Pozdravljena, Taja in Marko, zdajle sta verjetno na počitnicah. Kje sem vaju ujela oziroma kam bosta šla namakat plesne noge?
Taja: Takoj po državnem prvenstvu sem z družino odpotovala na Sardinijo, kjer se veliko kopam in uživam na peščenih plažah.
Marko: Trenutno sem pri babici na Gorenjskem. Šel bom tudi na morje na otok Rab.
Kakšna pa je bila minula sezona? Sta zadovoljna z njo, je izpolnila pričakovanja, kaj je tisto, kar bosta nadomestila v prihodnji sezoni? Seveda mislim na ples.
Taja & Marko: To je bila najina prva skupna sezona. Z njo sva zelo zadovoljna. Zelo pridno sva nabirala kvalifikacijske točke, ker si želiva čim prej priti v odprto koreografijo. Dosegala sva vedno boljše rezultate. Uspelo nama je, da sva tretja v državi med mlajšimi mladinci v kombinaciji in v standardnih plesih. Veliko sva trenirala in res oba zelo napredovala v vseh plesih. Zelo sva zadovoljna, imava pa še ogromno dela, saj želiva postati še boljša.
Kako bi se v dveh, treh stavkih predstavila našim bralcem in bralkam? Kdo si, Taja Belaj, in mogoče že veš, kam si namenjena?
Taja: Sem precej živahna in razigrana devetletna deklica. V šoli sem zelo dobra učenka, še posebej pri matematiki. Rada imam slikovno umetnost, najbolj pa seveda ples. Zaenkrat si želim postati profesionalna plesalka, pozneje pa tudi odlična trenerka.
In kdo si, Marko Levačić, in kam si ti namenjen?
Marko: Sem precej resen in umirjen dvanajstletni fant. V šoli sem zelo dober učenec, še posebej pri matematiki. Rad imam umetnost, najbolj seveda glasbo in ples. Zaenkrat si želim postati profesionalni plesalec in odličen trener.
Kaj je botrovalo odločitvi, da sta se začela ukvarjati s plesom? In kdaj? Kdo vaju je navdušil za ples, če sploh kdo?
Taja: Mami me je pri štirih letih vpisala na balet in na plesne urice. Ko sem bila stara skoraj šest let, sem kot strela z jasnega prosila mami, naj me vpiše v plesno šolo, kjer bi lahko plesala s fantkom. Niti sama ne vem, od kod je prišla ta ideja.
Marko: Že kot majhen otrok sem zelo rad plesal, tako doma kot tudi v vrtcu in pozneje v šoli na plesnih vajah. Plesna pedagoginja Damjana je nagovarjala mene in mojo mami, naj pridem v plesno šolo, ker se ji zdim nadarjen za plesne pare. Ko sem na začetku tretjega razreda zbral dovolj poguma, me je mami res odpeljala v PŠ Miki, kjer so že imeli soplesalko zame.
Naštejta, prosim, kje vse sta do zdaj pridobivala svoje plesno znanje in s katerimi pedagogi ter na katero šolo hodita in kateri razred ‘normalne’ šole sta končala?
Taja: Prvih standardnih in latinskoameriških korakov me je naučila Irena Rugelj Krajcer, pozneje pa je zame skrbel njen mož, Matej Krajcer, v plesnem klubu Fenix. Trenirala sem tudi z Blažem Pocajtom ter Natašo Ambrož. Po zaslugi Andraža Koritnika sem dobila najboljšega soplesalca ter nadaljevala treninge v PK Miki, kjer je za naju skrbela tudi Neža Škofljanc, vzporedno pa sva trenirala z Miho Vodičarjem. Zaradi lažje logistike sva po državnem prvenstvu v standardnih plesih prestopila v PK Bolero. Tam za naju skrbi Miha Vodičar s pomočjo Irine Milicija ter zakoncev Bohak. Zaključila sem 3. razred OŠ Janka Modra v Dolu pri Ljubljani.
Marko: Prvih standardnih in latinskoameriških korakov me je naučila Nina Medja Černivec, za kar ji bom vedno hvaležen. V PK Miki sem nato delal z Andražem Koritnikom, ki je zaslužen, da sva se s Tajo našla, in Nežo Škofljanc. Zdaj že eno leto za naju skrbi Miha Vodičar. Pomagajo pa mu, kot je že napisala Taja, Irina ter Branko in Alenka Bohak. Pravkar sem zaključil 6. razred OŠ Jurija Vege v Moravčah.
Zakaj je prevladal športni ples in ne kateri drug plesni stil?
Taja: Zaradi elegance in lepih oblek.
Marko: Predvsem zaradi stila glasbe in plesa.
In pri tem je seveda treba imeti partnerja, skupaj sta že eno leto. Kako sta se našla in zakaj menita, da sta drug drugemu odlična plesna partnerja?
Marko: Skupaj sva eno leto. Mene je prejšnja soplesalka prerasla in nekako nisva več ‘pasala’ skupaj. Slučajno je moj trener na tekmi opazil Tajo, ki je prav tako opazila mene. Teden pozneje smo imeli prvo spoznavno srečanje, da smo videli, kako sva videti kot plesni par. Ujela sva se in zaplesala skupaj. Taja je zelo živahna deklica, jaz bolj umirjen deček, tako da se zelo dobro dopolnjujeva. Oba uživava v plesu, ni nama težko trenirati, imava iste cilje in upava, da bova še dolgo skupaj plesala in napredovala.
Iz PK Miki pa sta prešla v PK Bolero, predvsem zaradi trenerja Mihe Vodičarja. Zakaj je Miha odličen trener?
Taja & Marko: Miha je za naju najboljši in res je bil to glavni razlog. Sprejel naju je odprtih rok in naju v kratkem času ogromno naučil. Uživava v delu z njim, tudi kadar nama kaj ne gre. Vedno mu uspe iz naju potegniti tisto najboljše. Prav vesela sva, da je najin trener.
Glede na to, da se ukvarjata s športnim plesom, se udeležujeta tudi tekmovanj. Kaj vama pomenijo tekmovanja? Kako se nanje pripravljata? Kaj nudijo?
Taja: Ker na tekmah najbolje odpleševa, je to najboljši pokazatelj minulega dela, pokaže pa tudi, kaj morava še popraviti. Na vsako tekmo se vedno dobro pripraviva, še posebej to velja zame, ker sem stara devet let in je bilo to leto zelo delovno, da lahko konkuriram dekletom med mlajšimi mladinci. Pri tem mi res zelo pomaga tudi Marko. Veseliva se dobrih rezultatov, najpomembneje pa je, da je z odplesanim zadovoljen Miha.
Marko: Tekma pomeni dober trening in napredovanje. Zato se nanje intenzivno pripravljava. Seveda sva vesela tudi dobrih uvrstitev, čeprav je najpomembneje, da res dobro odpleševa in je Miha zadovoljen.
Nam lahko povesta, na katere uvrstitve pa sta najbolj ponosna?
Taja & Marko: Najbolj sva ponosna na tretji mesti na državnem prvenstvu v standardnih plesih in v kombinaciji. Ponosna sva tudi na prve zmage na KV turnirjih doma in na Hrvaškem. Prav tako pa nama je uspelo doseči tretje mesto na Zagreb Open v standardnih plesih.
Imata kakšnega svojega idola med plesalci ali pa pedagogi?
Taja: Miha Vodičar in Nadija Bičkova!
Marko: Seveda, Miho Vodičarja!
Kaj vaju pri plesu najbolj osrečuje in kaj najbolj žalosti?
Taja: Pri plesu me najbolj osrečuje, ko naju Miha nauči novih plesnih korakov ter jih na tekmi odpleševa najbolje, kar znava. Vesela sem, da najin ples osrečuje tudi starše, ki nama vedno stojijo ob strani. Najbolj me žalosti, ko mi pri učenju nove koreografije kakšna plesna figura ne gre, pa čeprav jo že velikokrat ponovim, tako da včasih potočim tudi kakšno solzico. Takrat me Miha in Marko vedno bodrita in vzpodbujata.
Marko: Vesel sem, ko nama lepo uspejo novi koraki, ko na tekmi res odpleševa najbolj, kar znava. Ko vidim, da najin ples osreči tudi starše in trenerje. Včasih sem žalosten, ko mi kaj ne uspe ali pa, ko se mi na kakšni tekmi zdi, da se mi je zgodila krivica.
Starši so vajini veliki podporniki. Koliko in kako so vpleteni v plesne obveznosti? Jim je težko?
Taja: Brez popolne ter nesebične podpore celotne družine mi ne bi uspelo biti tukaj, kjer sem zdaj. Ker tudi moj mlajši brat Alex pleše, to pomeni, da naju vozita ter čakata po več ur na dan. Vozijo me tudi na treninge v Maribor. Vedno pa mi stojita ob strani na vseh tekmah, kjer me bodrijo ter glasno navijajo za naju z Markom.
Marko: Ati skrbi za finančno plat, mami pa za vse prevoze, prehrano, garderobo in čustveno ter moralno podporo. Oba, skupaj z mojim bratom in sestro pa seveda srčno navijata na tekmah. Verjamem, da jima je velikokrat težko, saj ples zahteva veliko denarja in časa.
Kaj počneta, kadar ne plešeta? Čemu namenjata proste trenutke? Vaju sploh kaj tako zelo zanima kot ples?
Taja: Prostega časa skoraj nimam, ker treniram šestkrat na teden. Poleg svojega plesa obiskujem slikarski tečaj ter jazz balet. Rada se tudi družim z bratom Alexom in kužkoma.
Marko: Obiskujem tudi glasbeno šolo. Igram klavir, ki pa mu kljub temu posvečam precej manj časa kot plesu. Rad se družim s prijatelji in družino, predvsem z mlajšo sestro Veroniko. Zelo rad sem v naravi, pa tudi kakšen dober film rad pogledam.
Ali vaju mama/babi ali kdo tretji za uspešen nastop ali trening nagradi s kakšnim posebnim pecivom, sladico? Kaj najraje jesta?
Taja: Prav posebne nagrade ne potrebujem, ker je dobro odplesana tekma zame največja nagrada. Seveda pa ne gre brez majhnega razvajanja v obliki sladoleda.
Marko: Ne ravno nagradi, ampak skoraj po vsaki tekmi gremo skupaj na dobro kosilo, večerjo ali vsaj sladico. Oba imava najraje testenine, ki nama dajo energijo.
Kako pa sošolci in sošolke gledajo na vajino plesno udejstvovanje?
Taja: Ker imam zelo dobro učiteljico, me po vsaki tekmi vpraša po rezultatih, ki jih povem pred celim razredom, in nato mi vsi čestitajo.
Marko: Kadar dan po tekmi pridem v šolo, me vsi sprašujejo, kako je bilo, kateri si bil. Skupaj z učiteljico mi čestitajo in so veseli mojih uspehov.
Naštejta tri ali pa − če jih imata − pet, stvari, ki so vedno z vama na treningu, nastopu ali pa tudi kar tako? Brez česa ne gresta nikamor?
Taja: Obleke, plesni čevlji, steklenička z vodo, čokolada za energijo ter zapestnica, ki sta mi jo podarila mami in ati.
Marko: Obleke, plesni čevlji, steklenička z vodo ter včasih vzamem s seboj na tekmo svojega srečnega medvedka.
Imata kakšen moto, ki vaju vodi v življenju?
Taja: Slediti svojim sanjam
Marko: Ne, zaenkrat še ne.
Plesati pa je …
Taja: Super čarobno!
Marko: Čudovito!
Hvala in lepe počitnice ter uspešno novo sezono želim.
