Plesati je zame kot za nekoga jesti, piti, hoditi. Plesati pomeni ljubiti.

Za uvod se, prosim, predstavi našim bralcem in bralkam kot oseba ter kot plesalec. Kdo si, Luka Ostrež, in kam si namenjen?
To vprašanje sam sebi zastavim neštetokrat. Ne vem še, kdo sem, vendar lahko rečem, da se iščem skozi ples. Sem 19-letni čudaški fant (tako mi pravijo doma), ki se je relativno pozno začel ukvarjati s plesom. Sem umetnik v vseh pogledih in ples ni edina smer, ki mi je ljuba. Lepoto prepoznam skoraj v vsaki stvari in zato velikokrat na svet pogledam tudi skozi objektiv. Mogoče je prišlo to iz plesa. Se mi zdi, da sta ples in fotografija poleg glasbe odličen duet. Namenjen sem v svet glasbe, igre in plesa. Namenjen sem v profesionalni plesni svet. Namenjen sem v svoje sanje.

Kaj je botrovalo odločitvi, da se začneš ukvarjati s plesom in kdaj? Ali te je kdo navdušil za ples ali je ples preprosto našel tebe?
Plesal sem že v vrtcu. Verjetno je k temu botrovala moja mama, ki me je vpisala na vse plesne delavnice v vrtcu. Sprva ti prostočasne dejavnosti ne predstavljajo neke močne utehe v življenju, ampak sčasoma to preprosto preide v kri. Preide ti v kri, postane del tebe, ne znajdeš se brez te "droge" in preprosto ti narekuje celotno pot. Ko pa se prepustiš toku plesne krvi, preprosto uživaš vsak trenutek življenja. Res lahko rečem, da je ples preprosto našel mene. Tudi če sem se mu želel kdaj izmakniti, me je vedno našel in za uho pripeljal nazaj.
Bil si član tako Urške kot Kazine. Verjetno je bila to posledica plesnega razvoja, kajne?
Moja plesna pot se je začela v kraju, kjer živim. Velik del osnovne šole sem bil član plesne skupine Rondo. Udeleževali smo se plesnih bazarjev ipd. Takratna plesna učiteljica Ana Godec je v meni prepoznala talent in mi z veseljem odprla vrata v večji plesni svet. Napotila me je k svojemu bratrancu Blažu Godcu. Tako sem bil proti koncu osnovne šole in vse do začetka srednje član Plesnega kluba Urška. Nato sem nenadoma želel več, želel sem spoznati še kakšno drugo smer in se vpisal v Kazino. Tam sem začel ustvarjati z Mitjo Popovskim in še dandanes skupaj preživimo veliko časa v plesnih dvoranah. Lahko rečem, da sem malo ponosen nase, da sem zamenjal samo dva kluba. Povsod sem izkoristil vse, kar mi je bilo dano, in lahko rečem samo hvala vsem pedagogom, trenerjem, koreografom, ki so kadarkoli sodelovali z menoj.
Na snemanju Parade plesa leta 2010 z nekdanjo plesalko Mašo Marinšek.
Leta 2010 si bil gost Parade plesa in od takrat se je mnogo spremenilo. Danes bi dejala, da si zrasel v plesalca, ki preprosto ve, kaj si želi v življenju na področju plesa. Opiši nam svojo pot v zadnjih šestih letih?
Od takrat se je spremenilo ogromno. Če že ne drugo sem malo zrasel. (Smeh) Ne morem še popolnoma zatrditi, da vem, kaj si želim na področju plesa. Želeti nekaj velikokrat pomeni biti zagrizen v neko pot, kar pa meni ne diši najbolj. Vse, kar si želim na svoji plesni poti, je sproščeno, produktivno in iskreno ustvarjanje. V zadnjih šestih letih sem preplesal ogromno. Od tekmovanj, festivalov, raznoraznih plesnih nastopov, plesnih videospotov, nastopov na televiziji pa vse do tv-reklam. Zagrabil sem vsako priložnost, ki mi je bila ponujena in iz nje iztisnil maksimalno. Točno iz tega principa ne želim biti fokusiran v eno samo in edino smer, ker s širokim spektrom delovanja pridobiš ogromno izkušenj, poznanstev in se veliko lažje izoblikuješ kot plesalec. Leto 2015/2016 se mi zdi kot prekleto. (Smeh) To je tudi obdobje, ko sem si po srednji šoli vzel čas zase in v razmislek, kaj si dejansko želim početi v življenju. In tu me je ples spet prijel za uho in mi ponudil ogromno dela. Letos sem prvič dejaven tudi kot trener v plesnem klubu UrškaPro, spomladi bom član dveh plesnih predstav, sem del plesne ekipe na maturantskih plesih, tv-nastopih in še in še. Letošnje leto je zaenkrat res najbolj pestro v mojem življenju. Ampak verjamem, da pestrejša obdobja plesnega ustvarjanja šele prihajajo. Komaj čakam!
Si našel na poti tudi plesni stil, ki ti leži oziroma godi tvoji duši in telesu?
Lahko rečem, da sem ga res našel. Našel sem ga skozi vsa leta plesanja različnih stilov, tehnik. To je edina pot, da res ugotoviš, v čem tvoje telo najbolj uživa. Težko definiraš z eno besedo svoj stil plesanja, ampak zdi se mi najbolj podoben modernu. Rad združujem elemente baleta, sodobnega plesa, moderna in navsezadnje tudi hip-hopa in breakdanca. Poigravam se s telesom. Dovolim mu, da telo vodi mene in ne, da jaz njega. Velikokrat se ne oziram, ali moj ples deluje estetsko dovršeno, ampak želim gledalcem in predvsem samemu sebi podati občutek "flowa". Včasih se mi zdi, da je moje gibanje podobno vodi s številnimi preprekami.
Bil si tudi zvest obiskovalec plesnih tekmovanj, danes pa temu ni več tako, kajne. Zakaj so tekmovanja dobra in kdaj je prišlo pri tebi do odločitve, da je dovolj kolajn?
Moje tekmovalno obdobje je bilo glede na preostale plesalce pretežno kratko, vendar nič manj slajše. S tekmovanji pridobiš ogromno prezence in odrskih izkušenj, ki ti v veliki meri pomagajo v življenju in predvsem v nadaljnji plesni zgodbi. Preprosto sem prišel do zaključka, da me tekmovanja ne zapolnjujejo v tolikšni meri, kot bi si sam želel. Ples je umetnost in umetnost ocenjevati je zelo pogumno delo. Mogoče celo malo preveč pogumno. Preprosto sem se počutil dovolj zrelega, da tekmovalno zgodbo zaključim in se podam v pravi ples.
Kljub temu nam zaupaj, na katere uvrstitve si najbolj ponosen, kolikokrat si bil državni, evropski in svetovni prvak ter v katerih stilih?
Iskreno povedano je teh naslovov preveč, da bi si vse zapomnil. Lahko pa rečem, da sem najbolj ponosen na letošnjo sezono, ki se je zaključila decembra. V show dance članski solo kategoriji sem na EP dosegel drugo mesto, na SP pa sem postal dvakratni vice svetovni prvak v solo kot duo modern kategoriji. Še posebno mi je ljubo, da sem tekmovanje zaključil v tako lepem slogu, kajti modern solo sem vzel v svoje roke, duo pa sva z odlično soplesalko Tino Turk prepustila Mitji in rezultat se je več kot obrestoval.
In kakšna je bila simbioza z Blažem Godcem in pozneje z Mitjo Popovskim, ki je nekako (bil) tvoj glavni koreograf?
Težko opredelim različnost simbioze med njima. Ko sem ustvarjal z Blažem, sem bil še zelo mali in je bilo res vse prepuščeno njemu. Z Mitjo pa sem začel ustvarjati, ko sem se že začel nekako zavedati svojega telesa in gibanja ter mi je velikokrat prepustil proste roke, da gib poosebim. Oba sta mi dala veliko, en večji delež tehnike, drugi gibanja in rezultat je dober ples.
V zadnjem času si okrepil sodelovanje tudi na drugih projektih, recimo s flamenko plesalko Anjo Mejač. Kakšna obzorja odpira takšno sodelovanje?
Ko me je Anja Mejač povabila k sodelovanju v projekt Potopljene poezije sem z veseljem sprejel. Rad sprejemam nove izzive in mislim, da je to pravi projekt, kjer se bom tega naužil. Združiti flamenko z modernom je velik projekt, in mislim, da nam gre več kot odlično. Poigravamo se z ritmiko flamenka in modernističnim gibanjem, glasbo v živo ter poezijo, tako da boste priča pravemu umetniškemu projektu. Več različnih stvari, ko izkusiš, bolj obogatiš svoje gibanje in svoj ples, in to sodelovanje mi bo prav gotovo dodalo nek svoj flamenko strasten, živalski, a hkrati umirjen pečat. Spomladi pa boste deležni tudi naše kazinske celovečerne plesne predstave v koreografiji Mitje Popovskega in dramaturgiji Pie Vatovec.

Nesporna je tudi odločitev, da odplešeš v tujino. Kam bi se tvoja krila najraje razprostrla in kako boš to dosegel?

Nesporno je to, da imam v začetku aprila avdicijo za plesno akademijo na Codartsu v Rotterdamu in živčki več kot očitno že močno grabijo. (smeh) Nekako sem prišel do zaključka, da se želim izšolati v akademskega plesalca in Codarts to več kot očitno ponuja. Sprva bi poletel na Codarts, naprej pa ne vem. Ne želim si postavljati nekih ciljev, ker te lahko slej kot prej doleti razočaranje. Lahko pa rečem, da bi se enkrat  rad videl v plesni kompanijin / ansamblu. Neka sreča ti pri tem žal ne pomaga. Preprosto moraš zaupati vase, biti siguren v svoj ples in biti predan cilju. Če pa skozi svoj ples še izražaš ljubezen do plesa, si že skoraj tam.

In Slovenija bo izgubila še enega dobrega plesalca. Kakšen je tvoj pogled na slovensko plesno sceno? Kdo te navdušuje in kdo mogoče ne toliko? Kaj bi bilo treba spremeniti?

Zelo nerad podajam mnenja o slovenski plesni sceni, kajti konec koncev ne vem toliko, da bi bil upravičen kritizirati v pozitivnem ali negativnem smislu. Navdušujejo me vsi, ki delo opravljajo s srcem in v tem uživajo, navdušujejo me vsi, ki jim je mar za rezultat in plešejo zato, da plešejo. Težko rečem, kaj bi bilo potrebno spremeniti, ampak sprva definitivno slovensko psihologijo plesa. Že tako ali tako smo mali, potem pa se še med nami pojavlja zavist, nehvaležnost in nepripravljenost sodelovanja. Vendar če bo kdo to lahko spremenil, bodo to ljudje, ki jim je mar za razvoj plesa, in ne ljudje, ki jim je mar samo za polnjenje bančnega računa.

Imaš mogoče kakšen značilen gib oz. način gibanja, po katerem bi te lahko prepoznali?

Zelo težko opišeš svoj stil, ampak kot sem že omenil, se včasih počutim kot voda, ki drvi skozi brzice. S tem nekako ubesedim svoje gibanje fluidnosti, hkrati pa vseeno hitrih, močnih, a kontroliranih gibov. Vsi pravijo, glej, Lukata, samo po tleh se valja (smeh), mogoče je pa "floor-work" res moja strast.
Kaj te pri plesu najbolj osrečuje in kaj najbolj žalosti?
Ples je popolnoma neomejen in prepušča domišljiji prosto pot. To me najbolj osrečuje. Žalosti pa me, da ples in starost nista najboljša prijatelja. S tem mislim sebe kot performerja, kajti zelo rad nastopam. Druge stvari, ki bi me žalostila, na srečo ali na žalost ne najdem. Plešem zato, ker razvajam svoje telo.
Kaj pa študij? Te ni nikoli zanimalo, da bi postal bruc in študiral kaj neplesnega?
Po srednji šoli sem razmišljal, če bi se sprva raje vpisal na nek neplesni študij, ampak sem prišel do zaključka, da s tem ni odlašati. Tako sem se nekako že pri 18-ih odločil, da bo ples moja služba.

Kaj te veseli poleg plesa? Če sploh kaj?

Veseli me ogromno stvari, vendar plesu res dajem prednost. Poleg fotografije me izredno veseli kuha. Če se le da, si vedno pripravljam obrok sam, saj sem malo izbirčen glede prehrane. Poskušam jesti zdravo, kakor se le da. Rad preberem tudi kakšno dobro knjigo, pogledam dober film in se rad sproščam v SPA-centrih. Rad razvajam sebe in svoje telo.
Naštej tri ali pa – če jih imaš – pet stvari, ki so vedno s tabo na treningu, nastopu ali pa tudi kar tako? Brez česa ne greš nikamor?
Jaz sem znan po tem, da po svetu vedno hodim z nahrbtnikom. Večino časa sem od doma, tako da imam vedno seboj garderobno omaro v malem, hladilnik v malem, kakšno dobro knjigo, če je kdaj kakšna pavza, slušalke in mojo znamenito stekleno "flašo".
Boš pogrešal kaj iz Slovenije, ko se boš odpravil v tujino? Ali o tem niti ne razmišljaš?
Zaenkrat o tem še ne razmišljam. Seveda mi bodo manjkali ljudje, ki so mi dragi, pa tudi Ljubljano bom na splošno pogrešal, ampak mi bo veliko lažje, ker bom vedel, zakaj sem tam in k čemu stremim v življenju.
… na snemanju parade plesa, ki bo na sporedu 3. maja ob 22.00 na TV3. (Foto: Matej Korošec)

Po čem si prepoznaven in drugi rečejo, ja, to je pa naš Luka? Misliš, da obstaja kaj takega? Klobuk mogoče?

Sem zelo družaben in vedno želim biti v družbi. Vedno sem tisti zabavljač in pa tudi tista rama, na katero se lahko nasloniš. Mogoče tudi po stilu oblačenja … Sledim nekako trendom, ampak hkrati začinim po svojem okusu. Klobuk … hm. Mogoče pa tudi.
Tvoj moto v življenju je …
Življenje vzemi zelo preprosto, a ljubeče do samega sebe. Počni stvari, ki te dejansko osrečujejo, nikoli ti naj ne bo žal za nič. Življenje je eno samo in izkoristi ga maksimalno.
Plesati pa je …
Plesati je zame kot za nekoga jesti, piti, hoditi … Plesati je zame vsakdanje početje in brez tega pač ne gre. Ko plešem, sem tisti pravi jaz! Ples mi daje energijo in ples je tista substanca, od katere sem jaz odvisen. Plesati pomeni obvladati svoje telo, a se mu tudi prepustiti. Plesati pomeni čutiti vsak del svojega telesa in ga hkrati kontrolirati. Plesati pomeni ljubiti.
View Gallery 13 Photos