Briljantna modrina Milana Tomašika

Koreograf in plesalec Milan Tomašik. (foto: Albert Vidal)

Veseli december je mesec obdarovanja, saj kar trije veličastni in bradati možje nosijo darove, letos pa so se ob njih zavrtele še tri plesne premiere v darilo ljubiteljem plesne umetnosti. Po Miklavžu je premiero ugledala predstava Matije Ferlina Steklena menažerija in tik pred prihodom Božička je Branko Potočan poskrbel za plesno gledališko uprizoritev Morala je sama. Jaz grem pa peš …, dedka Mraza je pričakalo tik pred silvestrovim zadnje plesno darovanje v letu 2015, in sicer koreografija Milana Tomašika &Co: Silver Blue/Železno modra. Ni kaj, tudi naslovi ravno pravšnji za ta čas, le koliko steklenih okraskov in podobic je bilo ta mesec v obtoku, o morali kupcev in prodajalcev pa bi bila dobrodošla kaka beseda, sploh po pešpoteh po mestu, tudi srebrni modri blišč je krasil podnožje ljubljanskega gradu in mestnega jedra vse do odhoda starega leta in še dlje, koreografske teme pa več kot aktualne, tudi socialne, humane, ko se energija, modrost in srčnost usmerijo v plesni tok življenjskih poslikav. 

Predstava Silver Blue Milana Tomašika je bilo mično koreografsko darilo ob koncu leta, tudi zaključni vrhunski plesni projekt leta 2015, ki je  vzcvetel v barvitem koreografskem spektru, ki tudi spodbudno šteje čedalje več  obiskovalcev. Silver Blue je kovinsko modra barva, je tudi barvni sij mondenih odrov, kovinsko kompleksno barvilo kemične industrije, ki tekstilijam dajejo t. i. briljantni ton, in je bila tudi barva Milanove kostumske preobleke, ki je na sceni fokusirala poglede; vprašanje pa se zastavi, čemu slovenski prevod železno modra, saj železo nikoli ne oddaja ton modrine.
Oder PTL-ja se je na široko odprl plesu, stene slovesno obdane s črno preobleko, luč reflektorjev vabila, v prostor pa veselo vstopali štirje plesalci: Alessandro Sollima, Tina Valentan, koreograf Milan Tomašik in Špela Vodeb, tudi asistentka koreografa. Avtorsko glasbo je Aleš Zorc povezoval z barokom, časom, ko je ples snoval glasbo lahkotnih korakov in jo vel po kraljevskih dvoranah. Ponavljajoče se melodične intervale glasbene folie je Tomašik prevedel v radostni zven plesne ornamentike, kar je še posebej spodbujalo razigrano vzdušje gibalnih višajev urbane četverice. Potem se kar naenkrat zgodi, nepričakovano, drastično, čeprav realno tako danes kot nekoč že tolikokrat videno in slišano na ulicah mest, držav, in navkljub glasbeni harmoniji je bil insceniran napad na plesno razposajeno Špelo, ko so tolkli po njej, da je kar odmevalo, seveda s folijo, in nato izginotje.
Nastali prazen prostor tišine je obdajala bolečina, vanj pa vstopil Milan, tudi korakoma meril svoja stanja premisleka, se soočil z velikim jazom, s svojo senco in pozabo, in ko njegovo plemenito plesanje v predelavah glasbene folie  pridobi na teži, se prizemlji in upočasni, kot bi bil ujet v mrežo lastnih misli. V sceno je z zamikom vstopila še ona, Špela, in sta skupno vijugala, ko pa on odide, se iz nje izvije glas bolečine in ponovi gromki krik. Ni besede, ki bi na koreografski sceni lahko v tenzijah  osebnostnih stanj in v enakem časovnem intervalu opisala tisto, kar se v človeku dogaja, kar telo plesalca diha in ilustrira, tudi izvije iz sebe v abstraktnih poslikavah lastne plesne kompozicije in v siju reflektorske svetlobe (oblikovanje luči Luka Curk). Videospot še dodatno niansira  in senči nastopajoča stanja osebnostnega gnetenja (fotografija in video: Albert Vidal, Vértex comunicacio, Hana-Bi), ko slika in gib  spregovorita v sozvočju vizualnega, tudi plesnega. Pozaba izbriše minulo, na odru pa se snuje že novi scenski tok, ko se vsak posamično predstavi v svojem plesnem monologu, ko letijo in kot po tekočem traku priletijo eden za drugim, ko Špela znova igrivo in hudomušno obsije oder s svoji izvirom gibalnih struktur, sijočih oči in prešernega nasmeha, je svoja in je enkratna, medtem pa Milan strukturira bežeče korake, skoke in poskoke; vse to so trenutki, ko bi kar vzkliknil: hura, končno ples (in vzklikov ni manjkalo ob koncu predstave 29. decembra).
Allessandro prihaja iz Italije, njegovo gibanje se plastično preliva in sodobno strukturira, nekoliko umirjena in zadržana Tina pa poskrbi za novi krogotok presenečenj, ko zvedavo oceni oder, plesalce ter začne premikati reflektorje. Novo plesno, tokrat tudi gledališko poglavje se ovije z novo preobleko in nevtralno (belo) obrazno  masko po vzorcu francoske commedie dell´ arte. O svoji odločitvi, da koreografijo poslika še z nevtralno belino maske, je  Milan dejal, da ga je spodbudila avstrijska kritičarka Ingrid Turk-Chlapek, ko je njegovo predhodno stvaritev Sezona lova povezala z elementi commedie dell´arte, ki je kot gledališka zvrst temeljila na improvizaciji, pa tudi dejstvo, da so glasbene folie nastajale ob njihovi starejši predhodnici plesni folie, ko so se moški maskirali v ženske in v norčavem stilu zaplesali na karnevalih ter častili obredje rojevanja. Z nevtralno masko smo se v Ljubljani srečevali na začetku 80. na delavnicah Sandre Mladenović v organizaciji ZKOS-a (JSKD RS ), ki je bila 20 let redna profesorica École Lecoq v Parizu, in dojeli, kako težko se je izražati skritih oči in brez odseva čustev, tudi nič kolikokrat metali umišljeni kamen, dokler roka ni prepričal, da gre dejansko za met kamna v daljavo in ne le za navidezno ilustracijo. Nova plejada karakterjev in vlog pod krinko nevtralne maske je stekla vzdolž odra, Milanu in Allessandru vlila vizijo mladosti ter naivnosti, ju tudi zabavno izpostavila, Špeli pa odvzela njen osebnostni čar, ki ga preseva njen plesno zvedavi izraz, vendar plešočega telesa ni mogla zatajiti, pod masko pa je na novo plesno zaživela Tina, reklo bi se, da jo maska ljubi.
Koreografija Silver Blue je Tomašikova druga uprizoritev s skupino plesalcev, prva je bila Sezona lova, obe pa je poglobljeno gradil na improvizaciji. Koncept ni bil podlaga njihovega ustvarjalnega procesa, saj ga niti ni bilo, bilo pa je obilje plesne in ustvarjalne energije ter se je koncept porajal sočasno z gibanjem, tudi ob poglobljenemu raziskovanju ritma in giba na relacijah napetosti ter relaksacije. In kot je koreograf zapisal v gledališkem listu, so improvizirali v točno določenih strukturah, najbolje povzeli, sestavili, koncept pa se je presenetljivo zgodil, tako kot največkrat tudi steče ustvarjalna plesna kompozicija.
… (foto: Albert Vidal)
Silver Blue ni povezana pripoved, je plesna poslikava časa, ki obdaja plesalca, njegovo telo, je vsota pridobljenih izkušenj, znanja, vloženega dela in študijskih procesov, tokrat zasnovanih na glasbeni in plesni folie, tudi v objemu bele nevtralne maske. Humorno zasnovan koreografski zaključek ob pisanih ženskih oblačilih in z belo masko na obrazih, tudi rahlo popopran s šarmom commedie dell´arte domiselno razpira in združuje obzorja minulega s sedanjim, gledalcu pa ponudi dobrodošlo merico optimizma, kar se tudi pričakuje na pragu novega leta, za kar se ekipi Milan Tomašik & Co za njihov novi umetniški impulz predstave Silver Blue lahko izreče hvala in en veliki "bravo".

View Gallery 7 Photos