Pogovor z baletno plesalko ljubljanskega baletnega ansambla, ki je Ameriko zamenjala za Slovenijo.
Draga Yaman, dobrodošla na mojem portalu. Še vedno sem pod vtisom tvoje vloge v Velikem Gatsbyju. Zdi se, da ti je Myrtle Wilson pisana na baletno kožo. Kako si ti podoživela to vlogo in s kakšnimi ambicijami si se lotila priprav?
Najprej najlepša hvala! Kot tako mlada plesalka s tako veliko odgovornostjo, kot je vloga Myrtle, sem med vadbenim procesom gotovo čutila veliko osebnih vzponov in padcev. Leo (Mujić, op. u.) je pravzaprav koreografiral vse moje plesne prizore že zelo zgodaj v vadbenem procesu, kar je bilo odlično, saj sem imela kar nekaj stvari, na katerih sem morala resnično delati. Imela sem srečo, da je več ljudi gledalo moje plesanje in mi pomagalo razvijati vlogo tako tehnično kot umetniško. Nekaj dni je bil Leo, v drugih dneh naši izvrstni baletni mojstri, in celo tuji inštruktorji so prišli na moje vaje in mi pomagali. Vsak dan sem dobila nov dodatek in ga vnesla, kar je čudovito, toda potem, kar je naravno, so se nekateri vidiki mojega plesa izboljšali, toda kaj drugega pa še poslabšalo. Morala sem se naučiti sprejemati to kot nujen del procesa in biti potrpežljiva s seboj. Še zdaj čutim, kako se vsak dan spreminja ples Myrtle. To je čudovita plat dela plesalcev. Moram iti samo naprej in se zavedati, kako zelo sem napredovala v vlogi, odkar sem se prvič srečala z njo.
Glede na to, da prihajaš iz Amerike, ti je bil Gatsby verjetno zelo blizu?
Bila sem zelo navdušena, ko sem prvič slišala, da bomo Velikega Gatsbyja spremenili v balet. S svojo izbiro ameriških skladateljev v kombinaciji z energičnimi koraki, ki jih je koreografiral, čutim, da je Leo odlično opravil svoje delo in ujel edinstveno bistvo velikih ameriških mest, ki jih resnično pogrešam. Predstava ima gotovo zaradi tega posebno mesto v mojem srcu.
V Ljubljani si od lanskega avgusta, zaupaj nam, kaj vodi ameriško balerino, da pride živet v Ljubljano in tu nadaljuje svojo kariero?
No, že nekaj časa sem vedela, da želim plesati v Evropi vsaj v neki točki svojega življenja. Bolj me je pritegnilo veliko novejših koreografij, ki so nastajale tukaj v Evropi kot tiste v Ameriki, in želela sem biti del tega. Slučajno sem sodelovala s slovensko koreografinjo Kjaro Staric Wurst v Washingtonu, D.C., in mi je priporočila, da pogledam ljubljanski balet. To se mi je zdela odlična priložnost, da začnem svojo evropsko pot kot plesalka, in dovolj, da sem tu! Zanimiv del zgodbe je, da so moji predniki po materini strani prišli v ZDA dejansko iz Slovenije. Lahko bi rekli, da se vračam k svojim koreninam!
Je bil to velik izziv zate? Si se morala čemu odreči?
Medtem ko je bilo nekaj stvari, ki sem se jim morala prilagoditi, se mi zdi, da sem se precej dobro navadila. Življenje je tu nekoliko počasnejše kot doma, zato sem imela nekaj časa, da izberem svoje smeri. Pogrešam trgovine z živili, ki so odprte 24 ur na dan vse dni v tednu!
Nam opišeš svojo plesno pot, ki se je začela v Illinoisu, čeprav si se rodila v Chicagu.
Začela sem v lokalni šoli v Chicagu, imenovani Salt Creek Ballet. Tam sem trenirala s Sergejem Kozadajevom in Zhanno Dubrovskajo do 15. leta, ko sem se odločila, da moram zapustiti dom in nadaljevati svoje izobraževanje. Preselila sem se v internat na University of North Carolina School of the Arts, kjer sem končala preostala tri leta srednje šole. Tu sem tesno sodelovala s Susan Jaffe, Evo Draw in drugimi neverjetnimi učitelji, ki so mi resnično pomagali razvijati moj ples. Po diplomi sem postala pripravnica v washingtonskem baletu, dokler me Julie Kent ni postavila na višji položaj v drugi kompaniji.
Plešeš tako modern kot klasiko. Kako najdeš uravnoteženost med tema dvema izrazoma? V katerem si bolj ti?
Verjamem, da postaja v teh dneh meja med klasičnim in sodobnim plesom zelo tanka. Toda ta dva sta na neki točki precej povezana. Tudi produkcija, kot je na primer Veliki Gatsby, ki je tehnično balet, je napolnjena s koraki in gibi, ki niso v klasičnem repertoarju. Osebno si prizadevam zaplesati velike klasične vloge, vendar trdno verjamem, da ta dva sloga ne moreta obstajati sama … se medsebojno dopolnjujeta. Plesne kompanije si želijo pravih gibalcev, kar zahteva raznolikost in razumevanje različnih stilov.
Kako se pripraviš na vlogo, ne samo v tehničnem pomenu?
Sem zelo mlada, zato vem, da bom še dolgo precej osredotočena na tehnični vidik svojih nastopov. Vendar, kot vam bo povedal vsak pravi ljubitelj baleta, je tisto, kar v resnici predstavlja odličnega plesalca, njegova prisotnost in sposobnost, da res postane lik na odru. To je nekaj, na čemer zelo rada delam. Poskušam razumeti svoj značaj. Kdo je ona? Kaj jo sili, da počne stvari, ki jih počne? Želim si, da bi bila resnična oseba, ki ima življenje pred tem, kar vidimo v baletu. Ta razvoj karakterja oblikuje gibe tako, da niso le koraki, ampak pripovedujem zgodbo s svojim telesom.
Sodelovala si tudi na tekmovanjih. Kakšno je tvoje mnenje o tekmovanjih, zakaj se jih udeleževati?
Moje mnenje o tekmovanjih je nekoliko deljeno, vendar sem se tega naučila šele potem, ko sem se nekaterih udeležila. Priprava in izvedba lahko omogočita veliko umetniško ter tehnično rast. Tekmovanja lahko nudijo tudi priložnosti, kjer se lahko povežete z mnogimi drugimi nadarjenimi vrstniki, pa tudi z drugimi vplivnimi v panogi, kot so trenerji in direktorji. Vse to so dragoceni vidiki, toda po potem ko sem jih že nekaj doživela, ugotavljam, da tekmovalna narava teh dogodkov vpliva na najpomembnejši del baleta: umetnost. To, da morajo plesalci doseči določeno število točk glede na tehnične elemente, na podlagi tega, koliko trikov izvedejo na odru, namesto da bi se posvetili tistemu, kar v resnici poskušajo upodobiti. Umetnost je izvzeta. Številni plesalci si gradijo svoje kariere na podlagi tekmovanj, vendar to ni edina pot! Gotovo ni moja.
Je na obzorju znova sodelovanje na kakšnem od tekmovanj?
Ne predvidevam, da bom v bližnji prihodnosti sodelovala na kakšnih velikih tekmovanjih. Ti dogodki lahko resnično izčrpajo fizično in čustveno. Veliko se razvijam z repertoarjem, ki ga vadim tukaj v kompaniji, zato se medtem raje osredotočam na to.
Kaj je najpomembneje v življenju plesalke?
Kolikor smešno se sliši, verjamem, da je ena najpomembnejših stvari v življenju plesalca, da se spomnimo, da naša identiteta sega daleč stran od balerin. Tako pogosto se na tem področju znajdemo prevzete s svojim delom. V nekaterih pogledih je to čudovito, saj je naša strast in nas žene, da še naprej trdo delamo. Kljub temu je izredno pomembno, da imamo življenje izven tega. Iskanje ravnotežja je na trenutke težko, vendar zelo koristna naložba. Še vedno smo ljudje in moramo imeti takšen odnos do sebe.
Kakšno je življenje v Ljubljani, ti godi, se oziraš za kakšnim drugim mestom?
Imam srečo, da sem v tem času dobila nekaj res dobrih prijateljev, tako da, ko nisem v službi in imam energijo za to, resnično uživam v sprehodu po mestu ali pa grem ven in poskusim različne restavracije. Okolje v gledališču je čudovito, zato veliko časa preživim s kolegi plesalci tudi izven gledališča. Sem nekdo, ki si vedno želi izzivov in se gnati naprej. Za zdaj čutim, da to resnično dobivam v tem gledališču, in sem zadovoljna.
Ali imaš kakšen ljub kotiček v Ljubljani?
Vedno hodim rada po parku Tivoli, še posebej, ker je tako blizu Opere. Lahko grem celo med vajami. Verjamem, da je zelo pomembno preživeti veliko časa na prostem in v naravi, tako da je to popolna priložnost, ko imam zaseden urnik. To se mi zdi zelo sproščujoče in se lahko vrnem k delu mirnejša in bolj osredotočena.
Smo Slovenci prijazni do tebe? Kako nas doživljaš?
Slovenci se mi zdijo zelo prijazni! Seveda obstajajo kulturne razlike v primerjavi z Ameriko, vendar ničesar zelo opaznega ali izrazitega. Vedno sem hvaležna, da je bila moja prva izkušnja življenja v tujini tukaj v Sloveniji, ker so mi ljudje zelo pomagali in naredili prehod veliko lažji, kot sem pričakovala.
Kaj pa slovenska hrana, katera je tvoja najljubša slovenska jed ali kaj pogrešaš iz Amerike?
Hrana je tukaj neverjetna! Prihajam iz Amerike, kjer je najti zdrav, dobro gojen pridelek za primerno ceno lahko izziv, vsakič se navdušim, ko grem po nakupih ali jem zunaj. Sicer ne pijem, ampak kadarkoli starši pridejo v mesto, so vedno navdušeni nad odličnostjo slovenskih vin … Morala bom poizkusiti še kaj, da bom lahko doživela pravo slovensko pojedino. Glede ameriške hrane pa − je vsekakor nekaj stvari, ki jih pogrešam, predvsem sladkarije, takšne, ki jih tukaj ne najdem. Seveda sem vse svoje najljubše prinesla od doma v Ljubljano po poletnih počitnicah.
Kakšen je tvoj odnos do hrane, paziš, kaj ješ ali niti ne?
Poskušam se izogniti štetju kalorij, saj te lahko po mojih izkušnjah to malce zasvoji in je celo škodljivo. Vendar pa hrani, ki jo jem, posvečam kar nekaj pozornosti. Balet je izjemno fizičen poklic. Aktivna sem več ur na dan, zato moram hrano obravnavati kot nekaj, s čimer napolnim in nahranim svoje telo. Izbiram živila, ki so hranljiva, zato da ohranim zdravje.
Ampak tvoje ime je kar posebno. Od kod izhaja?
Pravzaprav da! Yaman je turško ime, saj moj oče izvira iz Izmirja. V prevodu pomeni “pogumen”. Rada bi verjela, da svoje ime upravičujem.
Ali si oseba, ki načrtuje ali se raje prepuščaš toku?
Imam velike cilje zase in za svojo prihodnost, tako da ja, na dolgi rok sem dejansko oseba, ki načrtuje. Iz dneva v dan pa se bolj prepuščam toku. Včasih sem si dovolila, da so me preplavili stres in moja pričakovanja. Zdaj se izogibam temu, tako da sem iskrena do sebe in svojega dela, in stvari bodo tekle naravno, kot morajo. Ni treba vsega načrtovati. Prepričana sem, da če trdo delaš in si pristna, milostna oseba, bodo stvari delovale v tvojo korist. Ko resnično želiš nekaj, je seveda veliko dejavnikov, ki vplivajo na to, ali se bo zgodilo ali ne, toda edini način, kako lahko na to vplivaš, je s svojimi dejanji in delom. Stvari morda ne bodo vedno potekale po načrtih, gotovo pa se boš premikal naprej. Verjamem, da to drži ne le v baletnem svetu, ampak tudi na preostalih področjih življenja. Ta pristop uporabljam, že odkar se spomnim, in presneto, pripeljal me je tako daleč!
Kaj je na tebi značilnega, da ljudje rečejo, ja, to je naša Yaman?
Za balet, za tiste, ki so sodelovali z mano, bi rekla, da bi jih večina verjetno odgovorila na to vprašanje, da sem poznana po svoji delovni etiki. Delam zelo trdo in pametno, in to je nekaj, po čemer se razlikujem v nekaterih pogledih. Za tiste, ki me v studiu ne poznajo, a so me videli v predstavi, pogosto komentirajo, kot lahko rečem − “ima to”. Rekli so mi, da imam poseben nastop na odru, ki ga ljudje ne morejo natančno prepoznati, ampak jih privlači. Mislim, da je to lahko povezano z delom in strastjo, toda v vsakem primeru se počutim počaščeno in ponosno, da lahko ljudje prepoznajo nekaj posebnega. Kot plesalko me čaka dolga pot, toda če bom ostala zvesta tem lastnostim, upam, da bom prišla daleč.
Ker smo že skoraj v decembru, sprašujem, kaj je letošnja novoletna želja?
Ja! Želim si, da bi jaz in moja družina imeli zdravo in produktivno leto.
In zadnje vprašanje, kaj je zate ples?
Ples je zame strast. So trenutki, ki so napolnjeni z blaženostjo in veseljem, drugi pa z bolečino in zmedo, toda moja ljubezen do te umetnosti je in bo ostala konstantna, ne glede na to, kam me vodi. Imam se za izjemno srečno, ker lahko rečem, da je moj poklic moja strast.
Hvala za tvoj čas in energijo!
Hvala, ker ste me povabili. (prevod intervjuja iz angleščine: Melita Goljevšček)
