Draga Ana, lep zimski pozdrav. Prvi pokalni turnirji so že za vami pa me zanima, kako si štartala novo leto oz. novo sezono?
Živijo. Štartali smo uspešno. Plesalci napredujejo. Najbolj sem vesela, ker je v našem klubu vedno več zanimanja za tekmovalni ples, ki vsekakor dviga raven kakovosti plesalcev. S tem pokažejo, da nam zaupajo in da želijo biti vključeni v našo tekmovalno družino.
In za uvod seveda nekaj besed o tebi. V dveh, treh stavkih – kdo si, Ana Medvešček, od kod prihajaš in kam si namenjena?
Sem mama dvema čudovitima otrokoma, ki me trenutno najbolj potrebujeta. V resnici sem tudi sama še en velik otrok, z neskončno domišljije in ogromno željami. Ves čas sem v gibanju in stremim k sprostitvi in umirjenosti telesa ter uma.
Že kot majhna punčka sem bila polna energije, nikoli me ni bilo sram nastopati. Z gibom sem se izražala lažje kot z besedami. Moji začetki so bili pri treh letih v Kamniku z Urošem in Matejo (zdaj vodita plesni center Vijavaja) in v baletni šoli v Kamniku. Pozneje sem se včlanila v Kazino, kjer sem plesala skoraj desetletje. Že v osnovni šoli sem poučevala in vodila navijaške skupine (ŠKL), s poučevanjem sem nadaljevala tudi v srednji šoli. Ves čas sem obiskovala odprte plesne klase različnih modernih tehnik. Redno sem obiskovala London (Pineapple in Laban).
Kdaj in zakaj si ustanovila svoj plesni klub z imenom Šinšin?
Že od nekdaj me veseli poučevanje in raziskovanje človeškega telesa, kaj vse zmore in na kakšne načine se gibalno izražamo. Pred osmimi leti sem bila dovolj pogumna, da sem stopila na samostojno pot in povabila plesne kolege k sodelovanju. Začeli smo z malimi skupinami v slabih pogojih za delo.
Kaj pravzaprav pomeni Šinšin?
Duša in telo, eden brez drugega ne funkcionirata. Izhaja iz japonščine ter pomeni duša in telo v enem.
Najprej sledim svojim željam in svojim zmogljivostim. Zavedam se, da brez članov ni kluba, in člani si včasih želijo več, kot lahko ponudimo. Zato se seveda prilagajamo tudi njihovim željam. Trendi so tako za mimogrede, a v osnovi – ples in gibanje ostajata nespremenjena.
Kamnik se zdi kar plesno mesto. Od tam prihaja nekaj dobrih plesalcev, imate tudi dober nabor njih. Kako bi opisala Kamnik – kot plesno mesto ali pač ne?
Kamnik je zelo posebno mesto. Od tu prihaja mnogo zares dobrih športnikov in umetnikov. Razvijali smo se s pomočjo Kulturnega društva Priden možic, ki ga vodi Goran Završnik. Omogočili so nam, da smo se s plesom vključevali v različna kulturna področja. Postali smo prepoznavni in pridobili smo zaupanje ljudi. Hkrati smo se razvijali tudi na športnem področju. Tako lepo se lahko prepletata umetnost in šport le v plesu. Kamnik je definitivno plesno mesto, poleg plesalcev imamo tudi ogromno gledalcev, ki ob produkcijah napolnijo kar tri zaporedne predstave v Domu kulture.
Tekmovanja mi postavljajo nove izzive. Rada sem vključena v tekmovalni sistem, ker sem tudi sama bolj tekmovalne narave. Če bi mi pred leti postavili to vprašanje, bi bil moj odgovor tu zaključen. A gre za mnogo več kot le to, da se udeležiš tekme. Gre za proces, načrtovanje, analiziranje, spremljanje, sodelovanje … in še bi lahko naštevala. Koliko solz, koliko neuspehov. Ko se plesalec odloči, da bo tekmoval, se zanj spremeni življenje. Treba se je odrekati določenim navadam, veliko časa preživeti v plesnih dvoranah in razmišljati o plesu, gibanju,telesu, ki se razvija in preoblikuje. Plesalec tekmovalec se razvija popolnoma drugače, ima motiv in željo po napredku. Zato spodbujam plesalce v sistem tekmovanj, če vidim, da so sposobni in imajo predispozicije.
Na katere rezultate si najbolj ponosna – mogoče v zadnjem letu ali dveh – in na katere plesalce?
Ponosna sem na vse naše plesalce, tudi tiste, ki niso dosegli vrhunskih rezultatov. Ni vedno pravice v plesu, in ko zate mnenje drugih ni najpomembneje in plešeš zase, takrat rezultati pridejo sami od sebe. Lahko omenim nekaj imen: Zala Kaker, Daša Resnik, Grega Golob, Živa Babnik. Res pa je, da je svetovni prvak Grega pripomogel k prepoznavnosti. Za nas se ni nič spremenilo, še toliko bolj nosimo odgovornost, da je vsak naš nastop upravičen tega naslova.
Vem, da me v srcu ne bodo zapustili Zala Kaker, Grega Golob… Daša Resnik bo ostala v plesu, vidim jo kot pedagoginjo. Drugi so še premladi. Na vse sem zelo ponosna.
Koliko koreografij na sezono pripraviš in od kod črpaš zamisli, kaj te navdihuje?
Lansko sezono, ko sem bila aktivnejša, sem pripravila 23 koreografij. Izhajam iz sebe, ne želim kopirati. Razmišljam o gibu, o glasbi o učinkovitosti, o čustvih. Gregovo koreografijo sem pripravila mimogrede. Zato je verjetno tudi uspešnejša od drugih. Navdihuje me življenje na splošno. Ko si vpet v plesni svet, nenehno razmišljaš. Zamisel dobim kadarkoli, kjerkoli.
Je Slovenija dovolj velik prostor za količino plesnih šol in posledično plesalcev, ki jih ima?
Slovenija je dovolj velik prostor. Zanimanja za ples je veliko. Je pa res, da male šole nimamo selekcije in s tem plesalci počasneje napredujejo, ker se jim ni treba boriti za prve vrste. Majhnost ima tudi prednosti. Lahko se bolj posvetimo boljšim in bolj zavzetim ter dobimo dobre posameznike.
Kakšen je tvoj pogled na slovensko plesno sceno?
Kakovost slovenskih plesalcev je visoka. Ponudbe je ogromno. Všeč mi je, da so se odprle možnosti za akademsko izobraževanje v plesu tudi v Sloveniji. Želim si, da bi plesalci bolj zaupali slovenski stroki.
Kaj te pri plesu najbolj osrečuje in kaj najbolj žalosti?
Osrečuje me vse, kar je povezano plesom. Žalosti me, da se ples v družbi postavlja na stranski tir.
Zdaj prostega časa nimam, če pa je le možno, zbežim ven v naravo.
Naštej tri predmete, brez katerih ne greš na nastop, ali na vajo, ali sploh iz hiše, nikamor.
Rezervne nogavice, glasba, voda.
Po čem si prepoznavna, da vsi rečejo: No, to je pa naša Ana?
Po svojem prodornem glasu (smeh). Sliši se čez vse stene.
Imaš kakšen moto ali misel, ki te vodi skozi življenje?
Niti ne. Imam ogromno misli za določene življenjske situacije. Ne držim se samo ene.
Zame pomeni neskončno raziskovanje gibanja in popolno sprostitev.
Kdo sestavlja moj kolektiv? So več kot le kolektiv, so prijatelji, s katerimi rastemo skupaj: Luka Šabič Godec, Nina Semprimožnik, Tina Habun, Simona Kočar, Ajda Špacapan, Sandra Rožič, Matej Repanšek, Neža Blažič, Tanita Rose, Vesna Drolc, Maruša Pfajfar, Kaja Reberšek, Iztok Noč. Ko si enkrat del naše ekipe, si naš za vedno, z uspehi ali brez, z vzponi ali padci.
Hvala in vse dobro ti želim.
Hvala za podporo.
