tega ne, da bi si lepega dne rekla: “Zdaj sem se pa nekaj dokončno naučila in bom z izobraževanjem zaključila.” Družba in okolje se neprestano spreminjata, z njo pa tudi mesto in pomen plesa. Če lahko, se v prostem času še vedno izobražujem. Pred pandemijo sem hodila na plesne in glasbene seminarje po Evropi, trenutno pa se, kot že rečeno, intenzivno ukvarjam s švedščino, poleg katere mi je februarja uspelo opraviti tudi moj drugi seminar s plesno fizioterapevtko Liso Howell iz Avstralije. Danes se o fizioloških in kinezioloških procesih ve mnogo več kot v času, ko sem sama stala ob baletnem drogu. Telo kot presek fizičnih in družbenih procesov in kot hkrati vir izkustva ter misli me tudi že od nekdaj fascinira in ne izpustim priložnosti, da se ne bi še česa novega naučila. Pri plesu ni nenavadno, da svoja telesa potisnemo čez rob, vendar to ne pomeni, da se drugače ne da. Menim, da se ljudje lahko iz napak nekaj naučimo, in kot pedagoginja, pa tudi kot koreografinja in plesalka, svoja dopolnjena znanja redno vključujem v prakso.
Kaj pa švedska plesna scena? Jaz jo poznam po nekaterih segmentih. Recimo veličina Matsa Eka, odličnih plesalcev breaka in hip-hopa ter disca, latina, plesa za kamero, sodobnega plesa … Kako ti doživljaš švedsko plesno sceno, je dovolj zanimanja za ples?
Švedska scena je razvita, razvejana in organizirana. Menim, da ima ples v družbi prepoznavno vlogo, ko je del vsakdana večine, in v tem smislu bi lahko rekla, da ima ples kar močan položaj na Švedskem. Med drugim je del učnega programa za osnovno šolo. Žal program ni jasno napisan in plesne vsebine se po večini oddela med športno vzgojo ali pa so uporabljene utilitarno, npr. za učenje drugih vsebin. Ja, to obstaja, tudi sama sem že bila na enem takem seminarju z ‘dansmatte’, kot se reče ‘plesni matematiki’. Vendar obstajajo šole, ki ples jemljejo kot vrednoto zase, in zaposlijo plesne pedagoge, da lahko nato vsem učencem npr. prvih in drugih razredov ponudijo uro plesa na teden. To je krasna popotnica za življenje.
Kaj pa Švedi najraje plešejo, katerih plesov se najraje učijo ali udejstvujejo? In kdo je recimo najbolj prepoznaven švedski plesni umetnik, še vedno Alexander Ekman recimo?
Na prvo vprašanje lahko odgovorim le izhajajoč iz subjektivnih izkušenj in te pravijo, da sta najpopularnejša stila hip-hop in jazz oziroma nekakšna ‘so you think you can dance’ oblika slednjega. Sama se velikokrat počutim, kot da učim alternativo – balet in sodobni ples, počasi in konsekventno. Da ne omenjam kontaktne improvizacije in ljudskega plesa, ki sta moji najljubši obliki družabnega plesa. Ek in Ekman sta seveda pomembni imeni znotraj institucionalne plesne scene, in sploh Ek je meni še vedno eden najljubših koreografov. Ko je za stockholmsko opero postavil svojo Julijo in Romea, sem šla predstavo gledat trikrat. Če govorimo o klasičnem baletu, mi je od vseh mednarodnih verzij Hrestača še vedno najbolj všeč postavitev Pera Isberga. Sodobni koreograf, o katerem se mednarodno premalo ve, ga pa žal tudi že dolgo ni več med živimi, je Per Jonsson, tu so pa še koreografinje Helena Franzén, Cristina Caprioli, Öfakollektivet in drugi. Ko pridemo na improvizacijsko sceno, to bolj poznam v Berlinu.
In kako doživljaš našo, slovensko sceno, saj verjamem, da jo spremljaš glede na mamino in sestrino aktivnost?
Je že res, da vsake toliko časa izvem kakšne novice iz Celja ali Ljubljane, ampak kljub temu ne morem reči, da slovensko sceno poznam. Ugotavljam lahko, da se stalno pomlajuje in razvija. Med zadnjim obiskom Slovenije sem bila na predstavi Free standing, ki je bila odlična, v času božičnih počitnic sem si pa ogledala posnetke predstav, ki jih je v Ljubljani ustvaril Milan Tomašik, in te so bile enkratne. Rekla bi, da je ples v Sloveniji na zavidljivi ravni in da je edino, kar potrebuje, poduk neplesalcev, med drugim tistih, na pozicijah moči, da gre za lastno umetniško zvrst z lastnimi potrebami in vrednostjo, pa najsi gre za izobraževanje ali produkcijo.
Na facebooku včasih preberem kaj o ‘slavnih umetnikih’, ‘zvezdah’, ki nas bodo ‘počastile’ s svojim prihodom, obvezna je potrditev v tujini in podobno, ko nekdo v Sloveniji poskuša promovirati plesni dogodek. Mislim, da je besednjak precej simptomatičen za družbo, kjer se na ples v veliki meri še vedno gleda navzdol, tj. treba je ljudem razložiti, da je bilo nekomu v véliki tujini to všeč, je pa simptomatičen tudi za družbo, ki svojim članom ne omogoča enakih možnosti, pač pa se morajo ti za mesto pod soncem ‘komolčiti’. Zvezdniški diskurz močno diši po kulturi ZDA, ki je prav takšna družba. Na Švedskem smo, kljub občutnim spreminjanjem družbe, še vedno malce stran od tovrstne dikcije.
Boš nadaljevala s plesnim videoprojektom, podobnim, kot je bil Dances in Winter, ali se ‘mota’ v glavi kaj drugega?
Bomo videli, kako bo v prihodnjih mesecih s pandemijo. Junija imam izpite, hkrati naj bi imela produkcijo na prostem v Uppsali, potem naj bi nastopala na festivalu Soundance v Berlinu, za tem pa naj bi v Ljubljani učila na Poletni plesni šoli JSKD. Slednje smo načrtovali že lani, pa je virusna slika načrte preprečila. Lahko samo rečem: bomo videli. Ob tem pa pojem odo vsem seminarjem in treningu improvizacije v svoji karieri! Če se načrti ‘sfižijo’, ne bom niti malo oklevala pred novim švedsko-slovenskim videoprojektom.
Hvala za online pogovor, upam na srečanje v živo. In ostani zdrava!