Kako bi se našim bralcem in bralkam, ki bodo prvič brali o vaju, predstavila kot osebi in kot plesalca? Kdo si, Zala Fuchs? Kdo si, Vitalii Zakharov? In kam sta namenjena?
Zala: Stara sem 18 let in prihajam iz Ljubljane, plešem že od malega in si življenja brez plesa ne predstavljam, zato bom z njim tudi prav gotovo ostala povezana.
Vitalii: Moje ime je Vitalii in sem rojen 11. junija 1995 v mestu Kabarovsk v Rusiji. Z latinskoameriškimi in standardnimi plesi se ukvarjam že 13 let, zato želim v plesu uspeti in nekoč postati plesni trener.
Zakaj sta se odločila za treniranje športnega plesa? Ali je to sploh bila odločitev, ali splet naključij, ali kaj drugega?
Zala: Že ko sem bila mala, sem rada poslušala glasbo in vedno nekaj migala. Premikala sem se po glasbi, še preden sem shodila, zato so me starši pozneje vpisali v plesno šolo.
Vitalii: Ni bila moja odločitev. Ko sem bil star osem let, se je naš sosed odločil, da bo svojo vnukinjo vpisal na plesne vaje, ampak ni imela soplesalca. Zato so mene in moje starše vprašali, če bi lahko šel z njo na prve vaje. Na koncu se je izteklo tako, da je ona v kratkem času nehala, jaz pa še vedno plešem. (smeh)
Zala: Najprej bi rada omenila, da se zahvaljujem vsem, ki so me učili plesati že od samega začetka pa do danes, saj brez njih ne bi bila takšna plesalka in oseba, kot sem. Prvič sem stopila v plesno dvorano pri štirih letih v skupino za predšolske otroke pri Metki Mesesnel Bizilj, ampak čez čas nehala. Znova sem se srečala s plesom v vrtcu in v prvem razredu OŠ, kjer smo imeli plesne delavnice. Ker sem tako rada plesala, sem se spet vpisala v plesno šolo Urška, kjer sem začela z bratom hoditi na vaje latinskoameriških in standardnih plesov, kjer me je spet učila Metka. Prvič sem stopila na tekmovalni plesni parket z Mitjo Aljažem Boltežarjem, nato sem štiri leta plesala z Martinom Mestkom v Urški.
Kako sta se spoznala, kako sta postala plesni par?
Zala: Vitalii je prišel v Slovenijo sam, brez soplesalke, ker je hotel trenirati z Zoranom (Plohlom, op. u.) in Tatsiano (Lahvinovič, op. u.). Jaz sem bila v tistem času bolna in tri mesece nisem plesala, z Martinom pa sva ravno nehala najino skupno plesno pot. Nato sem dobila klic za prvo preizkušnjo in nismo več iskali naprej, saj sva se z Vitaliijem takoj ujela.
Slovenija mi je res všeč, sploh naravna raznolikost. Še posebej rad imam gore, in teh v Sloveniji ni malo. Zelo rad smučam, in če se le da, se trudim to početi čim pogosteje. Tukaj sem se navadil na življenje in treniranje, saj sem obkrožen z ljudmi, ki so mi prirasli k srcu.
‘Mešani’ pari so zdaj že nekako običajen pojav v športnem plesu. Sta, preden sta začela plesati skupaj, kdaj pomislila, da bosta ‘mešani’ par?
Vitalii: Nikoli si nisem mislil, da bom plesal za drugo državo ali da moja soplesalka ne bo Rusinja. Ko sem začel iskati novo plesalko, sem spoznal, da bo najverjetneje iz druge države. Na koncu pa sem videl, da je to odlična priložnost, saj lahko tekmujem in predstavljam državo na različnih mednarodnih tekmovanjih po svetu.
Zala: Niti jaz si nikoli nisem mislila, da bom začela plesati z nekom, ki ni iz Slovenije. Vendar pa na žalost nimamo dovolj plesalcev, zato tu nisem imela veliko izbire. (smeh)
Vitalii: Ker sem sam nehal plesati standardne plese, ko sem bil še v Rusiji. Takrat nisem hotel več trenirati standarda, ker se mi je zdelo, da se bo latin bolje obnesel. Ko sem prišel v Slovenijo, že več let nisem plesal standarda, oba pa sva tudi bolj latinski tip plesalca.
Zdaj tekmujeta v tisti najtežji, najbolj konkurenčni kategoriji, ko štejejo res uvrstitve na vrhu, do katerih pa je težka pot. Kaj vaju motivira pri tem?
Zala & Vitalii: Motivirava se sama, saj ko pogledaš nazaj, ugotoviš, da ni poti nazaj, ampak samo naprej. Definitivno pa ogromen del pri tem pripomoreta najini družini, ki naju vsakodnevno podpirata. Podpirajo naju tako finančno kot tudi psihično in če imava kakšne težave ter sva jim zato neizmerno hvaležna. Seveda pa je tukaj še najina plesna družina, s katero se odlično razumemo ter vedno en drugega podpiramo.
Kako doživljata vajino skupno kariero glede na to, da sta se odločila za šport, za katerega je značilen subjektivni način sojenja, pa čeprav se mednarodna plesna zveza bori, da bi bil način sojenja kar najbolj pravičen?
Zala & Vitalii: Pri sojenju sama nimava velikega vpliva, vedno na koncu odločijo sodniki. Midva pa vedno dava vse od sebe in upava na čim boljši rezultat ter dosego zadanih ciljev.
Kaj si želita doseči v prihodnje in kako nameravata priti do tega?
Zala & Vitalii: Podrobne cilje bova raje obdržala zase, recimo da si želiva dosegati najboljše možne rezultate.
Zala & Vitalii: Res smo kot ena velika družina. Smo prijatelji, ki en drugega podpiramo in si vedno pomagamo. Skupaj preživimo veliko časa (nekateri skupaj celo živijo), skupaj treniramo, počivamo, ustvarjamo lepe spomine … Smo močna skupina plesalcev in vedno tukaj en za drugega.
Zala, kako bi opisala Vitaliija kot plesalca in kot osebo?
Zala: Kot plesalec je zelo osredotočen na svoje cilje, resen in delaven. Drugače pa je miren, ampak tudi zelo zabaven in poskrbi, da nam ni nikoli dolgčas.
Vitalii: Zala je zelo prijazna, mirna in vedno pripravljena pomagati. Skupaj se odlično ujameva in vedno najdeva skupen jezik. V dveh letih še nisva imela resnega spora. Kot plesalka se je vedno pripravljena učiti, izboljšati in delati na sebi.
Na kaj sta v svoji dosedanji karieri najbolj ponosna?
Zala & Vitalii: Ponosna sva na to, da ne obupava zlahka in skupaj nadaljujeva pot do svojih začrtanih ciljev. Nisva imela vedno odličnih rezultatov, ampak postajajo vedno boljši.
Zala: Najbolj me osrečuje že to, da plešem in da imam okoli sebe toliko ljudi, ki me podpirajo. Bi pa bila vesela, če v današnjih časih ne bi bilo toliko zavisti in govorjenja o tem, kdo kam spada, saj mislim, da bi se morali vsi podpirati (konec koncev ne spadamo ravno med največje države).
Vitalii: Hvaležen sem, da sploh lahko plešem, da mi je bila dana priložnost, da sem spoznal toliko novih prijateljev, ter da lahko toliko potujem. Kot plesalec se razvijam tudi osebnostno.
Kaj počneta, kadar ne plešeta? Čemu namenjata proste trenutke?
Zala: Prostega časa res nimam veliko, saj moram usklajevati šolo s treningi, zato takrat, ko imam prosti čas, rada spim, berem, se družim in igram s svojim bratom in našim psom. Občasno pa se najde čas tudi za prijatelje, še dobro, da jih je toliko iz plesnega sveta …
Vitalii: Svoj prosti čas preživljam s prijatelji, v bistvu so vsi plesalci. Zelo radi imamo dobro hrano, zato preizkušamo različne bare in restavracije. To je postalo že nekako naš hobi.
Zala: Verižica, ki sem jo dobila od svoje mami, voda in plesni čevlji.
Vitalii: Voda, voda, voda.
Po čem menita, da sta prepoznavna, da okolica, ki vaju pozna, reče: Ja, to je pa naša Zala, ja to je pa naš Vitalii?
Zala: Poznajo me kot zelo pridno, odgovorno in delavno punco, prijatelji pa bi verjetno rekli, da znam biti na trenutke tudi nora. (smeh)
Vitalii: Zase lahko rečem, da se zelo rad poveselim. Rad imam različne šale in uživam, ko se ljudje z mano smejijo.
Kateri je vajin življenjski moto?
Zala: ‘Work hard in silence, let success make the noise.’ (Delaj trdo v tišini, naj uspeh povzroči hrup, op. p.).
Vitalii: ‘Everything is theoretically impossible, until it is done.’ (Teoretično je vse nemogoče, dokler ni narejeno, op. p.).
