Sem učenka življenja. Odpiram okna, kjer se zapirajo vrata. Iščem ključe novih vrat. Rada plešem …

Pozdravljena,  Irena, tile dnevi tik pred 4. Festivalom Plešem zase so verjetno nekoliko stresni in seveda vznemirljivi. Lahko našim bralcem in bralkam razložiš, za kakšen festival gre, zakaj ga organiziraš skupaj s PŠ Miki, komu je festival namenjen, skratka vse, kar meniš, da bo bralce zanimalo?
Živijo, Barbra! Ja, resnično, pred dogodki se vselej ustvari malo ustvarjalnega kaosa, premešanega z adrenalinom, ampak to je samo dobro. Festival Plešem zase je festival plesa in plesnih vadb. Pred leti sem kot članica svetovne plesne organizacije CID dobila pobudo, da v svoji državi organiziram kak dogodek, posvečen svetovnemu dnevu plesa. In iz majhnega je zraslo veliko. Letos organiziramo že 4. Festival, tokrat s Plesno šolo Miki. Vsako leto se skušam povezati s kakšno plesno šolo ali fitnes centrom, ker verjamem v moč povezovanja, skupaj vedno lahko ustvarimo več kot vsak posebej. Z ustanoviteljicama PŠ Miki, Sašo in Špelo, smo ustvarili že nekaj skupnih projektov, in takoj smo videli, da se energetsko in idejno zelo ujamemo. Tako bo letošnji Festival Plešem zase, ki bo že prihodnjo soboto, 19. maja, potekal prav v prostorih PŠ Miki. Namen festivala je približati ples vsem, ki ga imajo radi, ne glede na starost, spol ali plesno predznanje. Veliko je ljubiteljev in predvsem ljubiteljic plesa, ki so plesale v mladosti, pa se jim je potem ‘zgodilo življenje’ ali so vselej hrepenele po tem, da bi zaplesale. No, tem se zaiskrijo oči, ko se znajdejo na naših delavnicah, dobesedno zadihajo in zaživijo. V osnovi je bil Plešem zase festival plesnih vadb, kjer so se ljubitelji tovrstnih programov dobro razplesali, potem pa se je program razširil tudi na bolj plesno področje, tako da lahko zdaj v sklopu festivala tudi gradimo svoje plesno znanje. Pa še eno zanimivost velja omeniti. Namreč vsako leto mi je bil izziv predstaviti in v Slovenijo pripeljati tudi kak nov program. Prvo leto je bil to Port De Bras, nato Urbhanize, nato Salsation, programi, ki osvajajo svet, našim inštruktorjem pa kljub vsemu niso bili tako dostopni (vsa izobraževanja so namreč v tujini in to za sabo povleče kup stroškov). Zelo sem vesela, da tudi letošnji dogodek ne bo izjema. Tudi letos bom predstavila novost, le da bo tokrat to kar avtorski program! Program se imenuje Connect, gre za plesno vadbo v duhu sodobnega plesa, k soustvarjanju pa sem povabila našega izjemno nadarjenega in uspešnega plesalca Tiana Čehića. Dolgo sva se pripravljala in zdaj že komaj čakava, da program na festivalu doživi premiero!

… (foto: Daniel Tkavec)
Plešem zase je slogan, kajne, in verjetno si izhajala najprej iz sebe. Plesati za druge pa je v drugem planu?
Ja, to je slogan. In to je moje poslanstvo za druge. Na mojih urah na koncu vselej na glas zakričimo “Plešem zase”, da se opomnimo, da smo prišle sem v prvi vrsti zaradi sebe. Gre za izkušnjo plesa, ki jo dobimo. Ples ima več komponent, zelo močni sta umetniška vrednost in tekmovalni uspehi. Spomnim se svoje mladosti, ko sem sprva zelo uživala v plesu, potem pa je pristno ljubezen do plesa zasenčil tekmovalni duh, ko so šteli le še rezultati. Pa mislim, da je ples veliko več. Je odlična oblika rekreacije, je oblika druženja in je lahko tudi zelo zdravilen, moje članice pogosto rečejo, da je ena ura plesne vadbe boljša kot obisk psihoterapevta.
… (foto: Albert Podrekar)
Kako pa bi se našim bralcem in bralkam predstavila kot oseba in kot plesalka? Kdo si, Irena Pfundner? Od kod prihajaš in kam si namenjena?
Sem učenka življenja. Odpiram okna, kjer se zapirajo vrata. Iščem ključe novih vrat. Rada plešem bosa po parketu ali s svinčnikom po papirju. Rada si začrtam pot, a se hkrati zavedam, da se življenje zgodi v glavnem na poti do cilja.
… (foto: Boštjan Banfi)
Za vse tiste, ki bodo danes prvič brali o tebi, prosim, razloži, kako te je življenje pripeljalo do plesa in zakaj ravno ples?
Starši so me pri petih letih vpisali v plesno šolo – velika hvala njim! Potem pa je šlo samo. Sprva sem plesala in tekmovala v standardnih ter latinskoameriških plesih. Ko je postal ples prevelik finančni zalogaj, sem se umaknila. A ni trajalo dolgo, ko je v Slovenijo prišel hip-hop in spet sem bila v plesnih ter tekmovalnih vodah. Potem sem plesala v nekaj plesnih skupinah in začela obiskovati ure aerobike. Vodja tistega fitnes centra me je povabila v ekipo inštruktorjev in takoj sem se počutila kot doma. Sicer sem zraven zaključila fakulteto in iskala ‘zanesljivo’ službo, a poučevanje skupinskih vadb in pozneje še salse je ostajala popoldanska služba. V času nosečnosti sem potem izgubila tisto ‘zanesljivo’ zaposlitev in po porodniški sta me še vedno zvesto čakala ples in aerobika. Pa sem končno rekla: OK, pa dajmo!
… (foto: Daniel Tkavec)
In ustanovila si Hišo plesa in materinstva. Plesu si dodala nekaj več, mnogo več, kajne?
Jap, lastna izkušnja nosečnosti, poroda in materinstva mi je odprla oči v svet strahu in neosveščenosti, ki vlada med mamicami. Naredila sem nekaj specializacij za delo z nosečnicami, mamicami in dojenčki, sodelovala z doulami, celo plesno pripravo na porod smo nekaj časa izvajali.
Prebrala sem, da boš – zdaj si verjetno že – rodila doma. Zakaj si se odločila za to? In razbij stereotip, da plesalke lažje rojevamo, ker smo non-stop v ‘raztezanju’?
(Smeh) Dobro vprašanje. Zgodba o porodu na domu je bila nekako vzeta iz konteksta in v nekem spletnem mediju narobe interpretirana. Nosečnicam sem želela predstaviti sliko nežnejših oblik rojevanja, moči znanja, ozaveščenosti lastnega telesa in predvsem notranje moči vsake ženske, ki lahko ustvari lepo izkušnjo poroda kjerkoli, ne nujno samo v domačem okolju. Je pa zelo zanimivo vprašanje glede porodnih izkušenj plesalk! Tudi sama sem bila presenečena nad tem, koliko plesalk je imelo težke porodne izkušnje, ki so se končale morda celo z urgentnih carskim rezom. Če si dovolim podati svoje mnenje (ki ni znanstveno preverjeno, ampak bolj izkustveno in intuitivno), potem bi rekla, da sta pri plesalkah poleg telesne konstitucije ključni dve oviri: ena je (ironično) pretreniranost telesa (predvsem mišic medeničnega dna, ki jih je treba med porodom sprostiti), druga pa morda vseživljenjska težnja k temu, da imamo plesalke telo pod nadzorom, porod pa zahteva ravno nasprotno izkušnjo – prepuščanje, čakanje, naravni ritem …
… (foto: Albert Podrekar)
Kaj lahko danes ženska naredi, da je ‘lepa’ z vidika današnjega trenda popolnosti? Zakaj se žal večina ‘sekira’ zaradi gubic, celulita, kilograma preveč? Kaj je narobe z današnjo samopodobo?
Današnja samopodoba je medijski konstrukt, je nerealna in ustvarjena za tržne namene. Saj vemo, kako to gre, najprej je treba ustvariti težavo, da potem lahko ponudimo izdelek, ki bo težavo odstranil. Po mojem mnenju smo ženske resnično lepa bitja. Vsaka nosi svojo lepoto, in vse, kar mora storiti, je, da jo sprejme. V naših skupinah je to najlepše doživetje. Vsaka pride na uro s svojimi težavami, skrbmi, morda s kakšnim novim sivim lasom, gubico ali narastkom, ampak nam ples da to varno izkušnjo za štirimi stenami, da smo lahko avtentične, da se sprejmemo in smo zadovoljne s sabo.
Kako v množici tako plesne kot športne/fitnes in sproščujoče ponudbe najti tisto pravo aktivnost za svoje telo ter duha?
Prisluhniti je treba svojemu telesu in vedeti, kaj je tisto, kar nas bo tako prepričalo, da bomo vztrajali. Jaz verjamem, da izguba kilogramov in maščobnih blazinic pride bolj kot stranski učinek zadovoljstva pri gibanju. Če izberemo nekaj, kar nam ni všeč, ne bomo našli motivacije za vztrajanje in zgodil se bo bumerang. Tečaji in vadbe nas morajo na nek način tudi sprostiti, saj živimo zelo stresna življenja, in agresivni treningi za naše telo pomenijo še večji stres. Zato nas mora vadba v prvi vrsti osrečevati in ponuditi protiutež stresnemu življenju. Zato jaz osebno prisegam na plesne pa tudi ‘body & mind’ vadbe.
Kje vse podajaš svoje plesno znanje, kaj pravzaprav poučuješ in kje?
Moj trenutno paradni konj je salsation, poučujem ga na treh lokacijah: v vrhniškem kulturnem centru, v Katja Dance Company v Ljubljani in domžalski Plesni šoli Miki. Poleg tega poučujem tudi nirvano fitnes, vadbo za mamice oz. ples z dojenčki v nosilkah, organiziram pa še več ‘masterclassov’ in delavnic.
… (foto: Boštjan Banfi)

Plešeš oziroma si plesala, ne vem natančno, ker vidim, da te na spletni strani ni več med plesalci niti v predstavi Življenje je vrednota avtorice Katje Vidmar. Kaj ti pomeni biti del te plesna zgodbe?
To je res en čudovit projekt. Biti del zgodbe mi je bilo v veliko čast, odrska izkušnja je izjemna, zaključek predstave pa vsakič znova ganljiv. Potočili smo kar nekaj solzic, predvsem ob zgodbah Malih vitezov. Sicer pa mi je bil projekt všeč tudi zato, ker sem lahko plesala v žanru sodobnega plesa, ki se mi zdi naravnost čudovit in izrazen. Občudujem Katjo in Alberta, ki se neomajno ženeta in vlagata sebe v ta projekt, ki je bil med občinstvom skoraj vsakič sprejet s stoječim aplavzom. Odplesali smo res veliko predstav po vsej Sloveniji, na kar smo vsi zelo ponosni, in vselej je bilo zabavno tudi v zaodrju. Zdaj pa resnično zaradi prenatrpanega urnika predstav ne zmorem več in se mi zdi lepo, da dobijo priložnost tudi drugi plesalci. Tako predstava ostaja živa še naprej in se jo tudi ob večkratnem ogledu znova doživi na nov način.
… (foto: Albert Podrekar)
Si rada del skupinskih kreacij ali raje soliraš?
Mislim, da je težko stopiti samo na en breg te reke. Imam ogromno idej, vendar jih sama ne morem uresničiti. Zato res verjamem v moč skupnega ustvarjanja, povezovanja in medsebojne podpore. Kot inštruktor pa moram biti solist, ki zna iz ljudi tudi v najtežjih, najbolj zaspanih in brezvoljnih trenutkih izvleči največ. Zanimivo je biti del ekipe, soustvarjati in se učiti od drugih. Lepo je tudi ustvarjati lastne sanje in se učiti iz lastnih izkušenj.
Kaj te pri plesu najbolj osrečuje in kaj je tisto, kar ti je malo manj po godu?
Med plesom padem v tisti ‘flow’ (tok, op. p.), o katerem mnogi govorijo. Izgubim občutek za čas, pozabim na zunanji svet. Ko plešem, sem v stiku s sabo, je moj neverbalni jezik in moj najboljši terapevt. Temnejša stran plesnega sveta je seveda birokracija, zaslužek in pogosto tudi tekmovalnost. Tu so vsakič znova izzivi, s katerimi pa navsezadnje tudi rastemo.
… (foto: Davide Capucci))
Kaj vse prinaša ples ali pa gibanje v življenje človeka?
Moje punce vam bodo znale na to bolje odgovoriti kot jaz. Spet zaživijo. Spet se začutijo. Spet se smejejo. Spet najdejo stik z žensko znotraj sebe. In domov pridejo srečnejše mame in žene.
Naštej tri ali pa pet stvari, ki so vedno s tabo ali na treningu, ali na predstavi, ali kjerkoli. Brez česa ne greš nikamor?
Tablica, telefon, bidon.
Po čem misliš, da si prepoznavna, da ljudje rečejo, ja, to pa je naša Irena?
Tiha voda, ki podere kak breg. Ljudem pa predvsem dovolim biti to, kar so.
Tvoj moto v življenju je …
… (foto: osebni arhiv)

‘Life is a balance – balance between the good and the bad, highs and lows, rest and movement, balance between holding on and letting go.’ (Življenje je ravnovesje – ravnovesje med dobrim in slabim, vzponi in padci, počitkom in gibanjem, ravnovesje med zadržati in pustiti oditi, op. p.)
Plesat pa je …
‘Lifestyle’ (način življenja, op. p.).
Hvala in srečno na festivalu Plešem zase!

View Gallery 10 Photos