Po dobrih treh letih in pol sva spet na liniji, draga Janja. Prepričana sem, da se je od takrat, ko sem te predstavila našim bralcem in bralkam, mnogo spremenilo. Bi nam zaupala, kaj je najbolj očitno ali pa usodno drugačnega od novembra 2013?
Imava pa res kar nekaj zaostanka. Kar ne morem verjeti, da je že toliko let minilo od najinega zadnjega srečanja. Vesela sem, da si še naprej zvesta plesu in še naprej podpiraš vse vrste gibalcev. Kaj je novega pri meni od leta 2013, je res težko povedati, ker nikoli nisem imela občutka za čas, ampak mislim, da je to bil čas ko, je TVN (televizija, ki je producirala ples z zvezdami) naredila premor s programom, tako da mislim, da je to bil čas, ko smo vsi povezani s programom na novo zadihali, in končno je bil to čas, ko smo lahko naredili še kaj drugega kot samo TV. Skupaj s prijatelji smo ustvarili plesno predstavo ‘I Move You’, kar je bilo za nas nekaj novega in izjemno zanimivega. Zaljubila sem se v teater. Drugače pa sem bila trenerka v plesnem klubu, kjer sva skupaj z mojim partnerjem vzgajala nove plesne zvezde. Med njimi tudi poljskega državnega prvaka med starejšimi mladinci, ki pa je bil izvrsten tudi v svetu (8. mesto na evropskem prvenstvu).
Sem zelo vesela, da smo se spet zbrali, cela stara garda ‘the 50’s show’. Jurij hvala bogu ni pozabil na naju, tako da sva zelo srečna, da sva del ekipe. Vsi smo deset let starejši in veliko bolj izkušeni. (smeh) Izredno ‘fajn’ je bilo srečati se z vsemi in še enkrat poskusiti narediti nekaj skupaj ter se imeti dobro. Sicer pa je bilo sodelovanje z Jurijem vedno odlično, razumem njegovo vizijo, čeprav to ni v celoti moja estetika, se pri tem projektu počutim kot doma.
Smo v stalnem stiku z Jurijem prek spleta, tako da že tako lahko veliko naredimo (hvala bogu je whatsapp), sicer pa sva bila prejšnji teden v Sloveniji, kjer smo že postavili najino solo točko in tudi vse preostale točke, v katerih pleševa. Zdaj bova to dodelala sama tukaj v Varšavi, in mislim, da je možno, da bo že videti tako, kot smo si zamislili z Jurijem, ko smo ob osmih zjutraj že na vso silo ustvarjali. Seveda pa bova izkoristila vsak trenutek, da bova kar največ v Ljubljani. Obožujeva Slovenijo.
Ne boš verjela, Barbra, ampak jaz se še vedno najbolj veselim plesa. Dobro je tudi to, da bom lahko preživela malo več časa s svojimi slovenskimi prijateljicami – z Majo Geršak in Jagodo Batagelj, z Gordano Grandošek Whiddon, ki me s svojim občutkom za humor zmeraj spravi v najboljšo voljo, in Danielo Pekič, ki je že mamica. Peter Majzelj je še kar naprej zelo prisoten v najinem življenju skupaj z Majo, in pa seveda Matej Krajcer, moj eden in edini prvak. Pa se Mariborčana, Jernej Brenholc in Bojan Fesl, sama veš. kako zabavno je zmeraj z njima. Melinda Torogyorgy, ki sem jo zmeraj občudovala v plesu, in naša zvezda televizije Andrej Škufca. Ostalih pa še nisem srečala, vem, da je Domen (Valič, op. u.) v izjemni formi, tako da komaj čakam, da se spet vidimo.
Zmeraj je tako, da se vse dogaja hkrati. Po toliko letih takega kombiniranja sem zares dobra v načrtovanju in tudi molim včasih, da bi lahko izvedla vse, kar si želim. Za zdaj se pogajam, ampak prioriteta je v tem obdobju ‘Dance Amore’.
Krzysztof je moj partner in moja velika ljubezen. Vesela sem, da imava to srečo, da znava delati skupaj in da sva s svojim plesom še vedno zanimiva.
Glede najine zveze nisi ničesar zamudila. Prstan z briljantom sem že dobila pred štirimi leti, ampak oba sva vedela, da s poroko ne bova hitela. Gre za to, da nisva preveč za tradicijo, in za zdaj imava še ideje, kam vložiti denar, ki bi ga sicer namenila za nepozabno zabavo. Še vedno je vse pred nama. O otrocih ne bom govorila, ampak mislim, da bova ostala pri najini edini kosmati hčerkici Mii. Naj živi sto let!
Veš, da sem zelo povezana z delom na TV. ‘Dancing with the stars’ je zelo pomembna komponenta v mojem življenju. Na začetku sem bila partnerka zanimivih moških zvezd na Poljskem, zdaj pa že pet edicij koreografiram latinskoameriške plese pri tem izjemno popularnem šovu. Drugače pa sem povezana z glasbenim teatrom Buffo, kjer redno nastopam v različnih projektih, česar sem si tudi zelo želela. Popularnost mi je tudi dala možnost nastopanja po vsej državi z različnimi umetniki in za različne priložnosti. Plešem tudi v narodni operi ‘Traviata’ (Mariusz Trelinski), kar zelo poseben tip, izjemen umetnik in velik strokovnjak za opero. Delala sem tudi koreografijo pri šovu ‘So you think you can dance’.
Si spremljala našo različico šova?
Vesela sem, da se je šov ples z zvezdami pojavil v Sloveniji. Glede tega čestitam produkciji, sodeč po tem, kolikor sem videla, je bil ta šov izjemno kakovosten. Sem bila na tekočem s komentarji Fredija (Novaka, op. u.), s katerimi se nisem vedno strinjala, saj sem res veteranka v šov biznisu. Res pa je, da je Slovenija nekaj drugega kot Poljska, tako da mu gre kar zaupati. Za prvič je bilo izredno. Upam, da bom zdaj, ko bom več v Sloveniji, pogledala vse oddaje. Vem, da je Lado (Bizovičar, op. u.) izjemen in da naš karizmatični Andrej ni nič zaostajal.
Nehala sem učiti, ker sem bila pri takem tempu izmučena. Plesalci so v redu, čeprav motivacijsko na splošno niso to otroci, kakršni smo bili mi. Starši pa so mi kar prevečkrat zlomili krila in tako sem spoznala, da to ni več svet zame. Zdaj sem veliko srečnejša. Sem pa na tekočem, ker Kriss še vedno trenira pare tako, da so plesalci v najinem domu zelo prisotni.
Se je ples spremenil od tvojih časov pa do danes? Kaj meniš, v čem najbolj?
Po moji oceni je pri poljskem narodu vse preveč posnemanja. Mi smo bili vzgojeni tako, da smo iskali in da smo imeli osebnost ter svoj lasten slog. Zedaj ni tako. Ljudje vidijo uspeh, v vsaki sekundi si lahko ogledajo svoje idole z vseh strani, lahko si organizirajo trening s komerkoli in naredijo idealen klon. To je samo moja ocena, seveda pa vem, kako veliko časa in energije je treba vložiti, da si najboljši.
Predvsem sem hvaležna za znanje, ki sem si ga pridobila skozi vsa ta leta tekmovanj, in izkušnje, ki so me privedle do tega mesta, kjer sem zdaj. Moj proces učenja je bil voden prek Barbare Nagode Ambrož, Nataše Ambrož in seveda Tomaža Ambroža. Modrost teh ljudi pa mi je dovolila razumeti in izkusiti vse na lastni koži. Tako danes razumem vse, kar poskusim prenesti na drugo osebo. Včasih, ko stojim na deskah v teatru sama, vem, da sem plesala celo svoje življenje za take trenutke, ko lahko pogledam v oči vsakemu udeležencu svoje zgodbe.
Poljska je zdaj moj dom, čeprav si predstavljam, da bom nekoč imela zadosti slabega vremena in bom ‘spakirala kufre’ in poiskala sonce. To je tudi ta slaba stvar na Poljskem. Drugače pa je Poljska prelepa, zelena in zelo zanimiva. Zgodovina te države je dolga in boleča, to se čuti v ljudeh. Varšava je, kot veš, velemesto, ki daje veliko možnosti za delo in zaslužek, za razvoj in zabavo. Obožujem parke v Varšavi, restavracije in nakupovanje, vse to je tudi zelo v redu. Najboljši pa so ljudje. Imam veliko prijateljev in ne predstavljam si življenja brez njih. Zares imam veliko družino. Je pa drugače to mesto, kjer je po mojemu največ razbitih steklenic na kvadratni meter, in seveda težave s smetmi in pasjimi iztrebki. Tako da imam nov hobi – pospravljanje iztrebkov in smeti. (smeh) Slovenija bo zame vedno nekaj posebnega, za zdaj ima status moja dežela.
Nikamor ne grem brez Mije in brez skisane rdeče pese (imam premalo železa in to je moja edina rešitev).
Ne upam si niti pomisliti, kdaj moja mami reče: To pa je naša Janja. Se mi zdi, da takrat, ko kakšnega dobro naderem, seveda če si zasluži. (smeh) Mogoče tudi moj plesni stil, ki sem ga izdelala, šele ko sem nehala tekmovati. Upam, da je to nekaj, kar bom prinesla, in seveda nasmeh, veliko se smejim, sem že kar dobro zgubana zaradi tega.
Starše, njih najbolj pogrešam. Imam še nekaj sorodnikov, in seveda peščico prijateljev. Robi Henigman (lastnik priljubljenega TOZD-a in na novo odprtega BIRO), s katerim sem bila dolgo v zvezi, ki je moj prijatelj in sem z njim v neki prijateljski kar dobri zvezi, Maja Geršak in Peter Majzelj, ki sta zelo pomembni osebi v mojem življenju. Pa seveda vožnja s kolesom brez jopice iz Bežigrada do mesta zvečer.
Je v tvoji omari še vedno kakšna plesna obleka, ki te spomni na tvojo plesno tekmovalno kariero? Ali pa kaj drugega?
Ostali so mi samo še umetni lasje,ki sem jih uporabljala na tekmah. Imajo specifični vonj, ki me spominja na tekmo in vse s tem povezano. Na žalost ni to moj priljubljen spomin, čeprav je bilo seveda veliko več dobrih stvari kot slabih. Ne pogrešam tekmovalnega sveta.
Zdaj delam predstavo, ki še nima naslova Gre za tango zgodbo, še delamo. Imam nov projekt, ki smo ga že predstavili na TV s še tremi moškimi plesalci, ki je tudi v delu. Jutri bom nastopila v filmu režiserja, oskarjevega nagrajenca (Ida 2013) Pawla Pawlikowskega. V njem bo plesna scena, kjer pleše moj Kriss s še dvema plesalcema. Drugače pa sva tudi pomagala ustvariti enega glavnih likov v filmu ‘United states of love’ Tomka Wasilewskega, ki je dobil srebrnega medveda. Moj velik prijatelj.
Zakaj si ogledati šov ‘Dance Amore’ 8. ali 9. septembra?
Vabim vas, da si ogledate uresničitev sanj skupine plesalcev, ki pred vami odpirajo en dan na ulicah New Yorka.
Tvoj moto v življenju je?
Moje misli so moja molitev.
