Pogovor s plesalcema latinskoameriških in standardnih plesov, ki si želita zmagati Blackpool in s plesom očarati ljudi.
Draga Dedee, dragi Uroš, pozdravljena na Paradini spletni strani. Bodimo aktualni in napišita nam, v kakšnem stanju je vajino plesno partnerstvo, kako trenirata v teh koronskih časih, kako vama gre od rok in nog?
Dedee & Uroš: Gospa Barbra, hvala za povabilo, z veseljem sodelujeva v Paradi plesa. Najino plesno partnerstvo je preraslo v trdno prijateljstvo, zavezništvo in medsebojno podporo na vseh življenjskih področjih. Ponosna sva, da se razvijava kot človeka, kar dnevno pušča pečat tudi na najinemu plesu. Korona je prinesla s seboj vse – minuse, pluse, urjenje potrpežljivosti in željo po tekmah, ki je blizu vrelišča. Za naju je bila prva karantena več kot dobrodošla, saj sva imela prvič čas zares spoznati lastno telo, se poglobiti v najin ples, v osnove, brez naglice, temeljito. V normalnih okoliščinah to poteka vse skupaj hitreje, saj ob tekmovanjih in rednem šolanju preprosto manjka ur v dnevu za poglobljen napredek. Tudi zdaj, v času drugega epidemičnega vala, nemoteno dnevno trenirava. Naša dvorana pri PK Fredi je za naju, ki sva člana reprezentance, odprta, tako da do večjega izpada treningov ali prekinitve dela ni prišlo. Od rok in nog nama gre dobro, čutiva, da sva v tem času lepo napredovala in dosegla neko višjo raven. A s tem se seveda ne misliva zadovoljiti, zavedava se, da naju čaka še veliko trdega dela.
Skoraj sem prepričana, da najbolj pogrešata tekme, saj nista bila že dolgo na tekmovalnem parketu – od lanskega državnega prvenstva v standardu januarja, latin oktobra pa sta izpustila?
Dedee & Uroš: Drži, tekme in plesno atmosfero ob tem zares zelo pogrešava. Gre za adrenalinski proces – od mentalne priprave na tekmovanje do osebnega videza, oblek, ličenja, o, kje je že vonj laka za lase, brez katerega ne gre. Nazadnje sva nastopila lanskega marca na Malta Open. Z drugim mestom v LA Under 21 sva imela dobro popotnico za naprej, no, potem pa se je vse ustavilo. Od te zadnje tekme je zdaj že več kot leto dni in komaj čakava, da se spet vrneva na tekmovalni podij. Državno prvenstvo v latinu oktobra lani pa sva izpustila iz zdravstvenih razlogov. Dva tedna pred prvenstvom se je Urošu vnel slepič, zaradi česar je moral na nujno operacijo. Ta je terjala svoj davek – nekajtedenski počitek. Zelo nama je bilo žal, dobro sva bila pripravljena, a zdravje je na prvem mestu. Bo še veliko priložnosti.
Na spletni strani PZS sem videla, da je objavljen nov datum državnega v standardu, in sicer 15. maj. Mislita, da se bo izšlo glede na to, da vas je pa res zelo malo parov v članski kategoriji in je bila kombinacija prav zavoljo tega (uradno seveda zaradi covida med tremi pari od petih) odpovedana?
Dedee & Uroš: Kakšne omejitve bodo veljale v maju, je bolj vprašanje za jasnovidko, a glede na ponovno podaljšanje epidemije za mesec dni obstaja velika verjetnost ponovne odpovedi prvenstva. Vsake tekme bi bila zelo vesela, saj komaj čakava, da pokaževa svoj napredek, da pa predvidena udeležba oz. številčnost parov v posamezni kategoriji kroji karkoli, pa gotovo ni v redu.
Vidita luč na koncu tunela?
Dedee & Uroš: Luč na koncu tunela vedno je, čeprav trenutno sveti bolj slabo. Pogled na plesni koledar v vseh svetovnih plesnih organizacijah je žalosten. Ali bo človeštvo prej kot slej obvladalo ta virus z vsemi sevi vred ali pa bo treba nekaj temeljito spremeniti, odkriti kakšen novi pristop in vedenje v situaciji, ki ji zdaj pravimo epidemija. To vključuje tudi nove pristope in načine pri organizaciji tekmovalnega plesa. Ne predstavljava si, da bi v nedogled ostalo tako, kot je trenutno, a kot je bilo, tudi ne bo nikoli več. V tej negotovosti je težko vseskozi ohranjati formo in želeno raven pri vseh desetih plesih, ko že misliš, da tekmovanje bo, sledi odpoved v zadnjem trenutku. Veselje do plesa, osebni izraz skozi ples in dobro plesno partnerstvo naju ohranjajo optimistična. Vsak trening je novo zadovoljstvo. In samo to šteje. Že veliko plesnih parov je prav zaradi te negotove situacije in pomanjkanja tekem razpadlo. Najtežje pa je verjetno prav plesalcem mlajših kategorij in tistim, ki imajo partnerje iz drugih držav in so vezani na prehajanje državnih meja.
Začeli smo danes pa poglejmo malo ali pa veliko nazaj. Kaj je botrovalo, da sta se začela ukvarjati s plesom? In zakaj sploh latin in standard?
Dedee: Plešem, odkar sem shodila. Sprva so bili to otroški plesi, nato jazz balet in klasični balet, nekaj malega latina in standarda, nato pa spet balet, za katerega sem mislila, da bo ostal z mano za vedno. Pa ni bilo tako. Nepopolne predispozicije so botrovale, da me leta 2015 niso sprejeli na Konservatorij za glasbo in balet Ljubljana. In tako sta neizmerno razočaranje in jok prinesla v moje življenje novo srečo − standardne in latinskoameriške plese − resnično strast, ki jo ne zamenjam za nič na svetu.
Uroš: Večkrat smo odprli to temo z mamo in očetom. Pravita, da sta sama malo bolj ‘lesene sorte’, in ker nista želela, da bi bila tudi midva z bratom taka, sta naju vpisala v plesno šolo. Latin in standard pa najbrž zato, ker je to ples v paru in oče je vedel, da nama bo to znanje še kako prav prišlo, kar se osvajanja punc tiče. Sem pa prepričan, da si nista predstavljala, da bo to nekega dne tako resno.
Dosedanje plesno šolanje pa sta začela kje? In kje nadaljevala?
Dedee: Moje plesno šolanje latinskoameriških in standardnih plesov se je začelo v Plesnem klubu Fredi pod pedagoškim vodstvom Valerije Rahle Mbanwi, ki se je z mano individualno ukvarjala dobri dve leti. Takrat še nisem imela plesalca, a prav njen pristop in način dela, ki ga mlad plesalec, ki je še otrok, potrebujeta, sta bila neprecenljiva. Zelo sem ji hvaležna za vse in se ji na tem mestu še posebej zahvaljujem. V nadaljevanju pa sta na moje plesno dozorevanje celostno vplivala in ga krojita še danes Daniela in Fredi Novak. Eno leto sva z Urošem sicer plesala tudi za PK Salsero, saj je Uroš iz Maribora in je ob najinem skupnem začetku še obiskoval srednjo šolo. V tem obdobju sem spoznala tudi Alenko Bohak in Branka Bohaka, ki sta tudi doprinesla k celoti. Neprecenljiva oseba za moj razvoj in izraz v LA plesih pa je Barbara Nagode Ambrož in občasno tudi nekateri drugi, tuji trenerji.
Uroš: Svojo plesno pot sem začel v plesnem klubu Samba pri Nataliji Banovič. Nadaljevala se je prav tako v Mariboru v plesnem klubu Salsero pod vodstvom Alenke in Branka Bohaka ter Mihe Vodičarja. Pred tremi leti pa se je ta pot združila z Dedeejino. Prvo leto sva se še vozila na treninge (enkrat jaz v Ljubljano, drugič Dedee v Maribor), ker sva oba še hodila v srednjo šolo. Po maturi sem začel s študijem v Ljubljani in od takrat naprej tudi pleševa za PK Fredi pod vodstvom Daniele in Fredija Novaka.
Dedee, ti si zamenjala enega plesalca, Uroš, ti dve plesalki do zdaj. Kako in zakaj vajina plesna zveza deluje?
Dedee & Uroš: Najino plesno partnerstvo je trdno in je plod dela, tako kot nastaja zgradba. Postavila sva dobre temelje in na njih gradiva. Skupaj rasteva, napredujeva, se veseliva, pa tudi jočeva. Nobene pretirane evforije ni bilo na začetku. Odnos sva zgradila in na to sva ponosna. Ni bilo vedno lahko. A prav iz tega so se rodili brezmejno zaupanje, spoštovanje in nesebična pomoč na vseh področjih življenja. Brez tega ni nič. Zato najina zveza dobro deluje. Pa seveda približno enake telesne sposobnosti, dober videz para, skladne ambicije in dolgoročno načrtovanje skupnih ciljev − vse to je zelo pomembno. V plesu ni nič na hitro dobro. Če je tudi glede slednjega konsenz, potem je to to. Hvaležna in vesela sva, da pleševa skupaj.
Kdo je vajina trenerska ekipa, kako to deluje?
Dedee & Uroš: Delava z resničnimi plesnimi strokovnjaki. Z ljudmi, ki naju navdihujejo, spodbujajo, vodijo in ne skrbijo samo za najin plesni razvoj, ampak da se razvijava tudi kot človeka. Pomembno je namreč, da trenerju povsem zaupaš in verjameš, da iz tebe želi in zna ‘izvleči’ le najboljše. Nad najinim standardom bdi gospod Fredi Novak, latin sva do lanskega marca trenirala pod vodstvom gospe Daniele Novak, zdaj pa z gospo Barbaro Nagode Ambrož. Poleg tega hodiva redno še na gyrotonic k Tini Jarc Šifrar, s katero prav tako odlično sodelujeva in je nepogrešljiv del najine ekipe. Za najin dober videz na plesnem parketu pa gredo vse zasluge gospe Saši Pust, ki nama strokovno svetuje in pomaga tudi na drugih področjih in je prav tako nepogrešljiva. Pa čevljarstvo Peta z odličnimi plesnimi čevlji, skoraj bi pozabila. To je stalna ekipa, občasno pa se odpraviva tudi na trening v tujino. Ob tej priliki vsem ena velika zahvala.
Se nameravata v prihodnje specializirati samo za latin ali samo za standard mogoče?
Dedee & Uroš: Ne, za zdaj ostajava pri kombinaciji desetih plesov, saj uživava v enih in drugih. A ničesar ne obljubljava, v prihodnosti se mogoče to še spremeni.
Kako bi, Dedee, opisala svojega soplesalca? Bi na njem tudi kaj spremenila, če bi bilo mogoče?
Dedee: Uroša bi opisala kot izredno srčnega, strpnega in pozitivnega človeka. Najbolj od vsega pa me navdušuje njegov čut za gibanje. Zmeraj ga z veseljem pogledam, kako sam trenira. Zelo sem ponosna, da imam takšnega soplesalca.
Uroš, kako pa ti vidiš Dedee? Kaj je na njej najbolje in kaj tisto, kar bi ti spremenil?
Uroš: Dedee je ena čudovita duša. Najbolj občudujem njeno strast do plesa in ta neverjeten občutek, ki ga ima. Za svoja leta je zelo zrela in ima jasne cilje. Če bi se bolje razumela, kot se trenutno, bi bilo verjetno že malo dolgčas, zato ne bi ničesar spremenil. Naj ostane tako, kot je.
Vajin ples zahteva ogromno odrekanja v tistem klasičnem pomenu te besede – prosti čas, ‘žuranje’ …Vidva verjetno na to odrekanje gledata drugače?
Dedee & Uroš: Drži, tako kot vsi profesionalni športniki se morava tudi midva marsičemu odreči. Kakšnim daljšim počitnicam, potovanju, zabavi večer pred tekmo ali pa sobotnemu lenarjenju v postelji. A to naju pravzaprav ne moti preveč, saj je ples del naju, vir najinega zadovoljstva. Dvorana je najin drugi dom in s plesno družbo ni nikoli dolgčas. Občasno se kak večer družimo tudi drugače, igramo različne igre ali se skupaj odpravimo na kak pohod v naravo. Vedno je treba vzdrževati neko ravnovesje, ne moreš vsega časa preživeti v dvorani, vsega, kar je preveč, se na koncu preobješ. Prava mera je zelo pomembna. Ni toliko pomembno, koliko časa si v dvorani, pomembno je, kako ta čas porabiš in izkoristiš. Več kot dve uri intenzivnega, osredotočenega individualnega treninga skupaj niti ni mogoče niti smiselno presegati. Drugo so delavnice ipd. Ko nama na treningu uspe kaj lepo skupaj zaplesati, odpraviti kakšno težavo, potem sva še ves teden dobre volje, zato o odrekanju ni govora.
Tekmovanja so del vajinih plesnih življenj, čeprav v zadnjem letu dni res ne, ampak verjamem, da se na parket seveda vrneta. Kaj vama pomenijo in zakaj tekmovati, česa pa ne marata na državnih prvenstvih, na turnirjih?
Dedee & Uroš: Najin glavni cilj na tekmovanjih je občinstvu pokazati najboljši nastop, ki sva ga v danem trenutku zmožna. Z rezultati se nerada obremenjujeva, a to še zdaleč ne pomeni, da jih zanemarjava. Veseliva se vsakega uspeha, učiva pa iz vsakega neuspeha. Predvsem se veseliva velikih tekem, saj sta konkurenca in občinstvo večja, vzdušje pa vedno nekaj posebnega. Uživava v tem. Če nama kaj na tekmovanjih ne ustreza, so to gotovo zgodnje jutranje tekme in plesanje v športnih, ‘golih’ telovadnicah. Mar ni lepše zaplesati valčka v čudoviti obleki v lepi plesni dvorani?
Kaj si želita doseči v svoji karieri?
Dedee & Uroš: Zmagati Blackpool. Predvsem pa s plesom očarati ljudi. Da bova vzornika mlajšim generacijam in navdih trenutnim.
Ukvarjata se tudi s precej dragim športom. Sta izračunala, koliko evrov vsako leto investirata v ples?
Dedee & Uroš: Ja, tekmovalno plesanje je res draga zadeva. Zlasti v času, ko se še uveljavljaš in je pravzaprav vse na plečih staršev: ure s trenerji, delavnice, plesne obleke, čevlji, prevozi, hoteli, frizure, kozmetika, treningi fizične kondicije, prehrana. V času pred epidemijo, ko so bile tekme skorajda vsak mesec, je bil ta mesečni znesek precej visok. Okoli 1500 evrov mesečno, zdaj pa se je vse skupaj precej umirilo, tako da so tudi mesečni stroški nižji. Ko se vključi kakšen sponzor, pa je vse precej lažje.
Predvidevam, da so starši vajini največji podporniki. Kako se to kaže?
Dedee & Uroš: Tako je, starši so najini največji podporniki v vseh pogledih. Moralni in za zdaj tudi finančni (to upava, da se seveda čim prej spremeni). Družini nama vedno stojita ob strani. Vedo, da nama ples pomeni vse. Prevoz na trening ali pa kakšno opravičilo od pouka tako nikoli ni bil resen problem. Spremljajo in spodbujajo naju tudi na tekmah, domačih in tujih. Za to sva jim zares hvaležna.
Kdo je po vajinem mnenju dober plesni par in kdo dober trener, kakšen mora biti?
Dedee & Uroš: Harmonija in strast sta tisti, ki po najinem mnenju definirata odličen plesni par. Par, ki zna pritegniti občinstvo s svojo karizmo, tehnično izčiščenostjo in muzikalnostjo, ne s ‘telovadbo’ na parketu, pritegne tudi naju. Zelo rada pogledava Saško in Klemna Prašnikarja, Damirja Halužana in Anno, Pasho Pashkova in Oxano Lebedew in Mirka ter Edito Gozzoli. Kot primer dobrega trenerja pa izpostavljava Fredija in Danielo Novak. Trener bi moral biti v bistvu kot drugi starš: stoji ob strani, ko ga potrebuješ, in te pozna tako dobro, da natančno ve, na kateri gumb pritisniti, da stvari poganja v smeri napredka. Treniranje plesnega para je zelo kompleksna zadeva in presega prostor med štirimi stenami v dvorani. V ta okvir sodijo še vzgoja, psihologija, prehrana, odnosi v paru, motivacija, kondicija, kako narediti pravo vzdušje na treningih, sodelovanje in strokovna podpora na tekmah, potrpljenje, vizija … Skratka faktorjev je nešteto. Midva sva res hvaležna ekipi, ki dela z nama.
Kakšen je vajin pogled na slovensko plesno sceno, mogoče kar na športno plesno, ki jo najbolje poznata? Ali tudi vidva čutita, da je prišel čas sprememb?
Dedee & Uroš: Vsi vemo, da je zadnja leta velik upad zanimanja za športni ples v Sloveniji. In zdi se, da je korona to le še dodobra zapečatila. Mladi se pač raje odločijo v tej situaciji za bolj dostopen šport, kot je športni ples. Tekmovanj tako ali tako ni, dvorane pa so bile oziroma so še zaprte. Marsikdo niti trenirati ne more. Žal nama je vseh otrok, mladih, ki bi lahko lepo napredovali, pa so zaradi trenutne situacije opustili to dejavnost. Le malo nas je takih, ki še naprej vztrajamo. Žalosti naju stanje v Plesni zvezi, športni plesalci se počutimo spregledane. Finančna sredstva so mala, razumeva, da denarnih spodbud parom ne more nuditi, a tega, da reprezentančnih treningov sploh ni, državna prvenstva pa so organizirana ali ne, in če so, so nenadno odpovedana, ne razumeva. Gotovo je čas za osebo ali dve, ki bosta z novo energijo potegnili voz naprej in se resnično angažirali za razvoj športnega plesa.
Kaj vaju pri plesu najbolj osrečuje in kaj najbolj žalosti?
Dedee: Najbolj me osrečuje, če lahko s svojim plesom osrečim druge. Videti gledalce, kako naju z užitkom gledajo na parketu, je res izpolnjujoče. Najbolj pa me žalosti dejstvo, da gre zadnje čase ples v zame popolnoma napačno smer. Harmonično gibanje, eleganca, interpretacija glasbe in umetniški čut ne štejejo več prav veliko, pomembni sta le hitrost in čim večja drža. Škoda, saj ples ni le šport, je tudi umetnost.
Uroš: Najbolj me osrečujejo tisti ‘aha trenutki’, ko se zadeve kar nenadoma ‘poklopijo’. Ko nama uspe nekaj lepo skupaj zaplesati. Ne bi rekel, da me kaj v plesu prav žalosti.
Kaj je opcija B v vajinem življenju? Kaj bi želela postati, s čim se ukvarjati, kaj sploh študirata?
Dedee: Trenutno obiskujem 3. letnik Srednje šole za fotografijo in oblikovanje v Ljubljani, smer modno oblikovanje, torej bo poleg plesa šola še dobro leto moja glavna okupacija. Nadaljnje šolanje oziroma študij pa bo sobival s plesom, ki je in bo še naprej gotovo moja prioriteta. A ker imam rada vse, kar je lepo, estetsko in vključuje ročne spretnosti, me mika tudi študij kozmetike.
Uroš: Študiram na Fakulteti za šport, smer športno treniranje. Trenutno sem drugi letnik. Plan B je, da postanem profesor športne vzgoje.
Zasebno nista par, sta pa zelo dobra prijatelja. Med vama nikoli ni vibriralo kaj več ali zavestno ohranjata poslovno distanco?
Dedee & Uroš: Verjetno vsi, ki naju vidijo prvič, mislijo, da sva par, a nisva. Res je, da se odlično razumeva in sva zelo povezana, a to ostaja na prijateljski ravni. Lahko bi rekli tudi družinski, saj naju najini družini obravnavata vsaka kot svojega družinskega člana, midva pa se imava kot za brata in sestro. Ne bi rekla, da zavestno ohranjava ‘poslovno’ distanco. Vsak od naju ima svojo simpatijo oziroma partnerja.
Kaj počneta, kadar ne plešeta? Čemu namenjata proste trenutke?
Dedee: Uh, žal ob plesu in zahtevni šoli ostane le malo prostega časa. Človek bi pričakoval, da tega izkoristim za še kakšne blazne aktivnosti, pa ne. Iskreno, proste trenutke najraje preživljam z družino, fantom in prijatelji, naj si bo doma ali kje v naravi. Drugače si rada ogledam kakšen film v kinu, poleti preberem kakšno dobro knjigo, pomagam na vrtu ali čaram v kuhinji. Obožujem morje in potovanja.
Uroš: Če nimam obveznosti na ‘faksu’, delam kot dostavljavec hrane ali pa se s prijatelji družimo, bodisi na igrišču ali pa ob kakšni družabni igri.
Brez česa ne gresta nikoli na trening ali tekmo?
Dedee: Plesnih čevljev, seveda! No, na tekmo obvezno vzamem še dodaten par. Za vsak slučaj.
Uroš: Na trening ne grem nikoli brez čevljev, na tekmo pa nikoli brez Dedee. (Smeh.)
Imata kakšen moto ali misel, ki vaju vodi skozi življenje?
Dedee: Vsaka stvar se zgodi z razlogom, naj bo še tako slaba. Čas vedno pokaže, da je že bilo za nekaj dobro ali vsaj potrebno.
Uroš: Zelo močna se mi zdi misel, da prej, kot prerasteš mentaliteto žrtve, boljše ti bo. Življenje ni bilo ‘fer’ in nikoli ne bo.
Dedee, že večkrat sem te želela vprašati, kdo ti je dal takšno lepo in nenavadno ime, in seveda zakaj?
Dedee: Moje ime je izključno mamina domislica, prevzeto pa je po liku iz filma Little Man Tate, daleč nazaj, ko me še nikjer ni bilo. Rekla si je, če bom kdaj imela punčko, bo Didi (no, skladno z numerologijo se zapiše Dedee). Zavedam se, da je unikatno in nenavadno za Slovenijo. Tu se pojavi težava − ko ljudje prvič vidijo moje ime, ne vedo, kako bi ga izgovorili. Seveda zapis je malo drugačen, tako sem slišala že veliko verzij svojega imena. Prava je Didi.
Ples pa je?
Dedee & Uroš: Lovljenje obzorja, ampak zelo počasno lovljenje.
P. S. Za vse fotografije z državnih prvenstev se zahvaljujem fotografu Marko Mescu in njegovi galeriji www.fotomesec.com
