Vedno stremim k popolnosti, čeprav vem, da to ni najbolje

Zdi se kot, da tvoj dan ne zna miniti brez plesnega giba. Kako je ples prišel v tvoje življenje, je bil usoden kakšen dogodek?   
Prav se ti zdi, ples je moj dih, moja strast, moj način življenja, moja jutranja bolečina, popoldanska sreča ter zadnja misel, preden zaspim. Še preden sem vedela zase, sem preživljala vikende v plesnih dvoranah, saj je bila mami aktivna plesalka v prvi aerobični Nike skupini.

Nam zaupaš nekaj o svojih začetkih in plesnem šolanju?
Kmalu zatem, pri treh letih, sem začela plesati tudi jaz, v plesni šoli Urška. Nato sem spominjam svojega prvega šaseja in solz,ki so prišle ob njem,ker ga nisem in nisem znala narediti. Ko sem ga osvojila, ni bilo treninga, da ga ne bi zamudila, da ne bi stala zraven trenerja in požirala vso njegovo znanje. Že takrat sem vedela, da bom plesalka in da bom nekoč tudi sama predajala plesno znanje. Pri devetih letih so me vpisali v baletno šolo, pa ne zaradi moje želje, ampak zaradi maminega popoldanskega dela. Vpisala me je na Konservatorij za balet, tako sem poleg rednih in izrednih treningov obiskovala še baletno šolo. Štirikrat na teden vaje baleta, enkrat na teden ura klavirja in nauka o glasbi in stilnih plesov. Resnično mi je šel po glavi samo ples. Baleta sicer nisem marala, sem pa zelo vzljubila učiteljico Darjo Sebastian, ki me je naučila plesnega reda in discipline in obnašanja. Všeč sta mi bili njena vojaška vzgoja in natančnost. Veliko in rada sem plesala. Pri šestnajstih letih je nastopila kriza, nisem imela več ekipe, s katero bi trenirala, cele dneve sem samo asistirala, kar mi ni bilo dovolj. Iskala sem samo sebe, nisem in nisem se našla, že sem bila na tem, da odneham, pa me rešila Darja Šuster. Odpirala je plesno šolo v Medvodah in iskala mlade trenerje. Pri osemnajstih sem dobila svojo prvo skupino, in tako sem zdaj, kar sem.
Si plesalka, koreografinja in pedagoginja. So skozi leto vloge enakovredno zastopane oziroma kako se dopolnjujejo ena z drugo?
Sem plesalka. Sem tudi koreografinja. Ja, in tudi pedagoginja. Težko bi se razvrstila, ker sem resnično mešanica vsega. Eno se dopolnjuje z drugim, in imam to sreč,o da imam vse to prirojeno oziramo velik talent za to. Kakšen dan sem mogoče samo plesalka ali pa pedagoginja, večinoma pa bi si želela biti koreografinja. V mojem primeru je najtežje biti koreograf, sem šele na začetku svojega ustvarjanja, nekaj izkušenj že imam, se pa še vedno učim. Učim se predvsem to kako odpreti svojo ustvarjalno pot in kako zaupati svojim korakom in idejam. Če ne bi imela toliko plesnega predznanja, bi mi bilo verjetno še težje. Letos sem dopolnila štiriindvajset let, to se pravi, da moje noge plešejo že enaindvajset let.
Kako lahko prepoznamo tvoj koreografski oziroma plesni stil?
Moj koreografski stil prepoznaš po energičnosti, po energičnih korakih, skokih, nasmeških, izraziti mimiki in odbiti glasbi. Ne maram počasnih glasb, še posebej ne maram, da otroci plešejo na žalostne skladbe s težkimi čustvi. Počasno hitro postane dolgočasno, zato v neki meri prvo poskrbim zase in za publiko, da uživamo v nasmejanih točkah in ritmični glasbi. Velikokrat sem že slišala, da so moje glasbe in točke poskrbele za popestritev monotonosti.
Na čem gradiš koreografijo, kaj je vedno prva inspiracija?
Veliko hodim okoli, veliko potujem, veliko se izobražujem tako ali drugače, veliko treniram sebe, veliko berem, veliko gledam Youtube, če le imam možnost, si ogledam predstavo, koncert, muzikal v živo, veliko mi pomagajo posnetki muzikala Cabaret, Lizze Minneli, Boba Fossa, Beyonce, Janet Jackson. Vse to me obdaja in nato pretvorim to v koreografijo. Veliko dam na vizualizacijo, zato si prej vse dodobra predstavljam v glavi. Plesalca v kostumu, na velikem odru, prilagodim težavnost in si rečem: ‘Tole bo zmagovalna točka.’

Plesalci ste na državnih, evropskih in svetovnih prvenstvih konkurenca. Kakšna pravzaprav?

Točno to, kašna pravzaprav? Sama sebi sem največja konkurenca, saj nenehno tekmujem sama s seboj in se vsako leto, vsak mesec, dan želim izboljšati, zato nimam časa še za druge. Vem, da so in da je konkurenca velika in da imam veliko dobrih skupin trenerjev, koreografov, samo vedno poskrbim, da prvo počistim pred svojim pragom. Ne tekmujem zaradi drugih, ampak zaradi svojih osebnih napredkov, napredka punc in otrok. Tekmovanje mi pomeni samo neka predstavitev, kaj smo naredili čez sezono, kako in koliko smo trenirali.
Kateri so tisti naslovi, s katerimi se lahko najbolj pohvališ oz. si nanje najbolj ponosna?
Zelo sem ponosna na naslov državnih prvakinj v Jazz malih formacijah leta 2011. To je bilo eno izmed mojih prvih koreografskih del. Še bolj sem ponosna na to, da tri leta kasneje, kljub slabim uvrstitvam leta 2012 in 2013, še vedno držimo skupaj in treniramo. To pomeni, da sem vzgojila dobro ekipo. Ponosna sem na na Tio Jagrič, mojo jazz pionirsko solistko, ki je prva na točkovni lestvici, na show solistko Laro Šlibar, ki je v prvem letu tekmovanja skoraj vedno v finalu. Ponosna sem na uvrstitev pionirske formacije Think med petnajst najboljših koreografij Dance Fest festivala v Novem Sadu. In seveda na vse moje boljše in slabše dosežke, ponosna sem na svoje otroke, kako lepo se razvijajo kot plesalci.
Kaj ti tekmovanja in naslovi pomenijo, če sploh kaj?
Letos sem še do marca bila prepričana, da ne bom tekmovala. Rekla sem si, da je dovolj, še posebej po dveh velikih razočaranjih z mojimi Damn jazz puncami. Potem pa se je začelo. Želje in prepričevanja … in tako letos plešem ne samo v eni skupini, ampak celo dveh malih skupinah.
Veliko smo se pogovarjale in prišle do zaključka, da resnično rade treniramo, zelo nam pomeni naporen trening, še več pa občutek, ko stojiš na odru in če imamo nek datum, do katerega moramo vse to uskladiti, je za nas še toliko bolje, saj s tem vadimo tudi red in disciplino. In če ne  v plesni tehniki, smo dobre v disciplini. Treniramo petkrat na teden, punce redno opravljalo izpite, zelo so uspešne, in to mi je najbolj pomembno. Dan tekmovanja je samo dokaz uspešne sezone in kvalitetnih treningov in dan ko se družimo in še bolj zbližamo. Zato v prvi vrsti tudi otroke pošiljam na tekmovanja. Imajo neko skrb in morajo biti disciplinirani, poskrbeti morajo, da prihajajo redno na treninge, morajo imeti urejeno frizuro in torbo. Ne učim jih samo plesnih korakov, učim jih za življenje.
Znana si tudi po posebnih kostumih za svoje plesalce. Imaš čut za oblikovanje po svoji mami Barbari K. Germ ali misliš, da sodita kostumografia & stajling k popolnemu plesnemu izdelku na plesišču?
V baletni šoli mi je profesorica povedala, da baletka ne bom, imam pa ogromen smisel za estetiko. In ja, to imam po mami, ona ima to po svojem očetu. Naša prababica je do devetdesetega leta "štrikala", druga pa je pri isti starosti skrbela, ali se bluza ujema s hlačami. Tako da to imam v družini, v krvi, imam smisel za lep izdelek. In zelo sem hvaležna za to. Verjetno so ti ostali v spominu pink kostumi mojih pionirk. Ti kostumi so nastali, ker sem ugotovila, da današnji otroci ne vedo, kdo so Madonna, Michael Jackson, Aretha Franklin, Ana Pavlova, Pina Bausch … Pa sem rekla: "Nič, vsaka bo dobila na kostum sliko od nekoga in izbrskati mora, kašne podatke o sliki." Ker jim je tudi pomembno, da nekaj ‘ predstavljajo’, sem izbrala komad od Parov Stelar: Wanna Fete?, kar pomeni: Se želiš zabavati ? Se pravi so predstavljale slavne na zabavi. Poučno z odštekanim. Seveda marsikdo ni razumel zgodbe, ampak važno, da so se otroci nekaj naučili.

Veliko se izobražuješ. Kaj zate pomeni nenehno biti na tekočem na plesnem področju?
Vedno stremim k popolnosti – vem, da to ni vedno najbolje, ampak to me žene in vedno želim več. Zato veliko raziskujem in iščem ter se učim. In ko osvojim, ponovim vajo od začetka. Vedno s lahko kaj novega naučiš, še več pa starega za obnoviš. Našla sem se v jazz plesu in glasbi, že nekaj let se vračam v London, sedaj se pripravljam na poletje z Dollie. To sezono sem se veliko naučila od Blaža Godca, resnično obvlada svoje delo, vsak dan znova se pa učim od svojih punc in otrok, ki sledijo moji strasti in energiji.
Kakšen je tvoj pogled na slovensko plesno sceno? Kako jo dojemaš? Kaj so plusi in kaj minusi? Kaj bi želela, da se spremeni, če sploh kaj?
Zadnje čase sem sama svoj svet in se skušam posvetiti svoji uspešnosti, ker sem jaz sprememba, ki jo želim videti v svetu, kot pravi Gandi, zato se ne obremenjujem z njihovo politiko. Vidim, da nas je veliko, ki živimo za ples in to predajamo naprej. Lepo bi bilo, če bi bolj spoštovali osebne plesne stile in se kdaj pa kdaj med seboj povezali, ampak tega niti ne pričakujem. Dandanes se vsi borimo za svoj kruh.
Imaš iskrene prijatelje v plesu?
Imam. Vsi moji prijatelji so plesalci. Nekateri samo po duši, nekateri rekreativno, nekateri so profesionalci. To sezono smo dobili nove pridobitve v Urški, s katerimi si še posebej pomagamo. Na splošno se z moškim kolektivom zelo dobro ujamem. Veliko delam, zato so oni večinoma moja družba.
Kaj te pri plesu najbolj osrečuje?
Ko plešem, imam prazno glavo, vse misli izpuhtijo, čutim pozitivne misli, čutim svojo moč in veličino svoje duše. Ko neham plesati, čutim, da bi to lahko znova in znova ponavljala, s še večjim zagonom. Ples je moja meditacija in ritem bitja mojega srca. Noro.
Ali je sploh opcija B v tvojem življenju – početi kaj drugega?
Opcija od C-Ž . Imam smisel za ustvarjanje in veliko srečo, da v vsaki stvari vidim, kako bi jo lahko povezala s plesom. Imam neskončno idej, zapisanih, neuresničenih, ki čakajo, da pridejo na vrsto.
Kaj počneš, kadar ne plešeš, ne koreografiraš in ne poučuješ?
Ko ne plešem, kuham, pospravljam, plavam, hodim v gozd, berem, pa potem spet malo pospravljam, se družimo z družino, hodim na jogo,se družim z mami, preživljam čas v svoji kuhinji in hodim po svetu.
Je misel na družino, otroke?
Svojo družino že imam, zaenkrat sva samo dva. Si pa na seznamu za prihodnost delita prvo mesto otrok ali pa potovanje po Karibih.Bomo videli.
… (foto: Nives Dragan&Aleksandar Domitrica)
Vem, da je pri tebi ples povezan tudi z zdravim načinom življenja. Kako?
Kot trener in vzornica mnogim otrokom in v bistvu v prvi vrsti plesalka moram seveda skrbeti za svoje telo, zaradi estetskih, zdravstvenih razlogov, zaradi dobrega počutja in zadostne energije, in seveda vzdržljivosti. Če se ne bi redno, zdravo prehranjevala, če ne bi imela fizioterapevta in bioterapevtko, ne vem, kako bi zdržala tempo. Tako kot poskrbim za obremenitev, moram poskrbeti tudi za sprostitev. Imam namen ostati v formi doživljenjsko, zato sem že dve leti nazaj začela paziti na vse te stvari.
In voda je tvoja dnevna spremljevalka, kajne?
Na dan popijem do tri litre vode, da mi je to še bolj v veselje, sem v Aziji kupila iDance flaško. Zjutraj pojem zajtrk, ponavadi je to banana, skuta, jogurt, pomaranča,in mešanica semen, vsak dan jem kuhano hrano, zelenjavo in meso, veliko beljakovin in vlaknin, pred naporom pojem še tri žlice skute in sadje, in vsak dan po treningih ob enajsti uri zvečer jem obrok, seveda primeren, da nahranim mišice. Nekaj časa nazaj sem poslušala očitke, da sem obsedena, sedaj pa že vsi mediji opozarjajo na to. Lepo je, ko se navadiš in si urediš urnik, tako da se prilagodiš sebi in potrebam svojega telesa. Vse je samo v redu in disciplini, in ko to osvojiš, si tudi lahko privoščiš dan, ko grešiš. In mimogrede nastane rima:  Zala me ohlaja, ko na treningu vroče mi postaja.

View Gallery 11 Photos