Ali lahko izvemo nekaj o tvojih plesnih začetkih? Zakaj si začela plesati in kaj je bil navdih za to?
V plesni svet me je pripeljala moja mami. Ne vedoč, kaj je s tem storila oziroma na kakšno pot me je usmerila. Nisem še dopolnila treh let, ko me je peljala na prve plesne vaje v Plesni forum Celje. Tam sem aktivno plesala 16 let in zdaj poučujem nove generacije mlajših plesalcev že četrto leto. Tako so se moje prve plesne ure začele še skoraj v plenicah, kar pomeni, da se svojega življenja brez prisotnosti plesa sploh ne spominjam. Res si ne predstavljam, kako bi bilo, če mami ne bi sprejela takšne odločitve in mi dala možnosti spoznati ta magični svet.
Še sama ne znam točno razložiti, ampak čutim, da je vse bilo tako naravno in preprosto. Enostavno je deloval na mene kot nevidna droga, s katero sem nezavedno postala odvisna. Oziroma nobena odvisnost ni zdrava, tako da nisem uporabila prave prispodobe. Imam občutek, da je bila kombinacija usode in mamine intuicije, da sem se lahko zaljubila v ples in da mi je postopoma zlezel pod kožo. Sicer to ni bila tipična zaljubljenost, ki po nekaj časa mine, ampak se je moja ljubezen do plesa s časom večala in čutim, da najin odnos postaja vedno bolj globok in zrel. Opažam, da gre z leti in izkušnjami v druge dimenzije, in vem, da se bo to samo še nadaljevalo, spreminjalo in krepilo. V osnovni šoli sem poleg plesa dala priložnost tudi tenisu in konjeništvu, ampak ko je prišlo do vprašanja, čemu se zares posvetiti, sem se brez razmisleka odločila za ples. Sicer moram reči, da je tenis ostal na posebnem mestu v mojem srcu in grem z velikim veseljem nekajkrat na leto z atijem na teniško igrišče. So mi trenerji tenisa povedali, da imam velik potencial, posebej jih je navduševal moj dvoročni "backhand" udarec. Tako da sem se potihoma kdaj vprašala, kaj bi se zgodilo, če bi se v tistem trenutku drugače odločila. Ampak vem, da svet, kjer tekmovalna energija prevladuje, ni zame, tako da niti malo ne dvomim, da sem izbrala pravo pot.
Se spomniš, katero plesno ali baletno predstavo si videla in je nate naredila vtis, ter zakaj?
Največji vtis je v zadnjem času naredila na mene predstava Journey home od Les Slovaks dance collective. To je bilo tri leta nazaj. Eni izmed mojih zadnjih dni študija v Salzburgu. Ko sem jih gledala na odru, je bil nasmešek na mojem obrazu ves čas prisoten. To mi je povedalo, v kakšno smer želim tudi sama iti. Vsak izmed njih je tako močan individualist in plesalec ter hkrati neverjetna povezanost med njimi. Toliko sproščenosti na odru, a hkrati dovršenosti v gibu. Kar sem začutila in me je navdušilo, je bila njihova iskrena ljubezen in užitek v plesu. Ja, res so se mi vtisnili v spomin in jih še zdaj neizmerno spoštujem.
Svoje plesno izobraževanje sem začela prej kot formalno. Pri treh letih sem začela obiskovati plesne vaje pri Gordani Stefanović-Erjavec v Plesnem forumu Celje, kjer sem ostala do svojega 19. leta, do odhoda na plesno akademijo v Salzburg (Salzburg Experimental Academy of Dance). V tem času sem se redno udeleževala zimskih in poletnih plesnih šol (v Izoli, Piranu, Puli, Ljubljani itd.), kjer sem odkrivala nove plesne razsežnosti in pridobivala nove izkušnje in znanja tujih pedagogov. Takrat sem obiskovala Osnovno šolo Hudinja v svojem rojstnem kraju Celje, kjer so me vsi poznali kot plesalko in me ob kulturnih prireditvah vedno povabili, da zaplešem. Ob končani osnovni šoli sem bila pred odločitvijo, ali združim že takrat svoje plesno in formalno izobraževanje in odidem v Ljubljano na umetniško gimnazijo, oddelek za sodobni ples, ali ostanem v rodnem Celju in nadaljujem šolanje na I. gimnaziji v Celju. Zaradi navezanosti na družino in svojo skupino v Plesnem forumu sem se odločila za drugo možnost. Vem, da sem sprejela pravo odločitev, saj so to bila štiri nepozabna in zelo produktivna leta. S soplesalkami v Plesnem forumu smo nenehno ustvarjale in se udeleževale plesnih festivalov ne samo doma, ampak tudi v tujini. Bili smo v Indiji, na Kitajskem, na Irskem, v Franciji, v Nemčiji, na Hrvaškem itd. To so bili internacionalni plesni festivali, kjer sem pridobila neprecenljive plesne in življenjske izkušnje. Po opravljeni maturi me je pot vodila za eno leto v Ljubljano, kjer sem izkusila pravo študentsko življenje kot študentka pedagogike na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Ampak sem zelo kmalu ugotovila, da to ni prava pot, in sem odšla na avdicijo za plesno akademijo v Salzburg, kjer so me sprejeli v drugi letnik. Po končani plesni akademiji sem mislila, da lahko svoje intelektualno znanje še malo nadgradim s študijem filozofije, ampak ko sem po dveh mesecih predavanj spet stopila na oder, sem dokončno ugotovila, da me je ples zares čisto prevzel, in tako zaenkrat zaključila svoje formalno izobraževanje. Imam občutek, da me še lahko odnese na kakšen podiplomski študij povezan s plesom, ampak za to še potrebujem, da preteče kakšno leto ali dve.
Enega takega konkretnega razloga za izbor akademije Sead ni bilo. Enostavno sem čutila, da je to moja naslednja destinacija za razvoj in oblikovanje same sebe. Tako da bi rekla, da je bila intuicija tista, ki me je tja vodila. No, sigurno pa je na mene vplivalo tudi dejstvo, da je kar nekaj plesalcev iz Plesnega foruma Celje (Boštjan Antončič, Maja Kalafatič, Špela Vodeb) nadaljevalo svoje šolanje tam in sem imela informacije iz prve roke. Tako da ne bi rekla, da je Matej Kejžar kriv za moje nadaljevanje šolanja v Salzburgu. Je pa definitivno naredil name velik vtis kasneje, v času šolanja tam. Bil je naš prvi profesor za sodobni ples, in moram reči, da je s svojim znanjem in karizmo čisto osvojil vsakega posameznika v našem razredu. Postal nam je vzor, in vse profesorje, ki smo dobili kasneje, smo nehote primerjali z Matejem. Res se spominjam prvih dveh tednov akademije kot bi prišla v nebesa. Plesati cele dneve s plesalci/sošolci s celega sveta pod vodstvom odličnih profesorjev. Nepozabni občutki in uresničitev sanj!
Salzburg je res lepo, pravljično mesto, ampak lokacijsko za plesno akademijo sodobnega plesa mislim, da ne najbolj primerno. Ni v središču dogajanja sodobno plesne scene in tako ni dovolj priložnosti za kasnejše povezave z možnimi "delodajalci" – koreografi. Zato se večina plesalcev po končanem študiju odloči svojo pot nadaljevati v Bruslju, Berlinu, Amsterdamu ali Dunaju, kjer je veliko priložnosti, ampak hkrati tudi veliko konkurence. In potem spet ostali, ki se odločijo za vrnitev v domovino. Jaz moram reči, da so to bila res neverjetna tri leta. Mislim, da ni boljšega študija kot študij sodobnega plesa, saj je to dejansko študiranje samega sebe. Tako razvoj svojih fizikalnih zmožnosti kot osebnostna, duhovna rast. Seveda je zaradi tega po mojem mnenju to tudi eden izmed težjih študijev, saj ni lahko ves čas se poglabljati in “bojevati” sam s sabo. Ampak jaz moram reči, da sem prišla v razred neverjetnih posameznikov, ki smo se skozi vsa tri leta vzpodbujali, bili v oporo in postali kot bratje in sestre. Od vsakega sošolca posebej sem odnesla ogromno znanja, kaj šele od vseh gostujočih mednarodnih profesorjev. Ob celodnevnem plesanju ni bilo časa sproti “prebavljati” vseh prejetih informacij. Zato sem po treh letih intenzivnega študija čutila, da potrebujem zdaj nekaj časa, da sama preživima v dvorani, da ugotovim, katera prejeta znanja so zame pomembna in jih želim še bolj raziskati in katera zaenkrat ne. Tako sem se vrnila v svoj rojstni kraj, kjer sem v Plesnem forumu Celje dobila priložnost, da sem svoje informacije začela prenašati na mlajše generacije in dobila prostor za razvoj svoje prve samostojne solo predstave Prikrito-Razkrito.
Plesni forum Celje je zame drugi dom oziroma moj plesni dom ter Goga Stefanović-Erjavec moja plesna mati. Res sem hvaležna, da je prišla v moje življenje, saj če mi ne bi prekrižala poti, res ne vem, kaj bi v življenju počela in če bi bila lahko iskreno srečna. Goga je neverjetna ženska, ki zna otrokom res približati ljubezen do plesa in pusti oz. te nauči, kako se lahko samostojno izražaš preko tega lepega medija. Tudi tisti njeni učenci, ki ne izberejo plesa za poklic, ostanejo z njim tesno povezani do konca življenja. To je res en poseben prostor poln barv, pozitivne energije, ljubezni ter seveda plesa, ki vse to prinaša. Tam sem naredila svoje prve plesne korake in zdaj že četrto leto poučujem najstarejšo skupino. Moja plesna starša (Goga in njen mož Dušan) me tudi vedno podpreta, ko imam idejo za realizacijo kakšnega novega plesnega projekta. Vedno imam na razpolago prostor, tehnično podporo, pomoč pri oglaševanju ter seveda umetniško in psihološko podporo. Tako sem lahko realizirala svoj prvi avtorski solo projekt Prikrito-Razkrito ter dve leti nazaj projekt Združeni, ki je bil res poseben. Povabila sem bivše sošolce iz Salzburga v Celje, da po dveh letih ponovno zaplešemo skupaj. Povabilu so se odzvali skoraj vsi in prišli so plesalci iz Izraela, Belgije, Brazilije, Madžarske, Italije itd. V sklopu tega projekta sem organizirala plesne delavnice za mlajše generacije plesalcev ter imeli smo tri nastope z na novo ustvarjeno kreacijo (dva v Celju, enega v Murski Soboti na plesnem festivalu Fronta).
Poleg poučevanja v Plesnem forumu Celje sem lansko leto dobila zaposlitev na glasbeni šoli Laško-Radeče. Na oddelku za sodobni ples v Laškem sem nadomeščala porodniško Špele Medved, letos pa sem prevzela razrede sodobnega plesa v Radečah. Prav tako pa me je Drsalni klub Celje povabil k sodelovanju in že drugo leto poučujem celjske umetnostne drsalce. Prav posebna izkušnja pa so bile tudi plesne delavnice, ki sem jih vodila. Dve sem imela v Ljubljani, dve pa še v svojih srednješolskih letih v Indiji (New Delhi) ter na Kitajskem (Macao), kjer smo bili s Plesnih forumom Celje na gostovanju.
Zdi se, da je Celje plesno mesto. Imate mnogo različnih plesnih in tudi baletnih šol. Kako ga ti doživljaš? Kakšna je plesna kakovost vašega mesta?
V Celju je ples res izredno razvit. Za tako mali kraj imamo neverjetno veliko plesnih šol z različnimi zvrstmi. Sama poznam seveda bolj sceno sodobnega plesa, ki se lahko vzpostavlja ob bok vsem ostalim plesnim šolam po Sloveniji. Sedaj sem že tretje leto sodelovala tudi kot mentorica/koreografinja na območnih in regijskih plesnih revijah, in vsako leto do zdaj so bili selektorji navdušeni nad kvaliteto in so vzpostavili visok plesni nivo v celjski regiji. Kar Celju manjka, pa so gledalci. Žal imam občutek, da ni v pravega sorazmerja v številu plesalcev in gledalcev sodobnega plesa. Manjši otroci vedno napolnijo dvorane s svojimi sorodniki, starejši, kot so, pa je gledalcev manj in manj. Kar ne gre skupaj z logiko, saj starejši, kot so plesalci, več znanja imajo in lahko gledalcu nudijo vedno več. Tako tudi ni v mestu možnosti za razvoj profesionalnega plesa, saj je enostavno premalo ljudi oziroma zanimanja. Kar pa je resnično škoda, saj bi bilo prav, da bi Celje lahko ponudilo in gostilo tudi nekaj profesionalnih plesnih predstav in bi tako mlajše generacije dobile še več informacij in videli, kam pot, po kateri stopajo, pelje.
V zadnjem času nisem naletela na nekoga, ki ne bi imel nobene predstave o tem, kaj sodobni ples je. Naletela pa sem na zelo različne odzive. Od tega, da jim je to en izmed lepših načinov izražanja in umetnosti, do velikega skepticizma in da pa oni tega res ne razumejo. Kar se mi zdi normalno in je prav, da so nam všeč različne stvari. Je pa tudi res, da je spekter predstav, ki spadajo pod besedno zvezo sodobni ples, res velik, tako da je tudi odvisno na kakšno predstavo gledalec naleti. Lahko je to čisti "performance", ki je že bliže gledališču kot plesu, ali pa čisti gib, ki ima okus že po baletni predstavi, ter seveda vse vmes.
Glede na naše število in velikost imamo res ogromno odličnih plesalcev, ki pa večinoma ostajajo v tujini ali pa se tja vračajo. Žal je priložnosti v Sloveniji res premalo. Preživeti se zgolj kot plesalec je res težka, že skoraj nemogoča naloga. Že v svetu uspe to le redkim, kaj šele v Sloveniji. Veliko plesalcev za preživetje in zaslužek poučuje in potem nastopa in ustvarja ob tem oziroma obratno.
Kakšen je tvoj pogled na slovensko plesno sceno?
Mislim, da smo Slovenci res zelo plesen narod, z ogromno dobrimi plesalci in ustvarjalci, katerim pa trenutno ni prizaneseno. Moje mnenje je, da bi ob večji finančni podpori oz. ob boljši strukturi razdelitve finančnih sredstev, namenjenih sodobno plesnemu ustvarjanju, lahko nastajale še boljše predstave, kot so na sceni. Glavni problem mislim, da je v tem, da plesalec/koreograf/ustvarjalec mora v teh časih opravljati več poklicev in zadolžitev hkrati, za katere pa ni bil izobražen (oglaševanje, scenografija, kostumografija, izbor/ustvarjanje glasbe itd.). Tako da, če bi lahko vsak ustvarjalec povabil sodelavce z različnih področij k sodelovanju, bi s skupnimi idejami sigurno nastajali še bolj kvalitetni projekti in predstave. Zaradi finančne omejenosti pa je prisiljen opraviti večino dela sam in se na koncu ne more posvetiti svojemu izbranemu in zaželenemu poklicu – plesu.
Ta tri plesna področja mislim, da me bodo spremljala skozi celo življenje. In je odvisno od obdobja, kateremu področju bom namenjala več časa, energije in pozornosti. Po končani akademiji sem dobri dve leti pridobivala izkušnje predvsem v pedagoškem delu ter hkrati ustvarjala in razvijala svoje projekte. Toda ves čas mi je bila prioriteta nastopati in se še naprej razvijati kot plesalka. In res je ta priložnost prišla letos februarja, ko me je odličen plesalec in koreograf Milan Tomašik povabil k sodelovanju. Brez razmisleka sem privolila in skupaj z njim in ostalimi soplesalci smo ustvarili plesno predstavo, ki je naredila na gledalce odličen vtis. Imeli smo premiero oktobra v Ljubljani, zdaj se nam pa obeta še kar nekaj gostovanj doma in v tujini. Tako da je to sigurno v mojem prvem planu. Biti na odru in se še naprej razvijati kot plesalka. Celoten proces nastajanja predstave Sezona lova je bil neverjetno produktiven in harmoničen, tako da si za prihodnost želim še čim več takšnih priložnosti in procesov. Seveda pa s tem ne izključujem popolnoma lastnega ustvarjanja ter pedagoškega dela iz svojega življenja, vendar trenutno mi je prioriteta nastopati in sodelovati z ostalimi plesnimi ustvarjalci.
Ja, moram priznati, da so me ob branju kritike v Dnevniku prevzela močna čustva. Spoštujem mnenje in svobodo izražanja vsakega posameznika in tudi verjamem, da kritika mora biti, je nujno potrebna, da slišimo zunanje/objektivno mnenje in s tem zrastemo. Prav je tudi, da so nam všeč različne stvari. Ampak glede na to, da je trenutno veliko predstav v sodobnem plesu takšnih, da se vprašaš, kje je tukaj zdaj bilo uporabljeno plesno/gibalno znanje, mislim, da je ta predstava prinesla malo svežine in da si glede na ostale kritike tega ni zaslužila. Ne me narobe razumeti, tudi jaz z veseljem pogledam dobro, manj gibalno predstavo, ki v meni pusti neko sled. Ampak imam pa rada tudi gib in izražanje preko njega. Kar pa mislim, da trenutno na slovenski plesni sceni manjka. Še posebej plesne predstave z večjim številom plesalcev na odru.
Kje pridobivaš nova plesna znanja?
Kljub precej zasedenemu urniku poskušam, če je le možno in izvedljivo, se udeleževati plesnih delavnic in videti čim več predstav. Je pa res, da me velikokrat ustavi razdalja, saj že drugo leto živim v rodnem Celju in tako nisem neposredno v središču dogajanja. Mislim, da bo september čas za selitev nazaj v prestolnico, saj resnično pogrešam biti del tega.
Prav poseben občutek, ki ga ne znam točno opisati, je, ko po aplavzu ter priklonu stopiš z odra in prideš v eno takšno posebno zen stanje. Takrat se jaz počutim jaz, kot celota. Občutje popolne sreče, zadovoljenosti in miru. Poseben občutek sreče pa mi prinesejo tudi trenutki, ko opazim napredek svojih učencev, in vidim, da so me poslušali, mi sledili in mi pustili, da vplivam na njihov razvoj. Žalosti nekako ne povezujem s plesom. Seveda nastopijo tudi kakšni težki trenutki, ampak ti so zato, da lahko še bolj zrastemo in se razvijamo. Največja žalost in frustracija, ki sem jo do zdaj doživela v življenju, so bile poškodbe. Ampak brez njih ne bi bila danes, kar sem, in vem, da sem morala iti tudi čez te preizkušnje.
Imaš vzornike v plesnem svetu, koga občuduješ?
Nikoli v življenju nisem imela enega vzornika, po katerem bi se zgledovala in želela postati kot on ali ona. Tako ga/jo tudi v plesnem svetu nimam. Spoštujem in se učim od veliko ljudi, za katere sem hvaležna, da so mi in mi nekateri še bodo prekrižali pot.
Zdi se, da ti selitev iz Slovenije ne bi delala težav, ali pač? Kaj bi se moralo zgoditi, da bi šla ponovno s trebuhom za kruhom?
Ja, res mi to ne bi predstavljalo nobenega problema oziroma je to še vedno moja želja. Iti po nove izkušnje v tujino. Pot me po vrnitvi domov še ni odpeljala nazaj ven, ampak imam občutek, da se bo to še zgodilo. Moram reči, da mi v Sloveniji ni slabo in da se mi stvari vedno bolj odpirajo. Da bi kar na lepem en dan vse pustila, "spakirala" in odšla, mislim, da se ne bo zgodilo, ker mi je trenutno prelepo. Ob priložnosti, ponudbi dela, ponovnem študiju ali da spoznam partnerja od drugod grem pa z največjim veseljem v tujino. Potrebujem en malo bolj konkreten razlog. Vedno so me privlačili topli, latinski kraji, tako da imam dežele, kot je Španija, ves čas nekje zadaj v mislih. Bomo pa videli, kam poti peljejo.
Ker poučujem v popoldanskih urah, si zjutraj vzamem čas za kratko jogo in meditacijo. Nato med vikendi rada grem v naravo na bližnji hrib ali pa si privoščim tek do jezera. V teh mrzlih dneh mi je tudi v poseben užitek obisk savne, kjer prečistim telo in misli. Nekajkrat na leto gremo z družino na tenis, badminton ali pa v zadnjem času tudi na golf. Ob večerih pa si z veseljem vzamem čas za kakšno dobro knjigo ali film. Seveda pa ne smem pozabiti na pogovore s prijatelji, ki so nujno potrebni!
Kaj konkretnega te čaka v prihodnjem letu?
V prihodnjem letu nadaljujem s poučevanjem plesa v treh različnih ustanovah (Glasbena šola Laško-Radeče, Plesni forum Celje in Drsalni klub Celje), s katerimi bomo ustvarili kar nekaj novih koreografij in predstav. Hkrati želim drugo leto spet povabiti bivše sošolce z akademije Sead v Celje, da se ponovno vidimo in spet skupaj nekaj zanimivega ustvarimo. Če se realizacija projekta ne uresniči (saj je finančno kar zahteven), pa se bom posvetila raziskovanju nove solo predstave. Česar se posebej in izredno veselim, pa so gostovanja z novo plesno predstavo Milana Tomasika Sezona lova. Se nam obeta kar nekaj nastopov doma in v tujini.
Naštej tri predmete, brez katerih ne greš nikamor.
Nisem oseba, ki bi bila posebej navezana na predmete. Včasih mi je kar nuja iti v naravo teč ali hodit, brez da bi karkoli potrebovala s sabo. Čas samo za mene in moje misli. Če pa malo bolj pomislim, kaj bi bili moji najljubši predmeti, pa bi v teh mrzlih dneh zagotovo izbrala tople-pletene-volnene nogavice od moje babice, sončna očala v poletnem času ter CD s posebnim glasbenim miksom za v avto.
Hmmm … trenutno mislim, da sem prepoznavna najbolj po dveh stvareh. Prva je sigurno moj nenavaden, glasen in iskren smeh, katerega nihče ne presliši. Velikokrat mi rečejo, da najprej slišijo moj smeh in šele nato zagledajo mene. Druga stvar pa je materialna, in sicer moj prav tako poseben in prepoznaven avto, katerega sta mi starša podarila za diplomo in ga dala polepiti z roza rožicami.
Imaš kakšen moto ali misel, ki te vodi skozi življenje?
Verjamem, da smo sami kreatorji svojega življenja. Tako da poskušam biti, kar se da iskrena in pozitivna v svojih mislih ter dejanjih. Mislim, da je to odraz vseh lepih stvari, ki se mi dogajajo, in sem zanje zares hvaležna. Seveda prikličemo tudi težje preizkušnje, ampak ravno preko njih se največ naučimo in zrastemo. Tako da se od poškodbe ramenskega sklepa naprej zavedam, da se čisto vse stvari v življenju zgodijo z namenom. Skratka, poskušam se prepuščati toku, ki me nosi, in uživati v vsakem drobnem trenutku.
