Na začetku se našim bralcem in bralkam predstavi kot oseba in kot ustvarjalka. Kdo si, Suzana Rengeo, in kam si namenjena?
Odraščala sem v družini krojačev in šivilj, zato me je ta panoga že od nekdaj zanimala. Risanje skic oblačil, izdelava samega oblačila od začetka do konca. Vir mojih kreacij so čustva, ki jih v meni sprožajo ali ljudje, ali narava, ali igra v gledališču. Zadnja leta najraje ustvarjam v gledališču. Zato velikokrat v svoje kreacije vnesem pridih kostumskih oblačil. Se pravi – najraje bi ostala v teh vodah, ker mi je všeč sam proces dela v gledališču in ljudje.
Moj poklic v Slovenskem narodnem gledališču Maribor je oblikovalec kostumske opreme in sem vodja moške krojačnice. Občasno pa delam kot kostumografinja. Ko opravljam delo vodje moške krojačnice, je moje delo kar precej pestro. Prva faza se začne tako, da po pogovoru s kostumografi za določeno predstavo (opera, balet ali drama) določim, koliko blaga je potrebno za določen kostum. To ocenim na podlagi skice, ki jih je predstavil kostumograf. Mere naših rednih sodelavcev že imam, če pa pridejo zunanji, pa jih moram najprej izmeriti. Nato vzamem osnovni kroj, ga modeliram in dopolnim glede na skico kostuma in glede na velikostno številko. Skrojim krojne dele, narišem tehnično skico in jih dam naprej v šivanje. V naši krojačnici so štiri, ki šivajo. Oblačila sešijejo do prve faze, se pravi tako, da lahko naredimo prvo pomerjanje z igralci, baletniki ali pevci. Tu je poleg tudi kostumograf in določimo, kako dolg suknjič želi, kako ozke hlače, kakšni gumbi bodo itd. Po pomerjanju v šivalnici končajo kostum in predamo vse kostume v garderobo. Nato nas čaka velika kostumska vaja, kjer se vsi na odru oblečejo v kostume. S kostumografom naredimo še zadnje popravke in tu se potem delo za eno predstavo konča. Na leto imamo okrog 14 do 16 premier. Ene večje, druge manjše, ko pa opravljam delo kostumografinje, imam poleg prej opisanega še veliko raziskovalnega dela. Dosti pogovorov z režiserjem in seveda na koncu risanje skic oblačil.
Po končani srednji šoli sem se vpisala še v modelarsko dveletno srednjo šolo v Mariboru, nato pa še na tehniško fakulteto, smer konstrukcija in modeliranje oblačil. Vmes sem delal v Muri, Nes – športna oblačila, Clar – otroška oblačila … Pa še kar nekaj služb. Saj veš, kako je v šiviljski industriji – pogodbe na vsake dve leti in konstantno menjavanje služb. Vzela sem to kot pozitivno, saj sem v vsaki tej službi pridobila nove izkušnje in znanja. Vseskozi pa sem razvijala tudi svojo lastno blagovno znamko, Suzana Rengeo clothes with style. Prav po menjavi službe sem naletela na oglas da SNG Maribor išče oblikovalca kostumske opreme in sem se prijavila. Kar dosti kandidatov nas je bilo, in glede na to, da sem celo življenje delala ženska oblačila, sem kar sama sebe presenetila, kako sem se uspela v tako kratkem času naučiti in se dokazati tudi pri moških oblačilih.
Krojačnica je za moške, šiviljstvo pa za ženske, kajne? Tako v mojem amaterskem besednjaku.
Tako je. Na ženski strani je tudi vodja za ženske kostume. In imamo moško in žensko delavnico, kjer se ločeno šivajo ženska in moška oblačila, razen ko imamo moške oblečene v ženske kostume, se malo prilagodimo.
Predvsem smo pozorni na to, da so materiali izbrani z elastanom. Kroji se razlikujejo tako, da sta roka in noga lahko gibljivi v oblačilu. Všijejo jim ‘koze’, to je poseben kos blaga, všit pod pazduho in v sedalo za lažje gibanje.
Kakšen odnos vlada na relaciji kostumograf-vodja krojačnice?
Naše sodelovanje se začne ob predaji skic. S kostumografom narišemo tudi tehnično skico, še posebej če so originalne skice malce preveč umetniško narisane, pa se mogoče ne vidi, kje je šiv, kakšni so gumbi, kakšen poseben ovratnik itd. Nato določim dolžine blaga. Ko blago kupimo, se na vsako skico doda košček blaga, da ne bi prišlo do kakšne neljube napake. Še posebej pri velikih predstavah. S kostumografom končamo delo na kostumski vaji, kjer določimo še zadnje popravke.
Koliko lahko sugeriraš ti kot realizator kostuma kostumografu?
Največkrat lahko svetujem, kako je najlažje in najhitreje narediti kostumi, še posebej ko nam primanjkuje časa.
Kaj je najbolj zapleteno v tem delovnem procesu?
Bi rekla, da je vsaka faza izdelave kostuma precej zahtevna. Treba je imeti znanje, kakšni so bili kroji v različnih obdobjih, kajti za dosti predstav delamo skoraj originale zgodovinskih kostumov.
Da prikličem iz spomina … izdelava kostumov za Seviljskega brivca, kjer smo morali narediti oblačila za ogromne debeluhe in je postava bila narejena iz konstrukcije iz ‘spužve’. Zahtevne kostume smo izdelovali tudi za Črne maske, kjer je bil kostumograf Alan Hranitelj. Takrat smo morali sodelovati s scenskimi delavnicami, ker so bili kostumi skoraj kiparska dela. Najlažje je bilo sešiti … Ne spomnim se.
Seveda mora plesalec po vsakem prvem pomerjanju ‘testirati’, če se lahko giba v oblačilu. Težave nastanejo, če kostumograf izbere blago, ki nima elastana. Težave nastanejo tudi, če so kostumi preozki in neraztegljivi ali težki. Načeloma pa se vse lahko dogovarjamo že v fazi izdelave in pomerjanja.
Koliko si lahko sama dovoliš ‘popravljati’ kostum ali moraš nujno slediti idejam kostumografa?
Načeloma sledimo idejam kostumografov, razen če se predelujejo kakšni kosi oblačil iz fundusa.
Zame je dober kostumograf tisti, ki zna poleg dobre skice izbrati tudi dober in kakovosten material. Dober kostumograf je tisti, ki ve, kaj želi imeti na odru, in ki se dokončno in dobro pogovori z režiserjem, kaj hoče imeti na predstavi. Če bi morala nekoga posebej izpostaviti, so to Luca del Alpi, Cristina Aceti, Alan Hranitelj …
Kaj je večji izziv – šivati za plesno, gledališko ali operno predstavo?
Vsaka je svoj izziv. Pri opernih je izziv to, da je ponavadi veliko kostumov, pri baletni je, da so posebni kroji, pri gledališki pa npr. postaranje kostumov itd.
Ne vidim neke razlike. Razen ko pridejo iz dopustov ali po velikonočni in božičnih praznikih (smeh).
In kaj narediš takrat?
Ponavadi to niso tako skrajne razlike. Način krojenja v gledališču je drugačen kot v konfekcijski industriji. Ponavadi že v osnovi dodam večje dodatke za šive, tako da oblačilo lahko hitro prilagodimo na ‘ekstra kilogramčke’. Oženje pa tudi ni težava.
Moj prvenec je bila velika opera Jevgenij Onjegin. Sodelovala sem z znanim ruskim režiserjem makedonskega porekla Ivanom Popovskim. Odločil se je, da bo opera v klasičnih kostumih iz 19 stoletja. Tako me je čakalo nekaj raziskovalnega dela v knjižnici. Posebno iskanje so bili takratni čini vojakov. Opera je bila v treh delih, pevci so se preoblačili trikrat. Najprej kmečki del, kjer so bila preprosta kmečka oblačila, nato klasični kostumi in na koncu večerna toaleta za bal.
Skozi leta izdelujem vsa oblačila. No, v zadnjih časih tudi moška. Najraje pa se sprostim, ko skiciram in naredim kakšno večerno obleko .
Kaj je recimo posebnost tvojih oblek?
Poskušam izdelati iz blaga, ki ni vsakdanje, kroj, ki poudarja ženske linije, da jih naredi ožje in skrije hibe, če so. Rada jih naredim, da so malce ekstravagantne.
Kako sploh nastane kreacija od začetka do konca, kako ti pristopiš k njej?
Različno. Včasih me do ideje pripelje samo blago, ko ga vidim, otipam. Včasih želje stranke. Najprej seveda narišem skico, naredim kroj, izrežem in sešijem. Sliši se nezapleteno in lahko, in zame tudi je, ker to delam od svojega 13. leta naprej.
Na črno večplastno večerno obleko z zelo dolgo vlečko.
Kdo je potem zate najbolj skladno oblečena plesalka ali pa plesalec, če si iskrena? In koga bi recimo rada oblekla?
Všeč mi je stil koreografinje Valentine Turcu, kljub temu pa bi ji dodala malo več barv na njena oblačila in modernejše kroje. Oblekla bi tudi tebe, ker mi je všeč, kako lahkotno kombiniraš barve. Bi mi bil prav lep izziv. Od moških pa umetniškega vodjo našega baleta Edwarda Cluga, ker ima svoj stil, ki ni čisto klasičen. Rad eksperimentira, vendar vse v mejah odličnega okusa.
Predvsem poskušam biti izvirna in delati iz sebe. Občasno pa mi namigne Alexander McQueen.
Kje se nadihaš novih idej?
Potovanja, spremembe v življenju (čustvena nihanja) (smeh).
In zato si ravno na poti v Rim?
Seveda, ker se moram navdihniti, ker bo lepa sprememba, ker sem amaterska fotografinja.
V osnovni šoli sem obiskovala fotografski krožek, za katerega me je navdušil moj oče. Takrat je seveda bila fotografija čisto drugačna kot danes. Slike smo tudi sami razvijali. Vmes sem ta hobi opustila, zadnje čase pa me je spet privabilo. Ko sem sama s fotoaparatom, se mi odpre čisto drugi svet. Skozi to majhno okence vidim stavbe, naravo, žuželke malo drugače. Izziv mi je fotografirati pod različnimi koti in zajeti znane stavbe , predmete itd., tako da se zdijo neprepoznavne. Pred časom mi je prijatelj rekel: Toliko fotografij Maribora imaš, pa imam občutek, da to sploh ni bilo slikano tu.
Zdaj se bom izdala. Ne zanima me preveč kuhanje (smeh).
Imaš še čas. Še zadnje vprašanje. Kaj zate pomeni delati v gledališču?
Delo v gledališču ni običajna služba in ker sem vedno nekako izstopala s svojim mišljenjem, oblačenjem in obnašanjem, je to delo v bistvu pisano na mojo kožo. Sanjsko, raznoliko in hvaležno.
