Plesati je sanjska služba

Željko, pozdrav tik pred premiero nove celovečerne predstave Sanjska služba. Kakšni so ti dnevi pred dnevom D?
Vznemirljivi, ker veš, da bo to, kar je zorelo v glavi dve leti, zaživelo.
Nam razložiš, o čem razmišljaš v novi predstavi in kaj želiš nam gledalcem sporočiti?
Srečal sem se s knjigo Ti povem zgodbo? avtorja Jorgeja Bucaya. Zelo sem se poistovetil z vsebino. Postal sem bolj dovzeten za dogajanje okoli sebe in ugotovil, da se z istimi temami ukvarjajo mladi in zreli ljudje. Mislim, da bistvo pove že naš plakat – včasih nam veje režejo drugi, včasih pa smo to sami.

Ali bo šlo za hip-hop predstavo, modern ali kaj drugega, če je to sploh pomembno v tvojem kontekstu?
Nisem si mogel sezuti hip-hop čevljev. A sodeč po zasedbi je jasno, da bo predstava polna tudi drugih oblik plesa. Bo pa gib tokrat podrejen pripovedovanju naše zgodbe.

Zakaj pa je v ekipi samo ‘cvet’ moških plesalcev? Kje so ženske plesalke?
Pred leti sem delal pri projektu SheDivaz samo z ženskami. Nato sem koreografiral muzikal Promjena v Sarajevu in Ta nori šolski dan v Novem mestu z mešano ekipo. Zdaj je bil čas za eno moško.

Kaj pomeni zate kot ustvarjalca biti del programa Cankarjevega doma, čeprav gre za koprodukcijo s Kazino?
Kazina mi je že zdavnaj dala priložnost in proste roke, da se lahko poleg tekmovanj kreativno izražam. Že dvajset let zaupa moji viziji, za kar sem ji nadvse hvaležen. Hvaležen in zelo zelo vesel pa sem, da zdaj s Sanjsko službo tej viziji zaupa tudi Cankarjev dom. Lagal bi, če bi rekel, da tu ne  gre za dvig samozavesti, ko imaš pri ustvarjanju takšnega partnerja.

Začela sva na koncu pa se vrniva na začetek tvojega plesnega udejstvovanja. Za vse, ki bodo o tebi mogoče brali prvič, povej, če se seveda še spomniš, zakaj si začel plesati?
Moj najboljši prijatelj z dvorišča Roman se je zaljubil v sosedo. Ona je začela plesati v Kazini, zato se je tja vpisal še prijatelj in zato sem še danes tam tudi jaz.

Od latina in standarda do hip-hopa in jazza. V čem je vedno bil in bo Željko plesni ustvarjalec?
Zagotovo sem bolj prepoznaven s hip-hopom. Vendar se mi zdi, da sem bolj kot po neki tehniki prepoznaven kot odličen pedagog in pripovedovalec plesnih zgodb.
Oral si ledino slovenskega hip-hopa, bil tako rekoč na okopih le-tega, če se pošalim. Koliko se je od takrat pa do danes hip-hop spremenil in v čem?
Zelo se je spremenil, tako kot so se spremenili vsi športi. Z dostopnostjo do potovanj so se ogromno povečala znanja. Prišli smo tudi v stik s pionirji in spoznali izvirni hip-hop. Glasba se spreminja. Kljub temu pa je moj občutek veselja, ko spustim hip-hop beat po telesu, ostal isti.

Si imel ali še imaš hiphoperski vzdevek? Nam ga zaupaš?
Čeprav trdim, da sta zame Samo (Polutak Kos, op. a.) in Gena (Zeneli, op. a.) vse začela, pa me je Robi Grmek, nekdanji učenec in zdaj vodja plesnega studia Novo mesto in izjemen prijatelj, krstil kot ‘Godfather of Hip Hop’.
Kazina je od nekdaj predstavljala tvojo edino plesno šolo, edini plesni klub. Je to povezano s tvojim karakterjem, da se ‘konja, ki je dober, ne menja’ ali je razlog kaj drugega?
V Kazini sem imel kot študent plesa idealne finančne in prostorske pogoje ter odlične pedagoge in koreografe. Pozneje, ko sem začel voditi skupine, pa sem vedno čutil podporo in nikoli imel zvezanih rok, tudi če sem se loteval projektov zunaj plesne šole.

V življenju štejejo tudi rezultati in priznanja. Na katera si recimo najbolj ponosen na državni, evropski ter svetovni ravni in zakaj?
Včasih bi se prav gotovo takoj spomnil kakšnega priznanja, a zdaj sem bolj ponosen na vse generacije, s katerimi sem se skupaj potil in ustvarjal te lepe rezultate. Vesel sem, ko čutim, da sem še vedno vzor in navdih doma in v tujini.
Kaj meniš, kaj je tisto ključno, kar s svojim delom vnašaš v slovenski plesni prostor?
Žar, znanje in originalnost.

Delaš tudi na pedagoški ravni. Koga najraje učiš, komu najraje razdajaš plesno znanje?
Nimam najljubših. Obožujem, ko šestletniki, obuti v šolske copatke, po prvih vajah začutijo ‘groove’. Vesel sem, ko lahko mladostnike motiviram, da postanejo svetovni prvaki. In izpolnjuje me, ko z zrelimi plesalci ustvarjamo magijo.

Kakšen je tvoj pogled na slovensko plesno sceno? Kaj bi bilo dobro narediti še boljše?
Gostota izjemnega znanja, predanosti in kreativnosti v vseh plesnih zvrsteh na kvadratni meter v Sloveniji je izjemna. Ko s plesom potujem, s ponosom povem, od kod prihajam, in vsi vedo za nas. Želel bi si, da bi vsi imeli več časa in želje, po podpiranju projektov različnih plesnih zvrsti.

Kaj te pri plesu najbolj osrečuje in kaj najbolj žalosti?
Težko bi izpostavil eno stvar. Sem pa zelo vesel, ko ideja, ki vzklije v glavi, postane nekaj živega, in hvaležen tistim, brez katerih. Žalosti me, da ima dan 24 ur.
Komu si najbolj hvaležen za svojo kariero?
Staršem, vsem pedagogom v Kazini, Silvestri (Perčič, op. a.), vsem generacijam in partnerkam, s katerimi sem rasel.
Kaj počneš, kadar ne plešeš? Čemu namenjaš proste trenutke?
Kuham, obiskujem predstave in gledam dobre filme v izjemni družbi. In berem … sam.

Naštej nam tri predmete, brez katerih ne greš od doma, na vajo, na nastop  ali sploh iz hiše … nikamor.
Ni predmetov, ki jih kdaj ne bi pozabil doma, razen kadar grem na nastop. Takrat imam vedno s seboj glasbo. Opa, zdaj, ko razmišljam za nazaj, sem se spomnil, da sem tudi to enkrat pozabil. Šli smo na svetovno prvenstvo in sem na mizi pozabil CD. Zgodba je sicer imela razplet z medaljo, a ostala je fobija.
Po čem si prepoznaven, kako vedo vsi, aha, to je pa naš Željko oz. Žele?
Nekateri pravijo, da je to pozitivnost, drugi umirjenost. Nekateri nasmeh, drugi pa čop.
Imaš kakšen moto ali misel, ki te vodi skozi življenje?
Za ples je še vedno isti. Nekoč sem poizkusil plesne čevlje in še vedno jih nosim … kjerkoli in kadarkoli.
Je težko ujeti korak s tabo oziroma kdo ga najlažje?
Sem vlak, ki se zelo rad peljem vštric, a zelo rad tudi polagam tračnice za druge vlake.
Plesati je … sanjska služba.

View Gallery 12 Photos