Draga Elizabeta, pred vrati je slavnosti koncert ob 50-letnici Folklorne skupine Emona. Nam napišeš, kaj vse pripravlja vaš 90-članski ‘bend’, kaj se bo dogajalo 16. decembra v Cankarjevem domu, kaj bomo videli in kdo vse bo sodeloval v programu.
Koncert bo retrospektivne narave in bo predstavljal 50 let delovanja skupine, ki neguje ljudske plese, glasbo in običaje vseh slovenskih pokrajin. V preteklosti so pomemben del programa predstavljali plesi širše balkanske regije. Del tega prenovljenega programa bo moč videti v Cankarjevemu domu. Plesalci in godci Folklorne skupine Emona bodo gledalce s pesmijo in plesi popeljali v bogato kulturno dediščino tržaškega, goričkega, gorenjskega in štajerskega območja ter skupaj s tamburaši v okolico Razkrižja, Haloz in v Medžimurje. Dekleta bodo zaplesala plese iz Makedonije, fantje plese iz Banata. Emonkam in Emoncem se bodo na odru pridružili pevci okteta Deseti brat, dva od njih sta nekdanja Emonca. Celovita predstavitev delovanja Folklorne skupine Emona bo zaključila polstoletno obdobje delovanja skupine, ki je v slovenskem ljubiteljskem, društvenem in kulturnem prostoru pustila močan pečat. Na koncertu bo 139 nastopajočih. Nastopili bodo nekdanji člani, sedanji in bodoči. Ja, na koncertu smo dali priložnost tudi otroškim skupinam ki jih učijo – folklore seveda, naši člani. In morda se nam ti mlajši čez nekaj let pridružijo. Pripravili smo vam zanimivo, bogato predstavo tako v plesu, nošah in glasbi.
50 let je pol stoletja. Veliko za kulturno društva, da. Če društvo ustvarja neprekinjeno 50 let, je to veliko.
So takšni letni koncerti drugačen izziv oziroma so korak izven ustaljenega programa vaše folklorne skupine?
Obletnice so vedno nekaj posebnega. V ta namen se vedno pripravi še bogatejši program, obletnice so posebni izzivi in prelomnice v delovanju društva oz. skupine. Takšne večje koncerte pripravljamo vsakih pet let. Vsako leto pa pripravimo letni koncert, na katerem prikažemo naše delo. Naš program je bogat in ga je za celovečerni koncert vedno dovolj. Tako da vas povabimo še zdaj na naš prihodnji letni koncert, torej 51.
Folklorna skupina Emona je kulturno društvo. Delo poteka po ‘zakonitostih’ društva. Smo tudi društvo, ki deluje v javnem interesu. Skupina ima vodstvo, t. i. upravni odbor in ta potem izvoli umetniški svet. Upravni odbor je odgovoren za celotno delo društva, umetnika pa za oblikovanje umetniškega programa. Upravni odbor sestavljajo predsednik, podpredsednik, blagajnik, gospodar, vodja propagande in garderober. To je torej glava društva in Folklorne skupine Emona. Umetniški svet pa sestavi umetniški vodja, ki določi še vodje vaj in vodje orkestrov – narodnega in tamburaškega. Letni program ima nekaj stalnic: sodelovanje na srečanju folklornih skupin, ki jih organizira JSKD, udeležba na mednarodnih festivalih – turnejah, organizacija in sodelovanje na folklornem festivalu v Ljubljani, udeležba na delavnicah, ki jih organizira JSKD – delavnice za godce in pevce, za garderoberje, za vodje vaj in podobno, vaje plesalcev in godcev, ki so dvakrat tedensko po dve polni uri in so ustaljena praksa že vrsto let. Program dela je zasnovan tako, da vzdržuje plesno kondicijo in kakovost. Folklora pa ni samo ples, je še veliko drugega – vzdrževanje noš, inštrumentov, prostorov, urejanje arhiva, priprava novih koreografij. Skratka – okvir se določi in potem se glede na to, da imamo res bogat program, prilagodimo izzivom, ki nam jih vsako leto na novo postavi ali prinese. Rdeča nit vsega je ohranjanje kulturne dediščine; oblačilne, glasbene in plesne.
Ko se začneš ukvarjati samo s plesom, folkloro, se tega niti ne zaveš. Ne veš, da ustvarjaš zgodovino, da ohranjaš kulturno dediščino in da se je nevede (spoznavaš) tudi učiš. Vsak starejši plesalec se slej ko prej znajde tudi v eni od društvenih funkcij. In takrat šele ozavestiš, da vse, kar počneš, pušča sledi. Biti del zgodovine in sedanjosti je zame ena sama odgovornost. Odgovornost do opravljenega dela – do vsega tistega, kar so pred nami ustvarili, in odgovornost sedanjosti in prihodnosti. Potrebno se je truditi, da ne bi bilo vse delo zaman in da se znanja prenašajo naprej na mlajše rodove.
Ples in oder sta moja velika ljubezen že od majhnih nog. Vedno sem rada plesala. Ker pa sem stanovala izven Ljubljane, nisem imela možnosti hoditi na plesne vaje v Ljubljano – takrat je bila moja velika želja plesati v Kazini. In kot sem povedala, to za me ni bilo dosegljivo. Potem me je pri 17-ih prijateljica zvabila na folkloro. Tja sem šla lahko peš, ali s kolesom, ali pa na ‘štop’, (smeh) saj sem bila že velika punca. Moja folklorna pot se je tako začela pri 17-ih letih v Folklorni skupini Svoboda Mengeš. Tam sem ostala vse do poroke in selitve v Ljubljano. In šele ko sem za nekaj časa nehala plesati folkloro, sem ugotovila, da mi to zelo manjka. In tako me je po nekaj letih premora pot spet zapeljala k folklori – k Folklorni skupini Emona. Zakaj ravno folklora, ne vem. Preprosto me je to prevzelo.
Bova ovrgli stereotip, da se v folkloro vpišeš, ker so tam najboljši ‘žuri’, potovanja in sploh odlično družabno življenje? Verjetno vse to drži, ampak …
Bova. To vse drži, ampak folklora ni samo to. Da lahko potuješ in se imaš ‘fajn’, moraš za to tudi nekaj narediti. Ni nastopa brez vaj, ni potovanj brez kakovostnega programa in ni ‘žura’, če nimaš česa proslavljati. Tako, da ja, prav zagotovo so folkloristi čisto posebni tipi, ampak v ozadju dobrega družabnega življenja se skriva tudi ogromno opravljenega dela. Nešteto udeležb na vaji, ure in ure preplesavanja, učenja novih korakov, koreografij, ure in ure pevskih vaj, ure in ure vaj muzike – orkestrov … Opravljenih je nepregledno mnogo ur dela v garderobi (pranje, šivanje, likanje, priprava noš za potovanja, pakiranje, razpakiranje). In potem je treba še na odru brez napak odplesati, zaigrati in zapeti … In če si v vsem zgoraj naštetem odličen, potem te povabijo v tujino, na nastope in šele potem lahko potuješ. Seveda po opravljenem delu sledi zabava. Zabava je pristna in drugačna od mnogih drugih ‘žurov’, mi imamo živo glasbo, vsa družba zna plesati in peti, in to imamo radi … tako da seveda je dobro družabno življenje, saj še pregovor pravi,da kdor poje, zlo ne misli, in taki so vsi folkloristi.
Posebnih predispozicij ne potrebuješ. Res je, da je fino, da imaš posluh in občutek za ritem. Ampak mnogi niti ne vedo, da te sposobnosti imajo, vse dokler ne poskusijo. Plesnega znanj ne potrebuješ. Potrebno je imeti voljo in biti vztrajen. Začetniki se začno učiti na novo. Tudi mi ‘stari mački’ smo v isti kaši, ko delamo kakšno novo koreografijo. Le da potrebuje izkušen plesalec za osvojitev koraka manj časa, mlad plesalec pa malo več. Ampak če je volja, je možno vse hitro osvojiti. Pomembna lastnost je vztrajnost. Hoditi moraš na vaje. Brez vaje ni uspeha.
Po podatkih sodeč, s katerimi operira JSKD, se s folkloro ukvarja precej mladih ljudi in tudi manj mladih. Kaj je tisto, kar meniš, da privlači?
Pri najmlajših prav gotovo odkrivanje novega, novi načini igranja. Pri starejših otrocih folklora ni ravno priljubljena dejavnost. Vendar ko jo spoznajo, jo vzljubijo. Zelo zanimivo je opazovati mlade deklice, ko prvič oblečejo krilo. Ko se zavrtijo, se krilo dvigne, in to je tako zabavno in nenavadno, saj danes dekleta ne nosijo široko nabranih kril. Mlade in malo manj mlade prevzame prav gotovo predstavljanje Slovenije v svetu. Mi smo kot športniki – na mednarodnih folklornih festivalih predstavljamo Slovenijo. Predstavljamo našo kulturo. Lahko bi rekla, da privlači ljubezen do plesa in naše kulture ter dobra družba. V okolju, kjer se poje in pleše, se preprosto počutiš dobro in se tja rad vračaš.
Večinoma da.
Ko oblečeš kostum, se preleviš v plesalko tistega časa in pokrajine, ki jo plešeš. Kako zavrteti čas nazaj?
Mmm, z lahkoto. To je nekaj posebnega. Čeprav veljajo zakonitosti (brez laka na nohtih, brez vpadljivega make-upa, modernih prstanov, frizura čisto stara), ampak to je tako ‘kul’. Če se v noši dobro počutiš, te samo odpelje tja, kjer je vse nastalo. In ko združiš še glasbo in ples, si preprosto tam, 200 let nazaj.
Kateri ples ti je najljubši? Stereotipno vprašanje, kajne?
Ja, dokaj stereotipno, pa vendar … Težko je izluščiti samo en ples (mi poustvarjamo plese celotne Slovenije, vključno z Rezijo in Trstom).
Vsi so mi po svoje ljubi. Najbolj uživam pri valčkih iz Trsta in tudi noša mi je ta najlepša, elegantna je, polna lepih vezenin, čipk in tako lepo je pisana. Barve so živahne, lepa je in v njej se dobro počutim. Najljubši ples je Rezija, tako je poseben, čisto drugačen ritem. Plesalec in plesalka se nikoli ne primeta, samo spogledujeta se in plešeta eden okoli drugega, menjavata pozicije. Lepa je tudi gorenjska noša – najbolj prepoznavna, veliko bogatih detajlov, sklapanc, zavijača, trakci, ruta in tiste posebne nogavice. Ja, tudi ta se mi zdi lepa in ljuba. Ljuba mi je tudi bela noša – Bela krajina ali pa Bojanska. Hm, si videla, težko rečem, da samo ena.
Pri nas v Sloveniji ni možnosti, da bi se s tem ukvarjal profesionalno in jaz večkrat rečem, da smo mi amaterji, ki delo opravimo profesionalno.
Biti predsednik društva je enako, kot če bi vodil podjetje v mojem primeru s 100 zaposlenimi. In vsako leto sem postavljena pred izziv, kje in kako dobiti finančna sredstva za delovaje društva. Kje dobiti sredstva za noše – kostume, kje dobiti sredstva za inštrumente, plačilo vseh obveznosti …
Pripraviti moram program, in ko si zadam nalogo, jo je treba tudi izpeljati. Saj imam pomočnike, ampak na koncu ostaneš le sam, delo je treba voditi, nadzirati, preganjati, vzpodbujati, pohvaliti, biti tečen, ko ne gre … Ja, zahtevno delo za prostovoljno delo.
Kaj te pri folklori od naštetega najbolj veseli – proces dela, učenje novih koreografij, nastopi ali še kaj bolj čutnega?
Če gledam z očmi predsednice, potem sem najbolj vesela, ko se delo dobro opravi. Ko dobim pohvalo organizatorja festivala za opravljeno delo – nastopi, koncerti, ko so vsi plesalci zdravi in živi, ko so noše spet v garderobi, inštrumenti pa v pisarni. Torej vsakič, ko je delo dobro opravljeno in ljudje zadovoljni. Če odgovarjam kot plesalka, ni lepšega in boljšega občutka kot stopiti na oder polne dvorane, v lepi noši, dobro pripravljena in s plesalcem, ki te vodi skozi ples. Pri folklori nimamo vedno istega soplesalca.
V prvi vrsti smo dobri prijatelji, saj nas druži enaka ljubezen. Vsi delamo enako. Tudi pomagamo si med seboj. Ko je v pripravi velik koncert, si sposojamo noše, izmenjavamo izkušnje … Konkurenca smo si samo, ko kandidiramo za mednarodne folklorne festivale in na tekmovanjih, ki pa jih nihče ne mara prav preveč. Jaz imam z vsemi dobre in prijateljske odnose.
In kaj torej meniš o folklornih tekmovanjih?
Uh, ta me jezijo – tekmovanje, ki je organizirano s strani JSKD. Saj se ne imenuje tekmovanje, ampak je to zavito v tako imenovano srečanje folklornih skupin. Zakaj me jezijo? Ker je čisto narobe zastavljeno. Vsaka skupina namreč lahko prijavi katerokoli koreografijo. In ne more biti enaka ocena, ko ocenjuješ Gorenjsko ali Štajersko. Če so gorenjski plesi manj zabavni kot štajerski, pa je izvedba lahko enako kakovostna. Po mojem mnenju bi bilo edino korektno, če bi dali, razpisali temo, določili časovno obdobje plesa in nato ocenili skupine po primernosti koreografije, kostumih in izvedbi. V tujini smo sodelovali na tekmovanjih in tudi pobrali nagrade, ampak tam je bilo, kot sem opisala. In proti takšnim tekmovanjem nimam ničesar.
Kaj te pri folklori najbolj osrečuje in kaj najbolj žalosti?
Veseli me vse od naštetega, ko je dobro opravljeno. Žalostna sem vsakič, ko slišim, da je folklora samo pijančevanje in ‘žuranje’. Žalostna sem tudi, ker vem, da našim otrokom ne vzgojimo – privzgojimo narodne pripadnosti. Kultura je del narodove identitete in narod brez kulture ni narod. Mi pa tako malo ali ničesar ne naredimo, da bi našim otrokom vsaj približali kulturo.
Kako skrbiš za svoje telo, da je gibčno?Ali paziš, kaj ješ in piješ?
Hm, glede na moj stas bi morda morala malo bolj paziti na prehrano. Ničesar, gibam se, kolikor se le da. Je pa tudi res, da se že malo pozna, kot bi rekel Smolar, "pozna se breme let". Letos sem imela smolo z zdravjem, ampak verjamem, da bo drugo leto super in bom vse zamujeno nadoknadila ob predpostavki, da zanemarim breme let (smeh).
Kaj pa Elizabeta počne, kadar ne pleše?
Pleše. Ne ‘hecam’ se. Res je, da mi folklora pobere veliko časa, pa vendar ga ostane še za mnoge stvari, sem žena, mati treh otrok, zaposlena v Slovenski vojski – tam se srečujem spet s čisto drugačnim načinom dela, s posebnimi izzivi, rada imam svoje delo, ukvarjam se še s humanitarno dejavnostjo – sem predsednica Krajevnega odbora Rdečega Križa, ravno v tem tednu smo imeli akcijo zbiranja hrane za brezdomce, vodim, moderiram slovesnosti, proslave, kulturne dogodke. Rada berem, potujem z družino, rada spoznavam nove ljudi, rada imam glasbo, ljubim rožice, rada se družim s prijatelji, rada kramljam z otroki, veselim se praznikov, ko zadiši po pečenih piškotih in čisto pravi potici (pečem sama), skratka živim.
(Smeh) Če vprašaš moje otroke, bodo rekli da sem deloholik in da vedno nekam hitim. Prijatelji pa mi pravijo, da sem polna energije in ne vedo, od kod jo jemljem. No, sama menim, da nisem nič posebnega, le malo bolj zaposlena od nekaterih.
Pravijo, da je plesati folkloro fajn tudi zato, ker lahko srečaš ‘moškega svojega življenja’. Je to res ali spet eden od stereotipov, pa čeprav vem, da je med vami kar nekaj plesno-ljubezenskih zvez. Si tudi ti našla svojo ljubezen v folklori?
No, najbrž ga lahko tudi pri folklori srečaš. Jaz ga nisem. Moja moški je prišel čisto iz drugih voda . .
Glede na to, da smo na koncu leta, zapiši, kakšno je bilo minilo leto in kaj si želiš v prihodnjem?
Joj, leto je bilo polno lepih doživetij, grenkih izkušenj, uspehov in izzivov. Eden je tik pred vrati. Tako kot vsako leto do zdaj. Na folklori smo poleg nastopov in rednih dejavnosti vse posvetili 50. obletnici delovanja Folklorne skupine Emona. Priprave na koncert so potekale celo leto. Pripravili smo dve razstavi, se udeležili mnogih radijskih in televizijskih oddaj … In naš največji izziv je tik pred vrati – koncert. Pred vsakim koncertom je skoraj obsedeno stanje, umetniki hočejo imeti vsak dan vaje – plesne vaje, pevovodje hočejo pevske, v garderobi je dela do nezavesti, vse obuti, obleči, in to v več različnih noš, pripraviti je treba dvorano za nastop, pa scena, luči, ton, vabila, prodaja vstopnic, VIP-gosti in na koncu še zabava, ki seveda mora biti. Zanimivo. V prihodnje si želim, da bi bili vsi zdravi in živi. Da bi delo dobro opravili, da bi bili z opravljenim delom zadovoljni, pa naj bo to študij, folklora, dom ali služba. Vsem želim vse dobro v prihodnjem letu.
Težko bi ga izbrala, ampak ta trenutek najbolj moj stil ali moto opiše ena od Pavčkovih pesmic kjer pravi,
Ko hodiš, pojdi zmeraj do konca.
Spomladi do rožne cvetice,
poleti do zrele pšenice,
jeseni do polne police,
pozimi do snežne kraljice,
v knjigi do zadnje vrstice,
v življenju do prave resnice.
A če ne prideš ne prvič ne drugič
do krova in pravega krova,
poskusi vnovič in zopet in znova.
Hvala in srečno na koncertu 16. decembra v Cankarjevem domu.
