Festival tisočih kilovatov in brezplačni ogledi predstav

V pokrajini Val Tiberina Toscana, torej na obronkih Toskane ob meji z Umbrijo, v bližini mesta Arezzo in 488 kilometrov stran od Ljubljane proti jugu sosednje Italiji, leži zgodovinsko mestece Sansepolcro. Mesto beleži svojo zgodovino vse od leta 1000, njegova najimenitnejša prebivalca pa sta bila slikar zgodnje renesanse Piero Della Francesca (1415-1492), znan tudi kot matematik in geometer, kakor tudi matematik, ekonomist in frančiškanski menih Luca Pacioli (1445-1517). Sansepolcro že od leta 2003 gosti festival Kilowatt, festival novodobnih gledaliških in plesnih uprizoritev ter glasbenih, likovnih in performativnih oblik. Festival Kilowatt, z letošnjim podnaslovom Ospitali di Natura, postavlja v ospredje prijaznost in dovzetnost do vsega ter vsakogar, je nosilec tudi dveh prestižnih nagrad Italije: Ubu Prize/2010 in Niko Garrone Prize/2013. Ob koncu leta 2014 je Kilowatt postal član evropske kulturne mreže BeSpecActive!, ki poglablja vezi med umetniki, kulturnimi organizacijami in publiko. Obiskovalci kulturnih uprizoritev se lahko v programu mreže BeSpecActive organizirajo tudi kot soustvarjalci festivalskega programa. Za program festivala Kilowatt selekcionira tudi skupina 30 meščanov različne starosti in poklicev, njihove predstave nosijo oznako Selezione visionari, ogledajo pa si tristo posnetkov, iz katerih izbirajo svoj program, žal pa so posredovani posnetki dokaj slabi. Med izbrane produkcije gledališč in festivalov omenjene evropske kulturne mreže se je uvrstil tudi slovenski festival Exponto v produkciji društva B-51. Letošnji program Kilowatt je potekal v od 18. do 25. julija na odrih zgodovinskih, gledaliških in mestnih poslopij ter na odprtem odru trga Piazza Tore di Berta, ko so se v dopoldanskem in popoldanskem času odvijali predavanja, razprave ter posvetovanja o kreativnih pristopih in možnih oblikah ter raziskavah novih smeri mreže BeSpectActiv, popoldan od 18. in vse do 23. ure in čez pa so se vrstili umetniški programi v mestu, ki je že samo po sebi mesto umetnosti.

Predstave se odvijajo na prostem in so brezplačne.
Predstave na prostem, torej na trgu Piazza Tore di Berta, so brezplačne, sicer stanejo dva evra, če sediš, če pa stojiš, ti dva evra ostaneta v žepu. 22. julija ob desetih zvečer je bila na sporedu plesna predstava Zerogrammi Trattato Della Lontananza (koreografija in režija Emanuele Sciannamea) s plesalci: Pieradolfo Ciulli, Roberta De Rosa in Stefano Roveda.
Plesno gledališče Zerogrammi iz Torina goji gibalni minimalizem, gestikulacijo, torej drobne naravne geste, ki se uporabljajo v neposredni komunikaciji in so lahko groteskne, humorne ali vsakdanje ob nemi ali glasni govorici, tudi teatralne, kamuflažne … Skupino vodita od leta 2006 in zanjo koreografirata Stefano Mazzota in Emanuelle Sciannamea. Trattato Della Lontananza ali Traktat o odtujenosti je plesna predstava, ki se dotika današnje človeške odtujenosti, ko smo si tako blizu, pa vendar tako zelo daleč stran; ko ni medsebojnih kontaktov, pa čeprav se biva v neposredni bližini ali srečuje in pogovarja, pač ko so pogledi, želje in misli nekje drugje. Začetek predstavi dva moška, ki prideta na oder in sta vpeta v nemi medsebojni pogovor. Potem vstopi ona. Z njenim vstopom se izriše njihov trikotnik misli, želja, deloma tudi trenj, ko začne trikot ubirati poti in se kotaliti po odru. Moška se borita za njeno pozornost, zdi se, da enemu celo izkazuje naklonjenost, medtem pa se oni drugi lomi od ljubosumja. Kontakti med njimi se kažejo v nemih pogovorih in gestikulacijah, ko pa ona v lepoti svojega gibalnega raztega le nakaže željo do  globljega kontakta ali vsaj pogleda in se zelo približa domnevnemu izvoljencu, ki je v tistem trenutku fizično dlje, vendar njej bližji, pa ta ne reagira, je niti ne opazi, in ona odide, zapusti prizorišče …
Kratka vsebina se v 50 minutah vije po konstantah trikotov, ko sta dva po dva vedno v neposrednem odnosu in v pogovoru živih gestikulacij, medtem ko tretji v solistični plesni formi izraža svoje želje ali misli. Njihovi medsebojni pogovori se gledajo kot nema komunikacija dveh oseb v statični poziciji in ob vsakdanjih gestikulacijah rok, ko se odpirajo usta in se besede lahko celo prebirajo z ustnic. Trije plesalci pa v gibalnih premikih na tri različne načine izražajo svoja notranja stanja ali čustvovanja, ko eden svoj ples barva v barvah ljubosumja in uničevanja trenutne komunikacije drugih dveh, iz katere je izločen, drugi pa je kar nekam trd in nerazumljiv, kot bi se zavedal svojih omejitev, ona pa lahkotna, neposredna in v svojem plesu ekspresivna ter predvsem sodobno čista. Ko ona odide, sta junaka utrujena, eden bi kar najraje umrl, zato ga drugi odnese z odra, medtem ko ona hodi okoli odra in še pričakuje …?! Uprizoritvi Zerogrammi Trattato Della Lontananza se sledi kot zanimivemu raziskovalnemu pristopu na plesni sceni, ko se skuša poglabljati v stanja medsebojne odtujenosti in se iščejo nove gibalne komunikacije, vendar pa žal brez višajev in konkretnih režijskih ali koreografskih spodbud je predstava le preveč razpotegnjena.
In manj je več, bi bil pravi rek za dvajsetminutno plesno uprizoritev Cuenca/Lauro (Zero) Work in Proces, ki je stekla 23. julija v Avditoriu di Santa Chiara ter v izvedbi plesnega para: Elisabetta Lauro in César Augusto Cuenca Torres, diplomanta Folkwang Univerze-Essen, ki sta poleg znanih koreografskih imen sodelovala tudi z legendarno Pino Bausch (1940-2009). Njuna gibalna substanca se razliva kot orkan po prostoru, pravita, da je nastala iz nič, kar tako v določenem trenutku sobivanja, zato jo sprejemata kot delo v nastajanju, pričakujeta pa nove izzive, tudi se sprašujeta, do kam lahko še prideta v svojem plesnem objemu in prostorskem vrtincu. Gibanje se začne v komaj premičnih korakih tesnega objema na črnem talnem madežu. Koraki se počasi pospešujejo, istočasno s koraki se širi tudi črna masa in se v črnem prahu vedno znova zarišejo in brišejo bele vijuge njunih plesnih poti. Iz standardnega plesnega prijema, ki je sestavljen iz korakov in sklenjenega objema štirih rok, ki pa se ne razklenejo vse do konca. Plesalca sta uprizorila prav zanimivo plesno likovno strukturo, zavrtela nič koliko gibalnega pretakanja in statičnih pozicij, vklenjenih v okroglino objema dveh ljudi, ki se pretakata in pregibata skozi sklenjeni obroč štirih rok. Njun ples je kot veter, je  vihar strasti, borb, neuspelih pobegov in pričakovanj, ki preletavajo prostor, vse dokler črna masa belih poti ne prekrije površino odrskih tal, ko nastopijo prvi odmiki in končna osvoboditev dveh teles ter ko plesalca posamično zapustita sceno. Likovne konfiguracije ne oblikujejo le plesni objemi dveh akterjev, torej koreografska prostorska risba, ampak tudi vsi premiki njunih nog, ki znova in znova korakoma izrišejo nove črno-bele poslikave po odrskih tleh. Plesna predstava (Zero) Work in Proces) v umetniški postavitvi in izvedbi Cuenca/Lauro je bila tudi zmagovalka Premio Equlibrio Roma 2015.
Na trgu Piazza Torre di Berta se je isti večer dogajal glasbeno artistični šov, spektakel uličnega gledališča Teatro del Venti Simurgh, leteče sanje v poslikavah glasbe, plesa na hoduljah, ognjenih zubljev in železnega ptičjega velikana, ki vzleti in sanjam naredi konec ob padcu ter trušču železja. Zabavni ritmi, nenavadne figure in magičnost svetlobe so kar privlačili gledalce.

Festival Kilowatt je festival italijanske odrske produkcije in teme so bile kar aktualne, v nadnapisih pa se sledi angleškim prevodom, seveda pa  vseh specifik jezika in narečij ni vedno možno prevesti. Tak primer je bila predstava Quotidiana. com Io mudio e tu mangi/Jaz umiram in ti ješ, ki je načela aktualno (tudi pri nas) tematiko o "sladki smrti" ali evtanaziji v dialogu umirajočega očeta in sina. Gledalci so se prisrčno smejali, čeprav  prevod ni kazal posebne duhovitosti, sicer je bila gestikulacija kar groteskna. Sledilo se je tudi gledališču senc in video manipulacije, tematiki spominov in bolečine ponovnega srečanja Campagnia Lab 121 L´Insonne, sanjam, ki so kar težile, čeprav nekam melanholično izzvenele.
V osmih festivalskih dneh je bilo uprizorjenih 26 gledališko-plesnih performativnih oblik, 12 koncertov in 12 premier, kjer je sodelovalo več kot 100 umetnikov. Ime festivala Kilowatt se lahko prebira kot 1000 W (kilovatov) električne moči glasbenih inštrumentov ali pa kot Kilow´Art, pač neke vrste izpeljanko, ki napeljuje na tisočere umetnosti. Umetniški vodja festivala Kilowatt je Luca Ricci, izvršna direktorica pa Laura Caruso. Prijetno mestece zgodovinske dediščine in trdnega obzidja Sansepolcro, tudi čisto mesto prijaznih meščanov, dobrega kapučina in seveda  italijanskih poslastic je bilo te dni vroče in sončno, no, veter pa je le osvežujoče zapihal že od nekod. Z vodo v neposredni bližini pa Sansepolcro ponuja nič koliko svežih kopeli: bazen v centru, divja rečica s pretakajočimi se tolmuni in slapovi prav v bližini, pa velika reka Tevere, blizu tudi jezero v zelenju narave Montedoglio ter nedaleč tudi Jadransko morje, skratka mesto novih odkritij, toplih in osvežujočih oddihov na obronkih Toskane.  

View Gallery 7 Photos