Srečna sem. Folklora piše pomembno poglavje v mojem življenju!

Kako bi se našim bralcem in bralkam predstavila kot oseba in kot plesalka. Kdo si, Anja Cizel?
Ko me v Ljubljani vprašajo, s kakšnim naglasom tako "zavijam", se z veseljem najprej predstavim kot Dolenjka (smeh). V prvi vrsti sem študentka 3. letnika etnologije in kulturne antropologije ter umetnostne zgodovine. Seveda poleg študija počnem še tisoč in eno stvar, predvsem veliko potujem – pa tudi če le iz Ljubljane do Izole za eno popoldne – rada imam naravo, gore, počasi bom morala kupiti novo omaro za vedno večje kupe novih knjig, obožujem kulturo in umetnost – kot nekdanja srednješolka na Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo še danes kdaj pa kdaj primem v roke čopič, svinčnik ali kos gline, obožujem večerne glasbene jam-sessione v skritih kavarnah Ljubljane, cvetje s tržnice in stojnice s pisanimi uhani. Prav gotovo pa je moja največja ljubezen prav ples – naj bo to v kuhinji med kuhanjem kosila, bosonogo preplesavanje etno plesov s prijatelji v stari Ljubljani ali na ulicah Trsta, bodisi plesanje ljudskih plesov pri folklori.

Anja, v rdeči obleki, je vedno rada plesala.
Za vse tiste, ki bodo danes prvič brali o tebi, prosim, razloži, kako te je življenje pripeljalo do folklore in zakaj ravno folklora?
Odkar pomnim, smo se z družino večkrat odpravili na kakšen koncert različnih folklornih skupin, včasih tudi k "sosedom"čez mejo. Potem ti nekako tovrsten ples, glasba in nasploh celotna predstava zlezejo nekam zadaj v podzavest, da folkloro vzljubiš in vzameš za svojo. Tako sem si od nekdaj govorila, da bom tudi jaz nekoč plesala, tako kot sem videla plesati druge. Na srečo je bilo podobnih navdušencev v moji generaciji kar precej in tako sem začela v 3. razredu osnovne šole v Škocjanu plesati v otroški folklorni skupini, iz katere sem čez nekaj let prestopila v domačo folklorno skupino Plamen. Ker sem srednješolska leta preživela v Ljubljani, sem nekega dne na poti iz šole na Tromostovju pravzaprav čisto po naključju naletela na dve dekleti, ki sta delili letake za vpis v FS Tine Rožanc in še isti večer sem obiskala prvo vajo.
Bova ovrgli stereotip, da se v folkloro vpišeš, ker so tam najboljši "žuri", potovanja in sploh odlično družabno življenje? Verjetno vse to drži?
Močno dvomim, da se nekdo odloči za folkloro prvovrstno zaradi ljubezni do ljudskega, "slovenskega", domačega. Ples v splošnem pomenu združuje tisoč in en razlog, zakaj se ljudje odločajo zanj. Vsekakor je ples razlog za družabnost, navezovanje novih stikov, sprostitev in nova ustvarjanja, če pa lahko poleg tega tudi "odlično žuraš"” in prepotuješ "pol sveta" (kar se pri folklori dogaja ves čas), pa najbrž ni težko razumeti, zakaj se ljudje, predvsem mladi, še vedno z veseljem vpisujejo v folkloro.
Po podatkih sodeč se s folkloro ukvarja precej mladih ljudi in tudi manj mladih. Kaj meniš, da je tisto, kar privlači?
Folklorna dejavnost je res izredno priljubljena po vsej Sloveniji, tako kot tudi po celem svetu. Prav gotovo ljudi privlači družabno življenje, ki je ključni del folklore. Vsaj enkrat tedensko srečevanje na vajah, "športanje", navezovanje novih stikov itd. Folklorno ustvarjanje v svojem jedru združuje petje, ples, specifično oblačenje, igralske sposobnosti, obvladovanje odra, poznavanje dramaturške sestave odrskih postavitev, interakcijo med plesalci in publiko. Ni boljšega občutka, kot je trenutek navdušenega aplavza publike, ki poplača ure in ure vaj, priprav in učenja. Poleg tega pa se s folkloro res veliko potuje – vsaka večja skupina se vsaj enkrat letno udeleži folklornega festival v tujini, kjer poleg veselja do nastopanja in spoznavanja novih krajev ter ljudi začutiš pripadnost, nekakšen ponos do svoje domovine, kulture in dediščine, ki jo predstavljaš.
Kako in kdo lahko postane dober plesalec/plesalka folklore? Je treba imeti kakšne plesne ali glasbene predispozicije ali lahko "padeš not" zelo hitro?
Tako kot pri vsakem glasbenem in plesnem ustvarjanju mora imeti tudi pri folklori plesalec/plesalka v osnovi dober občutek za ritem. Brez tega ne gre. Nadalje se vsak nauči korake in melodije, ki jih zahteva neka odrska postavitev. Tudi tu velja rek "vaja dela mojstra", z leti vaj se tudi plesalec navadi na zakonitosti gibanja, na plesno delovanje v paru in v skupini plesalcev, na oder, publiko in glasbeno spremljavo. Ljudski ples je v osnovi preprost, zahtevnost koraka je odvisna predvsem od interpretacije ustvarjalca, koreografa, ki ples pretvori v koreografijo in z njim ustvari nek nov gibalni izraz. Oči gledalcev med skupino plesalcev na odru vedno ujamejo najboljšega plesalca – nekoga, ki s svojim naravnim gibanjem pritegne pozornost. Čeprav so plesalci ponavadi naučeni sinhronega gibanja, po mojem mnenju dober plesalec po urah vaj ponotranji naučene korake in gibe, končno pa plesu doda nekaj svojega – v plesu uživa, v njem najde nek svoj izraz in s tem pritegne pozornost publike, da ga ta označi za dobrega.
Je folklornik srečen in zadovoljen človek, če se malo pošalim?
Če se tudi jaz malce pošalim – moj "spisek prijateljev" obsega veliko število folklornikov in z nasmeškom lahko povem, da so vsi izmed njih zelo srečni ljudje. Kdor poje, zlo ne misli, enako je tudi s plesom. Osebno si svojega življenja ne predstavljam brez folklore, zaradi nje sem, kar sem, in srečna sem zaradi tega. Si mislim, da je enako tudi s preostalimi folklorniki – folklora piše pomembno poglavje v tvojem življenju.
Ko oblečeš kostum, se preleviš v plesalko tistega časa in pokrajine, ki ju s plesom predstavljaš?
Od nekdaj sem rada igrala in zdi se mi čudovito, da se lahko oblečem v kostum neke pokrajine ter se tako vživim v nek določen prostor in čas, v katerega spada odplesana koreografija. Vsa krila, bluze, predpasniki, čevlji, rutice, nogavice, pa gumbi, cvetlični venčki, rdeče ogrlice, pletene kite, rdeča šminka na ustnicah, vse to pripomore k boljši interpretaciji plesa. Res je, tudi obleke oziroma folklorni kostumi se močno razlikujejo od pokrajine do pokrajine, od vasi do vasi. Kadar se oblečem npr. v koroško delovno obleko z ruto na glavi, se počutim drugače, kot če plešem elegantne valčke ali mazurke v primorski obleki s čipkami, svilenim predpasnikom, umetelno vpletenimi kitami in uhani. Obleka plesu res doda piko na i.
… (foto: Davor Jerman)
Kateri je tvoj najljubši ples? Stereotipno vprašanje, kajne?
Slovenski prostor pozna tisoč in eno različico raznovrstnih ljudskih plesov, zato je verjetno precej jasno, da se nikakor ne morem odločiti le za enega. Zadnje čase so mi med ljubšimi plesi tisti bolj elegantni, počasni, recimo razni valčki, primorske mazurke, dopaši idr., saj mi predstavljajo izziv, kako najbolje doseči elegantno gibanje s pravzaprav preprostim, a interpretacijsko zahtevnim korakom. Včasih pa bi me najraje razgnalo od dobre volje in energije in bi tako ves čas plesala čardaš ali polko za debelo repo recimo. Če pa se vprašanje navezuje na širše plesno področje, potem lahko rečem, da najraje plešem raznovrstne plese, katerih osnovni korak poznam, a se ob enem prepustim popolni improvizaciji – s takim načinom plesa se najbolje učim delovanja v paru, odzivanja na glasbo, odzivanja na premike soplesalca ter spoznavam svoje lastno gibanje.
A s folkloro se ne moreš ukvarjati profesionalno. Zakaj ne in kaj si ti želiš početi poleg plesanja?
 V Sloveniji na žalost nimamo osrednje institucije, v kateri bi se s folkloro lahko ukvarjali profesionalno. Na Hrvaškem imajo na primer profesionalni Ansambl Lado, v Srbiji Ansambl Kolo itd. V letih razvoja folklorne dejavnosti na Slovenskem žal ni naneslo do profesionalizacije vsaj ene izmed folklornih skupin. Čeprav bi bilo kakršnokoli profesionalno delo na folklornem področju (npr. v vlogi plesne korepetitorke, koreografinje ali režiserke folklorne predstave) zame ena sanjskih služb, le-tega področje kulture na Slovenskem zaposlitveno ne omogoča. Po končanem študiju si sebe predstavljam v vlogi profesorice na umetnostno-zgodovinskem področju, še vedno pa skrivaj držim figice, da se bo na področju profesionalizacije folklorne dejavnosti v prihodnosti stopilo kakšen korak naprej. Vsekakor si želim, da bi se s folkloro ukvarjala vse svoje življenje – profesionalno ali ljubiteljsko. Zaenkrat se moj vsakdanjih vrti okrog folklore – s folkloro povezujem svoje študijsko izobraževanje, pri FS Tine Rožanc vodim vaje začetne mladinske skupine, na terenu raziskujem plesno kulturo v preteklosti, počasi se preizkušam tudi v koreografskih vodah.
… (foto: Davor Jerman)
Kaj te pri folklori najbolj veseli? Je to proces dela, učenje novih koreografij, nastopi ali še kaj bolj čutnega?
Najbolj me veseli ustvarjalnost. Področje folklornega udejstvovanja je zame tako široko in privlačno, pa tudi še precej novo in zato toliko bolj svobodno, kar se kaže tudi v letnih produkcijah vidnejših folklornih skupin, ki vsako leto iščejo neke nove izraznosti, odgovarjajo na vprašanje, kaj vse se lahko ustvari z ljudskim plesom, ter tako odkrivajo nove možnosti folklornega ustvarjanja. Zame je folklora umetnost. Veseli me odziv publike ob koncu folklorne predstave, pa naj bo nergav ali poln navdušenja – odziv pomeni odgovor našemu delu, ki zajema mesece prostovoljnih načrtovanj, priprav, vaj, odziv pove, da je naše delo v njih nekaj sprožilo ter nas tako napolni z novim zagonom za nadaljnje ustvarjanje.
Je med vami, pri tem imam v mislih AFS France Marolt pa Študent in preostale folklorne skupine, konkurenca ali ste prijatelji?
Javni sklad za kulturne dejavnosti večkrat letno priredi razne dogodke, seminarje, tekmovanja in srečanja za folklornike, ki bi radi razširili svoje znanje na področju folklore ter ob tem navezali stike z ostalimi plesalci iz drugih folklornih skupin. Kot sem že omenila, sem v svojih letih folklornega udejstvovanja spoznala veliko folklornih prijateljev, med drugim tudi iz zgoraj omenjenih skupin. Kot folklornica in prijateljica jih zelo spoštujem in cenim njihovo ustvarjanje, veselim/-o se uspehov, ki jih dosegamo vsak v svoji skupini, izmenjujemo si razna mnenja ter spodbujamo pri ustvarjanju.
… Anja z Bojanom Stanišo kot zmagovalni par 2. tekmovanja parov v ljudskih plesih …
Lani sta s soplesalcem BojanomStanišo zmagala na tekmovanju parov. Zakaj sta se sploh prijavila in kaj ti pomenijo tekmovanja?
Že leto pred tem sva se iz čiste radovednosti in izziva prijavila na takrat 1. tekmovanje parov v ljudskih plesih ter dosegla 2. mesto. Ker sva predolgo oklevala, kako naj se zadeve sploh lotiva, sva stvar pripravila in zvadila v štirih dneh pred tekmovanjem. Podobna zgodba se je odvijala tudi letos – v istem tednu, kot je potekalo tekmovanje, smo se intenzivno pripravljali na letni koncert v Cankarjevem domu. Kljub napornemu plesnemu urniku sva se lotila pisanja kratke koreografije, a nekaj dni pred tekmovanjem skoraj obupala in se odločila, da se od tekmovanja odjaviva. Na srečo so naju prepričali, da vztraja pri svojem delu in tako sva nekaj dni pred tekmovanjem vsak večer plesala tudi do sedem ur – o koreografiji za tekmovanje sem razmišljala med kosilom, med vajami za koncert, pred spanjem. Obema je bilo tekmovanje v izziv, saj sva vedela, kaj želiva s koreografijo doseči.
Kaj te pri folklori najbolj osrečuje in kaj najbolj žalosti?
Osrečuje me, da opažam, koliko ljudi se vsako leto vpiše v folklorne skupine in kakšne čudovite zgodbe piše folklora v njihovih življenjih. Veseli me, da vsi ti ljudje prostovoljno delujejo na vseh področjih folklornega ustvarjanja, saj to pomeni, da ples zanje/za nas predstavlja pomembno vrednoto. Žalosti me le, da se na kulturnem in tudi plesnem področju z vidika javnosti in tudi kulturnega vodstva folkloro ceni precej nizko – po mojem mnenju predvsem zaradi nevednosti in nepoznavanja.
Kako skrbiš za svoje telo, da je gibčno? Ali paziš, kaj ješ in piješ?
Plešem skoraj vsak dan, precej sem povezana tudi z naravo, kamor se grem vsaj sprehajat, če že ne vsaj kako drugače "migat". Jem sveže pripravljeno in raznoliko hrano. Pravzaprav o načrtnem prehranjevanju ali raznih dietah nikoli ne razmišljam – od doma sem navajena na vodo iz pipe ter na domače, sveže jedi, zato me hitra hrana ali kakršnekoli prehranjevalne razvade po navadi ne mikajo.
Kaj pa Anja počne, kadar ne pleše?
Študira, potuje, raziskuje plesno izročilo na terenu med ljudmi, bere knjige, hodi poslušat glasbene koncerte, igra kitaro, hribolazi, fotografira, ustvarja, piše, kuha in se druži z nasmejanimi ljudmi.
Po čem si mogoče najbolj prepoznavna? Kdaj rečejo prijatelji, glej, jo, to je pa naša Anja?
O, Marička, to je verjetno najtežje vprašanje tega intervjuja. Mislim, da je to predvsem moje navdušenje nad folkloro (si upam trditi, da je to več kot očitno (smeh)), vsi me poznajo kot folklornico, folklornico in še enkrat folklornico. Pa po tem, da obožujem vse kar je vzorčkasto, pisano in na sploh poletno. Mislim, da sem za vse ena taka umetnica na vseh področjih.
… (foto: Davor Jerman)
Pravijo, da je plesati folkloro "fajn" tudi zato, ker lahko srečaš "moškega svojega življenja". Je to res ali spet eden od stereotipov, čeprav vem, da je med vami kar nekaj plesno ljubezenskih zvez? Si tudi ti našla svojo ljubezen v folklori?
Še kako razumem to trditev, saj veliko plesalcev okrog  mene kar cveti od ljubezni, kar seveda ni nič presenetljivega. Ples pomeni druženje, dobro družbo, žure, potovanja, same prijetne stvari in ob tem res ni težko najti nekoga s podobnimi vrednotami in veseljem, kot ga imaš ti. V naši folklorni skupini imamo tako že kar nekaj rožanskih otrok, kar pomeni, da so se njihovi starši zaljubili med plesanjem in druženjem na folklori. Se mi zdi, da ženske itak obožujemo moške, ki znajo dobro plesati. (Smeh) jaz sem še vedno "v iskanju frajerja"…
Glede na to, da smo na začetku leta, nam zaupaj kakšen načrt, ki bi ga rada realizirala letos?
Seveda je študij na prvem mestu – čakajo me izpiti, dvojna diploma, držim tudi "figice" za študijsko izmenjavo v tujino. Kot vodja začetne folklorne skupine si želim, da bi svoje “učence” dobro pripravila na njihovo nadaljnjo plesno pot, spomladi me čakata tudi dva večja folklorna koncerta, v katerih se bom udejstvovala tudi s koreografskim ustvarjanjem.
Kateri je tvoj življenjski moto?
Hm … Misel, da je bogato življenje sestavljeno iz umetnosti in srečnih ljudi.

View Gallery 15 Photos