Kako bi se predstavil našim bralkam in bralcem v nekaj besedah ali stavkih, kot se vidiš sam. Kdo in kaj si, Brin Matko Juvančič, in kam si namenjen?
Ob tej priložnosti bi bralcem prepustil, da si skozi branje intervjuja sami izoblikujejo predstavo meni.
Ne vam natančno, kam naj umestim željo po plesu. Spomnim se le, da sem imel skromne pomisleke o tem, da bi se preizkusil v breakdanceu. Že celo življenje se ukvarjam z akrobatiko, zato sem vedel, da bo to še ena nadgradnja mojega znanja. Ko pa smo že pri moji sestri Arniki, pa brez zadržkov povem, da so bili tudi njen intuziazem, uspehi in ponos vodilo, ki me je popeljalo v plesni svet.
Tvoja plesna domena je hip-hop. Zakaj ravno ta plesna zvrst in ne kaj drugega?
Hip-hop je način življenja, ki me spremlja že od malih nog. Začelo se je s tem, ko mi je mami pri šestih letih kupila prvo zgoščenko reperja Klemna Klemna, kar mi je nekako predstavljalo vstopnico, da sem celotno svoje življenje začel doživljati skozi hip-hop, tako da je prišlo tudi do plesa brez dvoma in vprašanj.
Plesno pot sem začel relativno pozno, in sicer šele v devetem razredu, ko sem prvič dobil priložnost, da se preizkusim v breakdanceu. Želja po širšem znanju me je hitro pripeljala v hip-hop vode, kjer sem se skozi čas preizkusil v zelo različnih stilih in delu z različnimi koreografi. Toliko raznolikosti mi je pripomoglo k temu, da sem sem v plesu našel res tisto, kar mi najbolj ugaja in v čemer najbolj uživam.
Katero ‘normalno’ šolo pa obiskuješ?
Sem redni študent Pedagoške fakultete v Ljubljani, kjer študiram likovno pedagogiko.
Že nekaj čas si poleg plesalca tudi pedagog. Koga učiš in kakšen je tvoj pedagoški sistem?
Pedagoško delo me spremlja skozi celo življenje in zelo zgodaj sem že dobil različne možnosti, da se tudi sam preizkusim v vlogi pedagoga, in prav tako hitro se je to zgodilo tudi v plesu. Kmalu po tem, ko sem začutil zmožnosti samostojnega plesalca, sem dobil svojo prvo skupino, s katero delam še danes. Zdaj učim že dobrih šest let in lahko rečem, da sem poučeval ljudi v vseh treh življenjskih obdobjih. A kljub temu je moj poudarek v stroki predvsem na ambiciozni mladini. Res so zakon! Vsak trening mi predstavlja nov izziv in novo doživetje, skozi katerega vedno in znova želim otrokom podati nekaj novega, predvsem pa gradim na zaupanju, prijateljstvu in sproščeni dobri volji, za katero menim, da je ključna za uspeh. Svoje pedagoške sposobnosti ne želim okvirjati le v plesnem svetu, zato sem pred tremi leti postal tudi učitelj deskanja na snegu, kar mi po eni strani predstavlja izpopolnjevanje znanja in nabiranje izkušenj, po drugi strani pa tudi beg pred realnostjo in izklop možganov.
Čemu pripisuješ popularnost hip-hopa?
Hip-hop je bil že v sami osnovi zastavljen na podlagi ambiciozne in ustvarjalne mladine, ki je z znanjem in željo po boljšem svetu širila ljubezen, mir in veselje. Menim, da se do danes to ni preveč spremenilo in mladina še vedno stremi k zelo podobnim vrednotam. Hip-hop je v svojem času zastavil premišljene in trdno zastavljene temelje, zaradi česar še danes velja za najobsežnejšo in najhitreje razvijajočo se
kulturo v zgodovini.
Lahko hip-hop scena ponudi še kaj novega ali se zdi, da stoji na mestu?
Hip-hop scena nam iz dneva v dan ponuja nekaj novega, nekaj svežega, kar še ni bilo videno, le gledati je treba s prave perspektive.
Si tudi del skupnosti Urban Roofa oz. vodja plesnih dejavnosti. V čem je skrivnost uspeha Urban Roofa, kakšno ‘združenje’ ste, komu je namenjeno?
Urban Roof je center urbanih kultur in športov, kjer se ukvarjamo z razvojem urbane kulture, ki je dandanes močno razvita po vsem svetu. Smo unikatni tim ambicioznih športnikov in umetnikov, ki smo brez dvoma najboljši na svojem področju. Naša največja želja je prenašati znanje na mlade, saj želimo, da bodo oni nekoč na naših mestih in širili kulturo naprej. Pri nas je vsak posameznik deležen osebnega pristopa, brez izjem. To omogoča kakovostno pridobivanje znanja, s tem pa dobivajo nekaj, česar nikjer drugje nimajo možnosti.
Bil si tudi aktivni tekmovalec. Je bilo to tekmovati na IDO-tekmah ali kaj drugega? Če recimo primerjaš vaše tekme, imenovane ‘battle’; se jih da sploh primerjati?
Tekmovanja pod organizacijo IDO so v Sloveniji najbolj razširjena. Zame najpomembnejša njihova funkcija je bila ta, da so mi pokazala pot v drugo smer plesne scene, ki je bila pri nas – predvsem še pred nekaj leti – slabše razvita. Ne celotne scene in ne posameznih tekmovanj se ne da primerjat. Že sam koncept in ideja sta popolnoma drugačna. Na tej sceni se gradi na kakovosti, ljubezni, spoštovanju in resničnem lastnem ustvarjanju. Kar se seveda pokaže na teh tekmovanjih pred izkušenimi sodniki in plesno množico.
Definitivno sem ponosen na svoje rezultate znotraj organizacije, predvsem sem ponosen zaradi izkušenj, ki sem si jih z njimi pridobil in se mnogo naučil. V času, ko sem še tekmoval, so mi konkretni rezultati pomenili vse, a sem hitro ugotovil, da temu ni ravno tako. Rezultati so bili na moji poti le namišljeno vodilo in cilj, kar mi je omogočilo, da sem plesni svet spoznal precej bolje kot bi ga sicer, in sem si z njim ustvaril svoj pogled na sceno. Konkretne rezultate malokrat omenjam, se pa raje pohvalim z izkušnjami in znanjem.
Idealno plesno sceno si predstavljam kot skupnost vseh plesalcev, kjer klubi ne obstajajo, ampak si med seboj vsi pomagajo, se sprejemajo, vsak spoštuje vsakogar in s svojo pojavnostjo predstavlja svoj pojem plesa.
Kaj je dobrega na njej in kaj bi bilo treba spremeniti, kaj bi se lahko spremenilo zelo hitro?
Menim, da slovensko plesno sceno precej dobro poznam. V primerjavi s preostalimi državami premoremo kar nekaj vrhunskih plesalcev. Vendar če se ozrem na dojemanje plesa, sprejemanje konkurence in ambicije plesalcev, imamo še ogromno neizpolnjenega prostora. Predvsem bi tukaj izpostavil, da bi bilo treba že v samem startu ločiti nekaj, kar dobro deluje na oči laikov in kaj je tisto, kar res predstavlja kakovost. Mogoče bom bolj jasno opisal s tem, da je gromozanska razlika med ‘cheerleadingom’ in hip-hopom, vendar ko si ogledujem razne koreografije in točke, me mnogokrat zaskrbi, da se vse skupaj meče v isti koš in s tem razvija nekaj, kar nima veze s hip-hopom, a se kljub temu pojavlja pod enakim imenom.
S sestro Arniko sta zelo povezana. O tem, da si ponosen, da je odšla študirat v tujino, ni dvoma. Kakšen je vajin odnos – ali samo plešeta, kadar sta skupaj, ali počneta še kaj drugega? Kdaj jo najbolj pogrešaš?
Oba se močno zavedava, da najin odnos ni zgrajen na kvantiteti, ampak kvaliteti, in s tem se soočava, odkar sva vsak posebej stopila v svet, kjer zdaj delujeva. Čeprav se najina svetova odvijata v plesu, še vedno malokrat prekrižata poti, še posebej zdaj, ko nadaljuje svojo plesno pot v tujini. Najbolj jo pogrešam predvsem takrat, ko vem, da ima težke trenutke, drugače se pa zavedam, da ona sodi tja in tam je njeno mesto. Sem srečen, dokler je srečna tudi ona.
Definitivno me spreletavajo misli in želja po tem, še posebej, odkar je Arnika odšla, a vendar če že, bom to naredil z glavo in ne na glavo. Kdo ve? Mogoče pa ne bo ples tisto glavno vodilo, ki me bo povleklo ven.
Leto se izteka in če pogledaš nazaj, si bil zadovoljen z njim ali že čakaš novo? Kaj bodo cilji prihodnjega leta?
Huh, letošnje leto mi je definitivno postreglo z mnogimi spremembami v življenju, ki so mi podale dodaten zagon za nadaljnje delo in razvoj, zato že zdaj vem, da bo prihodnje leto ‘bomba’. (smeh) Cilje za prihodnjo sezono postavljam zelo visoko na več področjih, eden prvih je pa
definitivno organizacija največjega hip-hop plesnega dogodka v Sloveniji, in sicer Throwdown battle, ki bo 18. februarja 2017 pod našo streho v Urban Roofu.
Kako gledaš na udeležbo plesalcev v šovih tipa Slovenija ima talent?
Moram priznati, da sem eden tistih, ki nismo ravno podporniki tovrstnega načina predstavljanja plesa svetu. Seveda nimam čisto nič proti nikomur, ki se na ta šov prijavi, sam sem pa bolj zagovornik tiste prave, surove in iskrene scene.
Definitivno me najbolj osrečujejo zadovoljni in srečni tečajniki, ki so željni znanja ter polni motivacije. Ko pa vidim mularijo, zmanipulirano in opranimi možgani, ki so pristranski, ponižujoči in neprivoščljivi, pa me močno užalosti, saj na svoji poti niso imeli možnosti pridobiti drugih vrednot in so samo plod – ali huje rečeno – produkt svojih staršev in trenerjev.
Ali si imel oz. morda še imaš svoje plesne vzornike? Koga od slovenskih plesnih ustvarjalcev najbolj ceniš, nad kom si navdušen, nad kom pa malo manj?
Vedno me spremljajo določeni plesni vzorniki, po katerih se zgledujem, pri katerih opažam, da so se skozi čas močno spreminjali in jaz z njimi. Mnogokrat si za vzornike postavljam svoje bližnje, s katerimi imam neposreden stikk in s tem veliko hitreje ter bolj zagnano rastem, saj jih imam na dotiku roke, za razliko od tistih na video posnetkih. In če se konkretno dotaknem imen, bi ob tej priložnosti znova omenil svojo sestro Arniko, ki jo obožujem in na katero sem neizmerno ponosen ter srečen, da je tam, kjer je, saj je za to trdo delala in si definitivno zasluži. Kot drugega bi rad omenil svojega sodelavca, partnerja, predvsem pa zelo dobrega prijatelja Nejca Osovnikarja, za katerega sploh nimam besed, s katerimi bi opisal, kaj vse zna, česa vse me je naučil in koliko mi to pomeni. Ogromno spoštovanja si definitivno zaslužijo prav tako plesalci skupine The Artifex, ki s svojo ravnodušnostjo in kreativnostjo vedno navdušujejo, na odru so pa itak norci. Še zadnji dve imeni, ki bi ju rad konkretno izpostavil, ki jima, vsaj menim, ne more nihče ničesar zanikati v življenju, sta Željko Božič in Samo Polutak Kos. Slednja sta bila v svojem času glavna konkurenta, a sta kljub temu z znanjem in željo naredila gromozanske premike v razvoju hip-hopa pri nas in drugje po svetu, in njuni imeni ne bosta še dolgo pozabljeni.
Kaj počneš, kadar ne misliš na ples? Čemu namenjaš proste trenutke?
Sem umetnik, zato mi nikoli ne primanjkuje idej, s katerimi bi se zaposlil. Glede na to, da sem likovnik, pa definitivno svoje proste trenutke posvečam risanju in ustvarjanju.
Je plan B narejen, če bo plesa kdaj polna glava? S čim bi se ukvarjal, če ne bi bil to ples?
Definitivno je plan B vedno prisoten, okoliščine so ves čas nepredvidljive, zato se brez zadržkov in slabe vesti izpopolnjujem še na drugih področjih. Kot je možno opaziti, je moje telo vedno bolj prekrito s tatuji, ki jim posvečam ogromno časa. Svoje likovno znanje želim nekoč preusmeriti na tetoverske izkušnje in s tem imam cilj odpreti svoj tatu studio.
Naštej tri ali pa – če jih imaš – pet stvari, ki so vedno s tabo? Brez česa ne greš nikamor? Kaj je značilno za Brina?
S seboj vedno in povsod nosim eno od svojih skicirk, knjigo idej, ki jo pridno polnim s svinčnikom, nikoli in nikjer pa ne pozabim niti svoje kreativnosti, ki jo poizkušam poiskati na vsakem koraku.
Imaš kakšen vzdevek?
Prav konkretnega vzdevka nikoli nisem imel, so me pa v mnogih primerih ljudje zaradi moje čokate postave povezovali z medotom. (smeh)
Kateri je tvoj življenjski moto?
Nikoli ne pozabi, kdo si in kaj si, tako boš ves čas iskren do sebe in zgradil boš pot do vrha.
Kaj pomeni zate plesati?
Soočanje s samim seboj.
