Pri baletu me najbolj veseli, kadar imam veliko vaj, dela, novih izzivov

Kdo si, Barbara Potokar? Kako bi se našim bralcem in bralkam predstavila kot oseba ter kot baletna plesalka?
Stara sem 22 let, prihajam iz Ljubljane, zaposlena v SNG Opera in balet Ljubljana in študiram socialno delo. Zelo sem hvaležna za družino, ki me podpira v vsem, kar počnem. Imam starejšega brata in sestro ter čudovita starša. Poleg baleta me veseli pomoč drugim in delo z ljudmi. Obožujem božični in praznični čas, najbolj uživam v poletnem druženju s prijatelji, moja razvada pa je čokolada.

Za vse tiste, ki bodo danes prvič brali o tebi, prosim, razloži, kako te je življenje pripeljalo do baleta?
Ko sem bila stara štiri leta, me je mama vprašala, če bi plesala balet, pa sem pritrdila. Spomnim se, kako sva pripravili žabe in dres in skupaj z babico smo se vse tri odpravile na mojo prvo uro. Že takoj sem bila navdušena in vprašala, kdaj bom šla lahko naslednjič spet. Od takrat do danes je balet ostal moja ljubezen na prvi pogled.

Kakšno je bilo tvoje baletno šolanje in katero šolo si poleg baletne še obiskovala?
Svoje baletno šolanje sem začela leta 1996 v Baletni šoli Saša, kjer sta me prvih korakov naučili Saša Stadler in Sabina Selan. To so bila zelo lepa leta in svoje prve nastope sem odplesala v Kulturnem domu Španskih borcev. Bila sam zadržana, boječa in sramežljiva deklica, tako da sem svoj prvi baletni nastop preživela med gledalci v maminem naročju, ker za nastop preprosto nisem zbrala dovolj poguma. Ko sem se naučila dovolj, so mi predlagali, naj grem na sprejemne na baletno šolo v Ljubljani. V tistem času sem plesala tudi jazz in step balet pri Mojci Horvat, in sem se morala odločiti za eno ali drugo, kjer je brez večjega premisleka odtehtal balet. Tako sem leta 2000 začela obiskovati prvi razred baletne šole v Ljubljani pri Alenki Tomc. Hkrati sem hodila tudi na Osnovno šolo Prule, a sem bila skozi mladost močno predana baletu. Z velikim užitkom sem se udeleževala vseh treningov in sem močno zavračala katerikoli dejavnik, ki bi mi preprečil priti na trening (rojstnodnevne zabave, druženje s sošolci, končni izleti, potovanja …).

Obiskovala sem tudi privatne ure klavirja pri gospe Mariji Andrejčič, a me kljub velikemu talentu igranje ni preveč zanimalo. Ker sem težko brala note, sem se skladbe naučila doma na pamet in malo po posluhu, da je na urah šlo lažje. Večinoma pa mi je vadba klavirja šla bolj na živce kot karkoli drugega. Leta 2002 so v Operi potrebovali otroke za predstavo Hrestač in v skupini desetih otrok izbrali tudi mene. Takrat sem se dokončno zaljubila in balet je postal moj sanjski poklic. Tako sem pri svojih desetih letih že vedela, kaj želim postati. Zelo resna in odločena sem svoje šolanje nadaljevala na srednji baletni šoli, danes imenovani Konservatorij za glasbo in balet Ljubljana. Z izbiro srednje šole – kot omenjeno – nisem imela problema, ker sem točno vedela, kaj sem hotela, zato sem tudi gimnazijo opravljala kar na konservatoriju. Na srednji šoli sem imela odlične baletne profesorje in podporo. Na začetku me je vodil zdaj na žalost že pokojni in neponovljivi Franci Ambrožič pa tudi Damaas Mithras Thijs, najdlje pa sem preplesala v razredu Marinke Ribič, s katero sva še danes v zelo tesnem stiku in ji bom za njeno znanje vedno hvaležna.  Delala sem tudi s Tanjo Pavlič, Ingrid Radman in Matejem Selanom pa gostujočimi profesorji … Poleti sem se udeleževala seminarjev v Avstriji, na Madžarskem in v Naklem, kjer sem si nabirala znanje v klasičnem baletu, igranju, sodobnih tehnikah plesa in znanju baletne zgodovine. Leta 2010 so mi ponudili šolanje na moskovski baletni šoli, kjer sem zaradi takratnih obveznosti na gimnaziji (matura) lahko preživela le en mesec. Še danes mi je žal, da nisem ostala dlje, a so se mi takoj po prihodu v Slovenijo odprla vrata v SNG Opera in balet Ljubljana z Irekom in Mašo Mukhamedov na čelu, tako da se je na koncu vse izteklo, kot se je moralo. Med svojim šolanjem sem se udeležila raznih tekmovanj in nastopov ter si tako pridobivala odrske izkušnje.

Kot zelo mladi ti je uspelo priti na oder ljubljanskega baleta. Kdo te je povabil, koliko časa si že članica ljubljanskega baleta in kaj ti pomeni biti del te ekipe?
Kot že omenjeno, sem po končani srednji šoli takoj po prihodu iz Rusije dobila povabilo na avdicijo in jo opravila. To leto teče moja že četrta sezona in ravno septembra sem podpisala pogodbo za nedoločen čas. Biti del te ekipe mi pomeni izpolnitev sanj. Kako neverjetno se mi zdi, da mi je uspelo priti do sem in plešem z ljudmi, ki sem jih enajst let nazaj v zaodrju in na odru tako občudovala. Svoje sodelavce neizmerno spoštujem in z velikim veseljem z njimi vadim in nastopam. Vsako jutro znova sem hvaležna, da v to stavbo vstopam kot uslužbenka in sem lahko del te ekipe.

Te kdaj mika, da bi “udobje” v Ljubljani zamenjala za kakšno drugo ustvarjalno okolje, in kaj bi botrovalo tej odločitvi?
Seveda si želim spoznati druga gledališča, nove ljudi in načine dela. Ne glede na vse pa čutim, da je moje mesto tukaj in da naši operni hiši dolgujem veliko in sem ji dolžna vrniti le najbolje. Tako da si želim oditi, potem pa priti nazaj še boljša, z večjim znanjem in izkušnjami. In tako našo operno-baletno hišo popeljati na visok nivo, katerega bodo gledalci veseli in se bodo zaradi njega vedno znova vračali.
Udeležila si se tudi kar precej tekmovanj. Na to zadnje 12. slovensko si še posebej ponosna. Lahko našteješ, kje si tekmovala, kaj si dosegla in kaj nudijo tekmovanja mladim plesalcem?
Ponosna sem na vsa svoja tekmovanja, predvsem pa na delo in znanje, ki sem ga med pripravami osvojila. Najbolj pa sem hvaležna za dodatne ure, ki sem jih lahko preživela s profesorji in mentorji, ki so se v tem času lahko osredotočili le name, na moje prednosti in napake … Na državnem tekmovanju Temsig sem 5-krat zapovrstjo prejela zlato plaketo, 4-krat prvo in enkrat drugo nagrado. Udeležila sem se tudi tekmovanja v Rimu in Firencah. Julija 2010 sem na internacionalnem tekmovanju v Zagrebu osvojila prvo mesto in srebrno plaketo, 2011 pa sem bila dobitnica Škerjančeve nagrade. Menim, da so tekmovanja obvezen in pomemben faktor za rast in razvoj mladega baletnega plesalca. Z njimi se tako sami kot tudi naši mentorji naučimo veliko o sebi, naših zmožnostih in reakcijah v ključnih trenutkih. Na koncu ni pomemben le na rezultat, pač celoten proces dela in napredek, ki ga v nekem določenem času opravimo. To je verjetno že kar zguljena fraza pa tudi lažje je to reči kot pa narediti. Vendar moram povedati, da lahko rečem sedaj, ko imam že nekaj tekmovanj za sabo, da na leta tekmovanj gledam kot na eno lepo izkušnjo in počasen, a viden razvoj sebe kot plesalke in človeka. Sami sebe moramo potisniti čez meje udobnega in se preizkusiti. Enkrat nam uspe, kot bi želeli, drugič spet ne.

Kdo te v baletnem svetu te navdihuje in kdo mogoče ne toliko?
Navdihujejo me vsi ljudje, ki s svojo posebnostjo izstopajo iz množice in s svojim delom bogatijo baletni svet. Vsi, ki spoštujejo sami sebe in to, kar počnejo. Na žalost se mi zdi, da je takih ljudi pri nas vedno manj … In nas posledično tudi ostali začenjajo ceniti manj. Zadnje čase se osredotočam na soliste (pri nas in po svetu) in poskušam razumeti razlike, ki jih ločijo od nas navadnih smrtnikov. Zanimivo je videti ljudi, ki imajo različne zmožnosti teles, tehnike, muzikalnosti, igranja … In svoje pomanjkljivosti tako dobro skrivajo, da je celota videti odlična in vrhunska. Ljudi, ki gradijo na tem in so v svojem delu univerzalni in predani sami sebi, zelo spoštujem.

V katerih koreografijah najbolj uživaš in na katere odplesane vloge si najbolj ponosna ter katere si še želiš odplesati?
Najbolj mi je všeč plesanje klasičnega baleta in v njem najbolj uživam. A veliko bolj kot to mi je pomembno, da v postavljanju koreografije uživajo koreografi ali njihovi asistenti. Da so željni predajanja znanja in predstavitve svoje stvaritve v celoti. Tako plesalci točno vemo, za kaj gre, kaj se od nas zahteva, in lahko ponudimo najboljši nivo plesanja. Najraje plešem vloge, ki so bolj energične in karakterne. Moja najljubša do sedaj odplesana vloga je Mercedes v Don Kihotu, zelo sem bila vesela tudi vloge Kitrinih prijateljic v istem baletu pa vloge solo para v operi Traviata. V ponos mi je tudi vloga pripovedovalke v baletu Picko Packo, kjer poleg plesa pojem in povezujem zgodbo. V tem trenutku nimam zadane vloge, ki bi si jo želela odplesati ..,. predvsem pa ne želim prehitevati časa. Karkoli me že čaka, želim biti na to pripravljena in odplesati po svojih najboljših močeh.
Ste tik pred premiero Labodjega jezera. Je lahko Labodje jezero sploh novo? Kaj boš v njem plesala in kako gledaš na to, da je v letošnji sezoni kar nekakšna poplava tega baleta?
Labodje jezero je stalnica, s katero se sreča vsak profesionalni baletni plesalec. Pomembno pa je, kako mu je znanje korakov, koreografije in zgodbe predstavljeno. Zame bo to prvo Labodje jezero in izredno sem vesela, da ga bo pri nas postavljala koreografinja Lynne Charles, ki je polna znanja, ima profesionalen način dela in ve, kaj želi. Na premieri bom plesala velike labode in s soplesalkami vsak dan že pridno vadimo z vajami za roke, ki nam jih je zadala Lynne. Če je lahko Labodje novo, pa pridite na premiero in se sami prepričajte.
Kaj te pri baletu najbolj osrečuje in kaj najbolj žalosti?
Najbolj me veseli, kadar imam veliko vaj, dela, nadur in novih izzivov. To mi daje veliko energije, volje in motivacije. Žalosti pa me ravno obratno. Manj kot delam, manj se mi da in manj sem v formi, bolj sem tečna in naporna svojim domačim … hehehe
Kdo so tvoji baletni vzorniki, če jih sploh imaš?
Veliko je plesalcev, ki jih spoštujem in so hkrati tudi moji vzorniki. Predvsem so to vsi moji sodelavci, ki so starejši od mene in imajo več let izkušenj in dela. Rada pobiram nasvete in način dela od vsakega, ki mi to svetuje, sama pa želim narediti lasten tip plesalke, tak, ki meni najbolj "paše".

Katero baletno ali pa plesno predstavo si si nazadnje ogledala in kaj te je navdušilo?
Nazadnje sva si s Kento skupaj ogledala predstavo Hrestač v Zagrebškem gledališču. Navdušili sta me kvaliteta plesalcev in lepota samega gledališča. Lepo se je postaviti na drugo stran odra in se spet začeti zavedati, kako lepo izkušnjo lahko s svojim delom na vsaki predstavi podarimo gledalcem. Mislim, da bi to plesalci morali početi večkrat, kot počnemo.
Je tvoje telo kdaj "zmatrano"? Kako skrbiš zanj, za kondicijo, paziš, kaj ješ in piješ?
V dnevu nikoli ne preskočim zajtrka, velikokrat si naredim smoothie za s sabo, čokolada pa je obvezna. Vse ostalo je zelo odvisno od urnika, ki ga imam, in glede na to, kako se dan odvija. Kot sem že povedala, se počutim bolj "zmatrano", kadar imam manj dela. Delo me žene naprej in največkrat me žene tudi čez bolečine in utrujenost. Pa saj grem itak vsak večer spat in imam zjutraj spet polne baterije.

V baletu pa si našla tudi svojo ljubezen. Kako ti in Kento Yamamoto usklajujeta svoji tako baletni kot privatni življenji?
Kenta je prišel v gledališče eno leto za mano, in takoj ko je prvič stopil v baletno dvorano, sva opazila drug drugega. Oba sva bila dokaj sramežljiva in se prvi dve leti nisva pogovarjala ali se družila. Ko smo nek večer sedeli skupaj s sodelavci na pijači, sva se končno začela pogovarjati, in od takrat naprej sva nerazdružljiva. Balet je del najinega vsakdana, tako da se ves čas povezuje in prekriva s privatnim življenjem. Kenta je veliko več kot le baletni plesalec, zato zame to niti ni bila prva stvar, ki me je na njem pritegnila. Biti v istem poklicu zna biti naporno, posebno kadar sva oba utrujena. Me pa veseli, da me razume, kadar mi je težko, in ve, kaj prestajam.
Se o baletu pogovarjata 24 ur na dan ali imata na "programu" tudi ostale teme, in katere?
Glede na to, da služba zavzema ¾ najinega časa, je to sigurno neizbežna vsakodnevna tema. Ni pa to edina tema, o kateri se pogovarjava, še najmanj pa edina. Ob koncu dneva se oba rad sprostiva, se pogovarjava o prihodnosti, potovanjih in sanjariva …

Obiskala si tudi “njegovo” Japonsko. Kaj te je tam navdušilo?
Potovanje na Japonsko bo za mene ostal eden izmed lepših tednov v mojem življenju. Kentino družino sem spoznala že prej, a sem vseeno komaj čakala, da spoznam tudi njegove prijatelje, bližnje in okolje, v katerem je odraščal. Sprejeli so me zelo  lepo, srčno in z odprtimi rokami. Počutila sem se sprejeto, toplo in zelo dobrodošlo. Vsak dan so mi pokazali del njihove kulture in običajev, imela sem se možnost kopati v vročih vrelcih, spati na tatamiju, bivati v tradicionalnem japonskem hotelu, nositi kimono, videti japonski vrtec in se striči pri njihovem frizerju …  To potovanje mi bo ostalo kot lep spomin in lep del sestavljanke, ki sva jo s Kento skupaj doživela.

Kaj počneta, kadar ne plešeta? Čemu namenjata proste trenutke?
Proste trenutke posvečava sprostitvi in zabavi. Ob dnevih, ko sva res utrujena, najraje gledava televizijo, pogledava kakšen DVD, se odpraviva na pijačo. Kadar imava malo več moči, se odpraviva "žurat", zelo z veseljem pa prirediva tudi hišno zabavo za prijatelje. Rada tudi skupaj pojeva, igrava bowling ali biljard. V primeru, da imava prostih več dni, se odpraviva na slovensko ali hrvaško obalo. Ne glede na to, kje sva, najbolj uživava, ko sva skupaj.

Naštej tri ali pa – če jih imaš – pet stvari, ki so vedno s tabo na treningu, nastopu ali pa tudi kar tako? Brez česa ne greš nikamor?
Najbolj pomembna stvar je vedno telefon pa seveda tudi denarnica, ključi, kozmetična torbica, svinčnik in moj planer. V dvorano nikoli ne stopim brez svoje torbe za trening, v kateri imam špice, copate, pribor za šivanje, obliže, trakove za raztegovanje, labelo, razkuževalec, polno lasnic in špangic, vodo ali čaj. Pa še kaj bi se našlo. Pred ali med predstavo ne maram nositi veliko stvari na oder, si pa obvezno vzamem škatlico toi toijev (za srečo) iz omare in jo postavim na mizo.

Kakšen je tvoj življenjski moto?
"Your success is only limitted by your own imagination and your hard work" oziroma po slovensko "Naš uspeh je lahko omejen le z domišljijo in količino dela, ki ga vložimo".
Odgovarjati na novinarska vprašanja pa je …
Zanimivo in … naporno!

View Gallery 14 Photos