Na začetku vsakega intervjuja postavim vprašanje. Kako bi se našim bralcem in bralkam predstavil kot oseba in kot plesalec? Kdo si, Lan Dan Kerštanj?
17-letnik! Povprečen? Jaz bi že rekel tako. Že to, da plešem balet, pa me verjetno postavi v drug "predalček". Ker plešem, je moj urnik drugačen. Ker plešem, je moj način življenja drugačen. Ker sem pri 15-tih odšel na šolanje na Dunaj, sem se moral prej postaviti na svoje "baletne" noge … Ja, sicer pa je v meni povprečen 17-letnik, ki rad posluša moderno glasbo, rad gleda TV, surfa po računalniku, dolgo bedi, jutra prespi (vse našteto seveda le med počitnicami).
To navdušenje sega zeeeloooo daleč v moje zgodnje otroštvo. Spomnim se, da sva z babico gledala TV BALET …, še danes se spomnim te slike, ki se je naselila v meni … Nisem se zavedal, zakaj …, bilo je nekaj, kar pusti vtis, kar ti je všeč, kar hočeš, želiš, kar ti je tako blizu, tako tvoje …, kar zdaj (upam) postaja moja prihodnost. Kot malček sem obiskoval glasbeno pripravnico, ki naj bi bila uvod oz. možnost za spoznavanje, na katero glasbeno pot boš zavil … Jaz sem brez ovinkov izbral balet, tudi klavir, ampak balet je bil številka ena.
Dunaj se je odločil zame! (smeh) Zveni čudno, ampak če pogledam nazaj, se zdi, da je bilo skoraj res tako. Kar vse je drvelo v to smer.
Balet sem začel plesati pri šestih letih v Glasbeni šoli Jesenice v razredu Andrewa Johna Stevensa. Njemu sem sledil potem v Baletno šolo Stevens v Pirniče in Naklo, pa v Moj klub Bled, kjer je Stevens tudi poučeval. Zadnje leto (deveto leto) pa sem uspel priti na KG – sprejeli so me v peti razred nižje baletne šole k prof. Darji Sebastian, ki je bila odločilen smerokaz za Dunaj. Predlagala je prijavo na avdicijo (njeno idejo sta podprla Maruša in Vojko Vidmar), potem se je odvijalo … Februarja smo poslali prošnjo za povabilo na avdicijo, aprila sem bil povabljen na avdicijo in že tistega dne tudi vpisan v prvi letnik baletne šole dunajske državne opere in pa v prvi letnik dunajske realne gimnazije HIB3 in pa internat …, ob štirih popoldne sva se z mami že peljala domov …, vpisan sem bil na vse naštete institucije, česar na poti na Dunaj (tja sva vozila ponoči) nihče ni pričakoval, niti slutil, niti vedel, da se to lahko odvija tako hitro, v nekaj urah. Pričakoval sem, da bo na odgovor potrebno počakati, ga bom prejel po pošti, da bom imel čas za razmislek, se pogovoril. Tako pa so me takoj po avdiciji obvestili, naj počakam, me napotili do direktorice baletne šole, ki mi je prijazno povedala, da za njih predstavljam perspektivo, in že smo izpolnjevali papirje, ki so me “postavili” na Dunaj. Vse je šlo kot v sanjah. Pač nisem imel nikakršne informacije, saj doslej menda še ni bilo nikogar iz Slovenije na tej šoli, nikogar, ki bi imel kakršnokoli uporabno izkušnjo, nasvet, informacijo. In sem se kar vpisal!
Zelo rad sem plesal tudi standard in latin, kar se časa tiče, sem tema zvrstema sčasoma namenil več pozornosti kot baletu. Najprej sem plesal v Studiu Ritem v Kranju, ves čas s plesalko Nadjo Arhar, potem pri Miranu Priteklju, z njim smo trenirali v Urški, potem pri Frediju Novaku. Tempo, način dela, tekmovanja pač narekujejo neizogiben ritem dela, urnik. Pa vendar, baleta nisem povsem opustil (enkrat do dvakrat tedensko, ponavadi na poti v Ljubljano, na st-la trening) sem spotoma v Naklem dobil še svoj zalogaj baleta. To je bilo seveda mnoooogooo premalo, to je bilo z baletnega stališča nič. Pa sem se ga vseeno oklepal … kot nekakšne samo moje “svetinje”. Standard in latin pa sta prevladovala. In po sedmih letih je bilo moje zadnje dejanje v latinu in standardu, da sem šel na prireditev po pokal za 2. In 3.mesto v skupni uvrstitvi za leto 2011 nazaj k baletu. 
Ne, jaz nisem imel težav. Morda zato, ker so me sošolci poznali kot latin in standard plesalca, saj sem na šoli nastopal v tej "obliki" in sem bil deležen celo odobravanj in pohval … Sploh latin pusti pri gledalcih vedno atraktiven vtis, za vse generacije, pa še kakšno glasbo, ki je “IN” podložiš, si pa zmagal tudi pri mladih.
Ljubljanski konservatorij sem obiskoval samo eno leto, mi je pa pomagal, pomagala: prof. Darja Sebastian, seveda, da sem poskušal ujeti zamujeno v baletu in se kar najbolj približati nivoju znanja, ki bi ga na tej stopnji moral imeti.
Kvaliteta, nivo, način dela, disciplina … Pri klasiki sem del fantovskega razreda, kjer nas je samo osem, z nami delajo vrhunski baletni strokovnjaki, in v tako majhni skupini se zares dela skoraj individualno. Seveda so tudi predmeti, kjer delamo v parih (Pas de deux, historischer Tanz) oz. skupinah (Jazz, Contemporary). Zavedam se, kakšna priložnost mi je dana z Dunajem!
Solist velikega svetovnega odra …, to bi bila “špica”.
So načrti planirani ali si človek, ki pustiš življenju, da samo obrne tako kot želi?
Seveda so želje, so načrti …, ampak tako kot se mi je zgodil Dunaj, se zdi, da je tu "šofiral" nekdo drug, nekaj drugega …, seveda pa ti ne smeš stati na zavori …, delati, verjeti, upati in zaupati, potem pa naj se zgodi, kar se mora. In tako se mi je lani zgodil izbor med Mlade upe Zavarovalnice Triglav in s pomočjo tega, da bo vse v redu.
Pogrešam domače, svojo sobo, dobrote iz domače kuhinje, prelep pogled skozi domače okno …, sicer postaja tudi Dunaj iz dneva v dan bolj moj, bolj sprejet …, da si v mestu neopazen, samo nekdo iz množice pač, dihaš, svoboden si, vse je manj "zategnjeno" …
Zdi se, da ste slovenski plesalci zelo zelo dobri in da vas v tujini skoraj bolj cenijo kot pa doma, saj ste številčno prisotni na kar precej baletnih in plesnih šolah. Se strinjaš z mano oz. kakšno je tvoje mnenje o slovenskih plesalcih v tujini?
Slovenski plesalci vseh zvrsti so zares dobri, vendar je baletnikov v tujini, kot vem, malo.
Odkar sem na Dunaju, se tekmovanj še nisem udeležil. So se pa kar vrstila v latinu in standardu, tako da je bil to (v tistem času, ko sem plesal st in la) način preživljanja vikendov, pa dve državni baletni tekmovanji imam vpisani v svoji zgodovini tekmovanj. Tekmovanja sicer nudijo svojevrstno izkušnjo, naučiš se sprejemati zmage in poraze, padati in vstajati, spoznaš, da je treba delati in še več delati … in da se je treba vedno in iz vsega kaj naučit (iz še tako subjektivne ocene … in če tega ne počno "strojčki", je to vedno tako). Tekmovanja so tudi dobra priložnost, da se naučiš nastopati pred občinstvom, da zgubiš tremo …
Vsekakor na izbor na znameniti 59. Dunajski operni ples, ki je bil 12. februarja letos. V dunajski operi je vsako leto v februarju tradicionalni prestižni, razprodani operni ples, ki sodi med vrhunce dunajskih plesnih dogodkov. In letos sem imel priložnost in čast nastopiti v programu, kjer so plesala znana profesionalna baletna imena, mladi šolajoči baletniki pa smo imeli svojo točko: nastopilo nas je 20 in pa solist, plesali smo na koreografijo Evely Teri, ki je tudi vodila vse priprave (potekale so v času zimskih počitnic). Novembra sem zagledal svoje ime na oglasni deski na seznamu "izbrancev", potem pa smo imeli zelo malo časa za priprave, saj smo decembra imeli v operi nastop (produkcijo celotne baletne šole), januarja tradicionalne "TANZDEMOSTRATION", jasno, da smo za opernball morali "žrtvovati" zimske počitnice. Vse skupaj je bilo zares enkratno in nepozabno doživetje. Najprej priložnost, potem delo, zatem pa še priložnost, da se nas je dotaknil družabni del, saj smo lahko ostali (seveda v "predpisani opravi") na družabnem delu. Še dobro, da imam “veze” pri standardnih plesalcih v Sloveniji, ki so me "oblekli" v frak …
Moderni plesi so pač modne muhe, muhe enodnevnice, balet pa je večen. Večinoma je po vsebini pravljičen, ja. Pa saj je balet tudi zame kot ena pravljica: začel se je "davno" pred mnogimi leti …", želim, da bi mi izpolnil tri želje: živeti za ples, živeti od plesa (upam!), uspeti in da bom srečno plesal do konca svojih dni.
Imaš kakšnega svojega idola in seveda, katera je tvoja sanjska vloga in sanjski koreograf ter soplesalka?
Roberto Bolle, Ivan Vasiliev, Svetlana Zhakarova …, vse ostalo je še dokaj nejasno prikrito nekje v sanjskih meglicah.
No, upam, da je tega vse manj, ker če (so to moje napake).
V katerih koreografijah najbolj uživaš?
V klasičnih.
Kaj te pri baletu najbolj osrečuje in kaj najbolj žalosti?
Srečen sem, ko plešem, pa naj bo trening ali nastop. Žalosti me, da mnogi v baletu vidijo le prispodobo napora in odrekanja. "Baletni žalosti" preprosto ne dovolim blizu, ne ukvarjam se s tem, kaj bi, če bi, ko bi …, živim svojo priložnost, ki še zdaleč ni žalostna.
Kot nalašč (zaradi začetnice) bi rekel takole: obstaja in ostaja le opcija B! B kot BALET! Preprosto ne vem, kaj bi brez BALETA. Morda BALET kot koreografija, kot poučevanje …
Imaš tudi dve imeni, nam pojasniš, zakaj si Lan Dan in kako te kličejo na Dunaju?
Ime Lan je izbrala mami, Dan pa oči. Postal sem njuna “sestavljenka”. Doma me kličejo Lan, na Dunaju pa še največkrat Lan Dan.
Mama je tvoja velika podpornica, zdi se, da brez nje ne bi bilo Lana Dana baletnika. Je res?
Pa še kako reeeeeees! Ona je glavni sponzor, šofer, pomočnik pri šoli, plesni oboževalec, podpornik v vseh pogledih …, tudi moj PR, torej predstavnik za “stike z javnostjo”.
Kaj je to prosti trenutek? Učenje, gimnazija v nemščini ni ravno samoumevna reč, zahteva veliko mojega časa …, prostih trenutkov je malo, ko pa so: potepi po Dunaju, stik z domačimi, kadar je možno, skok domov (to ni pogosto, le v času praznikov in počitnic), saj je pouk tudi ob sobotah. Sicer pa: dopoldne sem v baletni šoli, popoldne v gimnaziji. V prostem času me vleče tako kot vse mlade: druženje, potepi, surfanje po internetu, rad ustvarjam (rišem, oblikujem …). Ob nedeljah se rad dam povabiti moji veliki podpornici Moniki Bohinec, mezzosopranistka, solistka dunajske opere. Skupaj pojeva kosilo, greva na izlet, opereva mi perilo, in juhuuuu, pogovarjam se slovensko. Prvo leto nisem slišal slovenske besede, no, zdaj je lažje, prijetneje, lepše, saj se je pridružila šolanju na baletni šoli tudi prva Slovenka Tea Bajc.
Zdajle si doma in verjetno boš malo plaval, malo pa plesal. Kakšni bodo počitniški dnevi?
Plavanje, lenarjenje, na domačem Bledu je poleti pestro in lepo je biti del tega dogajanja, seveda pa sem si moral odmeriti tudi delo: nemščina, fitnes, pa dva tedna baletnega seminarja DANC’S PIRAN …in že se bom peljal nazaj na Dunaj, 6. september bo kmalu.
Naštej tri ali pa če jih imaš pet stvari, ki so vedno s tabo na treningu, nastopu ali pa tudi kar tako? Brez česa ne greš nikamor?
Baletna oprema, robci, voda, mobi.
Letošnja sezona bo posvečena čemu?
Delu, se pravi nadaljnjim korakom k sanjam. PLES (sanje) in GIMNAZIJA (nujno zlo).
Kateri je tvoj življenjski moto?
Vse moje življenje se vrti okoli tega, kar opišem lahko samo s štirimi velikimi črkami: PLES! Moto pa: bodi ti, bodi, kar si (velja zares, za življenje in za ples)!
