Spoznajte Timoteja, ki prisega na orientalski ples.
Dragi Timotej, pozdravljen na Paradinem portalu. Ali lahko na začetku najinega intervjuja zapiševa, da si edini plesalec orientalskega plesa pri nas ali me boš popravil?
Pozdravljena. In prvo hvala, da ste mi ponudili možnost intervjuja. Ja, res sem edini in uradni moški plesalec orientalskega plesa.
Zakaj pa si se odločil plesati orientalski ples, saj je to pri nas res nenavadno?
Bila je iskrica v otroštvu, pri mojih treh ali štirih letih.
Kaj vse te navdušuje pri tej plesni zvrsti? Kaj vse občutiš, ko plešeš?
Občutim strast, energijo, vsako mišico v telesu. Ko plešem, odmislim vse ostalo, to je moj svet. Sreča, veselje, žalost. Vse izražam.
Kdo so bile tvoje prve pedagoginje, kako si se ga sploh začel učiti?
Prvo seveda je bila moja vzgojiteljica iz vrtca Lučka Velički, ko sva z mamo obiskovala takratne plesne delavnice. Zadnjih pet let pa je moja učiteljica Nežka Cesnik, s katero sva se naključno spoznala v koloniji na morju.
Nad katerim stilom pa si najbolj navdušen?
V orientalskih plesih je seveda več stilov, mene ponese glasba, in ko jo zaslišim, se ji prepustim ne glede na stil.
Plešeš še kaj drugega ali samo orient?
Znam plesati vse plese − od standardih do latinskoameriških. Moje sanje so odpreti plesno šolo, učiti mlade plesa za plesne dogodke, valete, maturantske plese …
Kako gledajo na tvoje udejstvovanje tvoji prijatelji, znanci, sodelavci? Kakšne komplimente največkrat slišiš v plus in minus?
Na začetku me je bilo malo strah. A če te ljudje podpirajo, ti ni mar za vse ostale in se ne smeš obremenjevati z mislijo o tem, kaj drugi ljudje pišejo in govorijo o meni. In to sem se naučil in od takrat sledim tej misli. Od komplimentov pa različno, ali je to negativno ali pozitivno, se ne obremenjujem, kot bi rekli “iz ene uhe (ušesa, op. u.) noter, iz druge pa ven.”
V oči si mi padel na državnem prvenstvu v Brežicah. Kako si doživel to prvenstvo, ki ga je prvič organiziral Dušan Vodlan?
Iskreno. Bilo je prekrasno, ker sem bil prvič na državnem prvenstvu, bilo je res fantastično.
Nekako se mi zdi, da si bil pa skromen v kostumu, imam prav? Navajeni smo, da se kostumi bleščijo, so razkošni … Ali za moške plesalce to ne velja?
Ja, res sem imel kostum kar tako. Ker je to komaj začetek moje plesne kariere, si še žal ne morem privoščiti nekih kostumov, za moške jih je po svetu zelo malo.
Si koreografijo kreiraš sam ali s pomočjo svoje mentorice, kako sploh nastane točka?
Čim bolj hočem sam izvesti svojo točko, če pa res ne gre, prosim za pomoč, ker ljudje smo taki, da ne priznamo, da včasih potrebujemo tudi pomoč iz ozadja.
Kakšni so načrti za naprej? Se podajaš na kakšna večja tekmovanja? Kakšna je konkurenca zunaj?
Moja edina in najmočnejša želja oz. sanje je odpreti plesno šolo za vse, ki bi se radi naučili plesati, rad bi svoje znanje delil naprej. Kadar so tekmovanja po Sloveniji, se jim seveda pridružim. Rad bi prišel v elito plesa z Jillino Carlano.
Kaj te pri tem plesu najbolj osrečuje in kaj je tisto, kar ti je malo manj po godu?
Da se seveda sprostim, ko zaslišim glasbo. Drugače pa res še nisem imel trenutka, da bi rekel, da mi je to grozno.
Kam te bo življenje odpeljalo? Razloži nam, če kaj študiraš oziroma kaj delaš poleg plesa, seveda?
Uf, študij … ne, ne to ni zame. (smeh) . Rad bi se naučil oz. spoznal bolj globoko vse plese.
Že nekaj let pa se ukvarjam oz. delam kot distributer marketinga.
Si človek, ki načrtuje ali bolj puščaš življenju, da gre kot je namenjeno?
Če hočeš izpolniti svoje želje, si moraš narediti načrt, kako boš prišel do tja po malih korakih, zato imam že nekaj načrtovano za svoje cilje, ostalo pa puščam življenju.
Naštej tri ali pa pet stvari, ki so vedno s tabo na treningu, na predstavi oziroma kjerkoli? Brez česa ne greš nikamor?
Vedno me spremljajo dobra volja, pozitivna energija, osvežilni napitek indigo in po treningu še za energijo čokoladica Bar.
Po čem misliš, da si prepoznaven, da ljudje rečejo, ja, to pa je naš Timotej? Če seveda izvzameva, da plešeš orientalski ples.
Po prijaznosti, s komerkoli pridem v stik, znam pristopiti, prisluhniti, ljudje se čudijo, da sem eden redkih 20-letnikov, ki ima spoštovanje do starejših.
Ali je v tvojem urniku čas tudi za neplesne dejavnosti? Kaj počneš, kadar ne plešeš?
Ja, je tudi čas. Rad kolesarim, hodim v hribe, se družim s kolegi.
Plesati pa je?
Ples je del vsakega človeka, samo smo različni in tudi različne stile imamo, zato plešemo vsak po svoje. Eni pravijo, da je težko začeti stvari. Jaz pa pravim, da je najlažje začeti, težko je končati.
Za konec, kdo si, Timotej Zorman, in že veš, kam si namenjen?
Hmm, to vprašanje sem si že večkrat zastavil in tudi zdaj se včasih to vprašam. Ker se mora vsak od nas najprej vprašati, in ko odgovori, lahko potem komaj leti na druge. Jaz odgovorim tako, da sem odličen plesalec, ki mu manjka še nekaj znanja, sem zagnan, trmast, spoštujem ljudi, sem človek, ki mu lahko zaupaš, vizionar. In kam grem naprej? Do vrha. Vem, da bo težko, a vsak korak šteje.
