S plesom izrazim svoja čustva. To je vse, kar potrebujem in me osrečuje.

Se nam lahko za uvod predstaviš kot oseba in kot plesna ustvarjalka. Kdo si, Katjuša Premk, in kam si namenjena?
Sem 21-letna plesalka iz Litije, nasmejana, pozitivna in polna energije, ki rada počne vse, kar je v povezavi z umetnostjo. Namenjena sem k uresničitvi svojih ciljev, ki se ponavadi spreminjajo iz meseca v mesec, lahko tudi iz dneva v dan. (smeh)

Stereotipno vprašanje na začetku, a nujno potrebno, da spoznamo tvoje začetke. Kdo te je odpeljal na ples, kaj je bil "usodni" trenutek, če je sploh bil, da si se odločila za ples?
Na plesnih vajah v Ljubljani, v plesni šoli Bolero, sem kot štiriletna punčka vsak teden gledala plesne treninge svojega brata Tadeja. Leto pozneje me je njegova takratna trenerka Nataša Lovše Pepelnak povabila, če bi se pridružila tudi jaz. Ker sem občudovala svojega brata in ga želela posnemati, sem seveda z veseljem rekla, da se pridružim ostalim. Mami naju je trikrat tedensko iz Litije vozila na treninge v Ljubljano in ni minilo veliko časa, ko sem vzljubila ples. V veliko podporo pa sta nama bila tudi starša, ki sta opazila, da naju oba z bratom ples zelo osrečuje, ter se zelo potrudila, da bi nama v plesnem svetu omogočila največ. Mami naju je v avtu čakala po tri ure, medtem ko sva midva trenirala, saj se vožnja domov ni splačala. To ji nikoli ni bilo težko, tudi takrat ko sva začela tekmovati in sva imela še dodatne treninge med vikendi. Torej za ves trud in za vse, kar sem danes, se lahko zahvalim svojima staršema Mateji in Alešu, da sta vztrajala in me podpirala, ter bratu Tadeju Premku, da je bil vedno moj "veliki brat" in je poskrbel za to, da sem se odločila, da postanem plesalka.
Za vse tiste, ki bodo prvič brali o tebi, opiši, kako je potekala tvoja plesna pot.
Plesati sem začela pri petih letih v plesni šoli Bolero pri Nataši Lovše Pepelnak. Začela sem s show danceom. Pri osmih letih sem začela tekmovati. Pri desetih letih pa sem poleg show dancea začela plesati še step in hip-hop. Tekmovala sem v več plesnih kategorijah – mali skupini, solo in formacija. Leta 2004 sem prvič v kategoriji hip-hop solo pionirke postala državna prvakinja s koreografijo Tee Rojec. Leto pozneje je moja trenerka hip-hopa postala Nika Kljun in tako sem  prihodnje leto z njeno koreografijo ubranila naslov državne prvakinje. V osnovi sem bila še vedno plesalka show dancea in tudi tam so bile v igri stopničke. Pri 15. letih sem spoznala, da mi je ljubši hip-hop, zato sem se odločila, da redno pri Niki začnem trenirati hip-hop. Ker sem vedela, kako pomembno je, da ima vsak plesalec tehniko (pa naj bo to hip-hop, street, standardni plesalec), sem se odločila, da se vpišem na Umetniško gimnazijo – modul B, sodobni ples. Uspešno sem opravila sprejemni izpit in leta 2010 začela šolanje. Štiri leta sem garala, da sem zjutraj ob 6.00 ujela vlak, ob 8.20 sem začela z dvournim baletom, po baletu je sledil dvourni sodobni ples, za tem pa normalen pouk do 16.00. Po šoli sem se z vlakom vrnila nazaj v Litijo, zamenjala torbi, se učila in se z vlakom vrnila nazaj v Ljubljano na trening hip-hopa. Moj dan se je začel ob šestih in končal z zadnjim odhodom vlaka iz Ljubljane, ob 23.00. Vendar vse to je bilo vredno, saj sem v plesu najbolj napredovala v času srednje šole. Začela sem se zavedati svojega telesa v prostoru, razumela sem gib in tudi moji rezultati pri modernih tekmovalnih plesih so ubrali pot navzgor, saj se je z mojo starostjo na tekmovalnem parketu krepila tudi konkurenca. Prvi res zavidljiv rezultat smo dosegle z malo skupino Woman power in postale evropske prvakinje v hip-hopu. Leta 2010 pa sem v street solu postala vice svetovna prvakinja. To je bilo moje prvo leto v članski kategoriji, ko sem postala tudi soplesalka Žige Mlakarja. Ugotovila sva, da imava enak stil plesa in gibanja ter se se leta 2012 odločila, da se pridruživa konkurenci med hip-hop pari. To se je izkazalo za odlično odločitev, saj sva istega leta postala državna, vice evropska in svetovna prvaka. Dobila sva nagrado za vrhunske dosežke Ljubljane, Olimpijskega komiteja in bila povabljena k predsedniku države na sprejem vrhunskih športnikov. Leto se je nadaljevalo zelo uspešno, saj se je odprlo plesno športno društvo Artifex, kjer sem pod vodstvom društva svojega brata Tadeja nadaljevala pot. Leta 2013 sem izpustila tekmovalno sezono, saj se je bližala matura in tudi v šoli so zahtevali popolno predanost. Leta 2014 pa mi je načrte prekrižala huda poškodba hrbta in tako sem morala prekiniti s plesom za eno leto. Letos sem se vrnila na plesne odre in z Žigo sva se odločila, da ponoviva leto 2012. Cilj sva uresničila, poleti sva postala državna, oktobra pa še svetovna prvaka. Z letošnjim letom sem poleg poučevanja v Litiji pod okriljem Nataše Lovše Pepelnak v PŠD NLP začela poučevati tudi v plesnem studio Artifex.
Kateri pa so pedagogi oziroma plesni ustvarjalci, koreografi, ki so te zaznamovali? Imaš svoje plesne idole? 
Pod trenerje, ki so me zaznamovali, štejem Natašo Lovše Pepelnak, ki me je naučila, da več znaš, več veljaš, in vztrajala, da plešem več plesnih zvrsti. Pomaga mi še danes pri plesnem poučevanju v Litiji (PŠD NLP), svetuje mi pedagoško, kako naj sestavim koreografijo, kako naj vzgojim otroke v dobre plesalce itd. Kot plesalko hip-hopa me je ustvarila Nika Kljun. Ona me je naučila osnov hip-hopa, vsakič ko je prišla iz tujine, sem srkala nov stil hip-hopa, ki mi ga je srčno predajala, in jo posnemala po svojih najboljših močeh, želela sem si postati kot ona. Zaradi nje sem imela rada hip-hop in ga imam še danes. Za to ji bom vedno hvaležna. Veliko dobrih nasvetov in znanja mi je dala tudi profesorica baleta Vita Osojnik. Vedno mi je pomagala in me naučila, kako skrijem svoje napake in izpostavim ter blestim v tistem, kar najbolj znam, pa naj bo to pri baletu ali pa hip-hopu. Zadnja leta pa sem definitivno zrasla v boljšo plesalko po zaslugah Artifex fantov. Najprej naj omenim Žigo Mlakarja, ki mi je stal ob strani in postal moj trener že prej v Boleru, še vedno me občasno spomni, naj verjamem vase, naj se trudim in vztrajam. Zasluge pa tudi Alešu Trdinu, Žanu Jeršinu, Janu Maroltu, Tilnu Jerasu in Mihi Furlanu za sto in en klas, za vašo raznolikost in dolge modre govore po klasih. Plesnih idolov imam več. Vendar stilsko mi je trenutno najbolj všeč Parris Goebel in njena skupina Royal family. Z njo si v prihodnosti želim sodelovati in se od nje učiti.
… z Žigo Mlakarjem …

Že nekaj časa si del plesne skupine ali "družine" Artifex. Zdi se, da delujete nekoliko drugače od preostalih klubov oziroma plesnih šol. Imam prav? V čem je ta vaša drugačnost?

Ja, res je. Občudujem fante in dejstvo, da so tako mladi in sposobni skupaj držati celotno plesno šolo na sploh in to že četrto leto brez prepirov ali jamranja. (smeh) Razlikujemo se od drugih v tem, da želimo plesno raven v Sloveniji dvigniti na raven tujih. Zato tudi odprtje plesnega studia. S tem smo dali priložnost vsem plesalcem, da imajo možnost obiskovati vse klase – od intermediate (manj zahteven nivo) do advanced (zahteven nivo). Nudimo tudi različne plesne zvrsti od moderna do jazza, b-boyinga … V goste pokličemo tudi slovenske legende in tiste mlajše talente. Imamo tudi velik izbor tujih plesnih koreografov, prejšnji teden smo gostili Nicklasa iz Danske, naslednji teden pa v Slovenijo prideta Poljaka Sandy in Maniek. Trudimo se ne samo za svoje plesalce, ampak tudi plesalce iz drugih plesnih šol. Če bi vsi Slovenci gledali na plesno sceno bolj široko in pozabili na to, v kateri plesni šoli plešemo, bi s tem koristili sami sebi in ostalim. V naši družini Artifex ni zahrbtnosti in hinavščine, med seboj se vsi podpiramo, navijamo drug za drugega in se spodbujamo. Imamo se radi in smo ponosni drug na drugega v dobrem in slabem.
Si "specialistka" za hip-hop. Samo ta plesna zvrst in nobena druga pri tebi ne pride v poštev, kajne? Zakaj? V čem je posebnost hip-hopa?
Nimam se ravno za specialista. V tekmovalnem svetu oziroma svetu IDO tekmovanj sem kot plesalka res dosegla že skoraj vse. Vendar se tudi jaz še vedno učim in še zdaleč nisem to, kar bi rada postala oz. kar bi lahko bila. Kot sem že prej omenila, sem sama v osnovi show dance plesalka. Rada bi znala vse zvrsti plesa, saj te to naredi še močnejšega in boljšega plesalca. V vsakem gibu, sploh če izhajaš iz samega sebe, ti znanje ostalih zvrsti vedno pride prav. Uživam v vsem, kar me tisti trenutek vodi, ko prižgem glasbo.
V plesni karieri deluješ na različnih ravneh – kot pedagoginja, plesalka in koreografinja. Kako jih doživljaš in kako jih med seboj dopolnjuješ oziroma ločuješ?
Kot koreografinja in pedagoginja me vodijo izkušnje, ki sem jih sama pridobila od svojih trenerjev. Pri predajanju znanja skušam spremeniti tisto, kar me je motilo, ko sem bila sama v vlogi plesalca, in obdržati tisto, kar mi je bilo všeč. Vse skupaj mi je všeč, saj se neprestano učim, kako motivirati otroke, kako biti dober pedagog, kako tiste najmlajše naučiš, katera je leva in katera desna. V tem uživam in sem zelo ponosna, ko vidim napredek svojega plesalca. Sama sebe včasih kar presenetim, koliko sem sposobna.
Kaj te v koreografijah vodi, kaj je začetni vzgib in kako prideš do točke, pod katero se podpišeš?
Zdaj ko sem še bolj na začetku koreografiranja, me najbolj premami glasba. Če mi je glasba všeč, so dobri zvočniki in malo prostora vse, kar potrebujem. Gibi pridejo sami od sebe, in ko na koncu zaplešem pred ogledalom, da vidim, kako je videti in kaj sem ustvarila, me vedno preseneti, da dejansko je tako dobro. (smeh) Do te točke prideš z veliko treninga in garanja ter poglabljanja v samo koreografijo. Sama se tega lotim tako, da najprej sestavim konceptni načrt, kaj bom uporabila za rekvizit (če ga potrebujem), kje bom to izvajala (če snemam posnetek), kdo bo plesal, kakšne bodo postavitve itd. Kar se meni dogaja (ne vem, zakaj), je to, da ideje dobim v sanjah. Sanjam koreografijo, si predstavljam, kako bo to potekalo. Naslednji dan to preslikam v prostor in postavim pred ogledalo. Moje misli neprestano delujejo kreativno – pa naj bo to v predavalnici na faksu ali pa med vožnjo v avtu. (smeh)
Ali s točko vedno želiš gledalcu, publiki nekaj sporočiti ali gre samo za zaporedje korakov?
Seveda, sporočilo koreografije je zelo pomembno. Nekaj je privabiti laike, ki se jim zdijo dobri vsi plesalci, ali pa profesionalce, ki ločijo plesalce, ki odplešejo nekaj gibov, in tiste, ki koreografijo odplešejo s srcem. Bolj si srečen, ko plešeš s srcem. Izraziš svoja čustva in se po tem vedno počutiš boljše.
Seveda ste tudi del tekmovalne plesne karavane. Nekaj časa ste se jih udeleževali bolj s produkcijami, zdaj ste znova nazaj v "normalni" tekmovalni obliki. Kaj ti pomenijo tekme?
Naš cilj letos je bil, da gremo na vse IDO tekme in tudi na festivale in showe, na katere smo bili povabljeni. Ker sta se na žalost prekrivala oba dogodka – Dancers Delight v Londonu in svetovno prvenstvo v Riminiju, smo se odločili, da se raje udeležimo showcasea v Londonu, saj nam je to pomenilo več. Zato ne bi rekla, da smo ravno vrnili nazaj v "normalno" tekmovalno obliko. Nimamo nekih stalnih navad, vsako leto smo odprti za vse možnosti, ko dobimo ponudbo, se usedemo skupaj, pretehtamo vse možnosti in pridemo do skupne odločitve, kam in kako naprej. Ko sem bila mlajša, so bile tekme vse, kar sem si želela početi. Bila sem zelo tekmovalna oseba in priznam, da sem zelo težko prenesla poraz. Nikoli nisem bila zadovoljna z drugim mestom, vedno sem želela biti najvišje. Sčasoma sem spoznala, da to ni vse. Danes mi tekme ne pomenijo več toliko kot so mi včasih. To se je spremenilo, ko sem prvič odšla v Los Angeles in videla profesionalne plesalce in začela gledati z drugega zornega kota. Mislim, da je pomembneje, da razumeš gib, se premikaš in čutiš gibe po glasbi. Tudi ko sem bila v zadnjih dveh letih del večjih projektov, kot je nastop na World of danceu ali na showcaseu v Londonu, mi je vse skupaj pomenilo več kot udeležba na državnem, evropskem ali svetovnem prvenstvu. Seveda pa ne morem zanikati, da so občutki, ko se zaveš, da si po desetih letih truda in garanja končno priplazil do najvišje stopničke na svetovnem prvenstvu, nepopisni.
… z Žigo Mlakarjem …
Nam zaupaš, kolikokrat si stala najvišjih stopničkah sveta, Evrope in naše države ter kateri od naslovov ti največ pomeni?
Kar se tiče državne ravni, res ne vem natančnega števila, saj smo bili z veliko formacijo velikokrat na najvišji stopnički, prav tako z malo skupino, solom in duom. Evropska prvakinja sem bila več kot šestkrat, svetovna pa štirikrat. Največ mi pomeni dvakratni naslov svetovnih prvakov v parih. To sva z Žigo dosegla čisto sama in tudi konkurenca se ne mora primerjati s konkurenco formacij, saj je parov čez sto iz trinajstih držav. Ko v finalu vidiš, da plešeš ob boku Južnoafričanov, Rusov, Angležev, Poljakov, na koncu pa še stojiš na najvišji stopnički in prav ti poješ slovensko himno, so to res srečni trenutki. Še danes imam kurjo polt, ko se jih spomnim.
… letos v Riminiju na svetovnem prvenstvu …
Mnogo slovenskih plesalcev je odšlo v tujino, nekateri so bolj, drugi manj uspešni. Tudi vaš vodja Žiga Mlakar je po vajinem osvojenem naslovu svetovnega prvaka v duetu odšel v London. Ali mika tudi tebe tujina in zakaj ja oz. zakaj ne?
Ja, me mika in nameravam tja tudi oditi, ko diplomiram. Želim si postati profesionalna plesalka. Te možnosti pa v Sloveniji pač ni. Nimamo agencij, ki bi nam dale možnosti, da bi plesali na x-Factorju ali bi bili "redni" plesalci znanega pevca, da bi z njim odšli na turnejo. Enostavno smo premajhni, da bi  se s tem preživljali (govorim o plesalcih, ne o koreografih). Če grem v tujino, bom definitivno najprej trenirala vsak dan, delala na tem, da se dvignem na njihovo raven, nato pa začela z avdicijami. Vem, da bo sprva težko, saj bom brez družine, brez dolgoletnih prijateljev, vendar za plesno kariero bi naredila vse.

Kakšen je tvoj pogled na slovensko plesno sceno? Kaj ti je všeč in kaj malo manj?
Po toliko tekmah po toliko državah, ki sem jih obiskala, sem videla, da je plesna raven v Sloveniji zares visoka. Smo delavni, pridni in se hitro učimo. Imamo dobre modern, show dance, hip-hop plesalce, slovenske legende, ki so v naši državi razvile ples – mi imamo vse. Ampak kaj ko je pri nas važno samo, kje plešeš, kakšno ime si ustvariš na tekmovanjih in kdo je tvoj trener. Škoda nas je, saj bi lahko bili še boljši, če bi vsak dobival znanje od še koga drugega kot le svojega trenerja in s tem širil svoje plesno znanje. Kar me moti, je tudi to, da smo premalo omenjeni v medijih. Kot slovenski plesalci posegamo po najboljših rezultatih na mednarodnih tekmah, pa se o nas čisto premalo piše. Slovenija na splošno o nas ve premalo.
Kaj te pri plesu najbolj osrečuje in kaj je tisto, kar ni tako všečno?
Ni ničesar, kar me ne bi osrečevalo. Da lahko s plesom izrazim svoja čustva, je vse, kar potrebujem, in me osrečuje najbolj v življenju. Ples je zame vse.
Kaj pa počneš poleg plesa, čemu namenjaš proste trenutke, če jih je sploh kaj? Kaj takrat počneš? Zaupaj nam kakšno skrivnost zasebnega življenja.
Trenutno imam zelo malo prostega časa, saj obiskujem pedagoško fakulteto, delam v vrtcu in učim v plesnem studio Artifex ter v PŠD NLP. Čas zase si vzamem ob nedeljah ali med počitnicami. Proste trenutke namenjam družini ali pa se na izlet odpravim s prijateljicami, včasih berem in rišem.
Imaš kakšen moto ali misel, ki te vodi skozi življenje?
Imam jih več. Vendar tisti glavni je: "Ne prehitevaj življenja, vse se bo zgodilo ob svojem času, ko boš na to pripravljena."
Po čem si prepoznavna, kaj meniš?
Vprašanje sem zastavila prijateljem. O meni so povedali takole: Katjuša je oseba, ki sobo preplavi z energijo že v prvi sekundi, ko se nekje pojavi. Je ena izmed tistih, ki te kot trenerka postavi pred izziv, dvigne, ko si najbolj na tleh, in hkrati postavi na realna tla, takrat ko začneš preveč lebdeti. Najbolj od vsega pa je ogromna inspiracija ne le kot plesalka, vendar kot oseba v celoti. Zaveda se, da moraš trdo garati do cilja, vendar ne obupa ne glede na to, v kako težko situacijo jo postavi življenje. Je tista oseba, ki jo v življenju preprosto moraš imeti.
Je s tabo težko ali lahko ujeti korak in kdo ga najlažje?
Lahko, če si iskren, pozitiven, zaupljiv in preprost. To so stvari, ki mi pomenijo največ.

View Gallery 12 Photos